Draga šola, ki ničesar ne nauči

O odpuščenih profesorjih Univerze na Primorskem bo, kot kaže, razpravljalo še vrhovno sodišče. Slovenska sodna veja oblasti ima z zgodami in nezgodami Dragana Marušiča tudi sicer kar veliko dela. In pravnih klobčičev, delovnih in kazenskih, je že toliko, da se javnost ob njih sploh več ne obregne. Marušič, podobno kot Boris Popovič, dokazuje, da obstajata dva načina za to, da ohraniš oblast in privilegije. Lahko spoštuješ zakone. Lahko pa jih kršiš tako pogosto in nonšalantno, da kršitve postanejo nova norma.

Morda je simptomatično to, da oba v sodnih odločitvah, ki so jima včasih naklonjene, včasih pa ne, iščeta nesposobnost, nerazumevanje in zarote. Slovenska družba še ni dosegla stopnje zrelosti, na kateri bi vedenje funkcionarjev, ki s svojimi besedami in dejanji rušijo avtonomijo in dostojanstvo sodstva, ne glede na to, kakšni so razlogi zanj, prepoznala kot škodljivo. Ter bi se posledično takšnim funkcionarjem, vseeno, kateri politični opciji pripadajo, kategorično odrekla.

Noben rektor na sodišče ne hodi toliko kot Marušič. Če se že sam ne zmore vprašati, zakaj je tako, bi se moral kdo nad njim.

Morda pa smo malo bolj odprti in dojemljivi za govorico denarja. Rektor Univerze na Primorskem je za sodne postopke že zapravil na deset tisoče evrov denarja. Univerza je in bo še plačevala odškodnine, zaostale plače in zakonite zamudne obresti. Tako kot v primeru sodnih zgodb na Verdijevi, tudi za nadaljevanko v Armeriji v resnici račune poravnavajo davkoplačevalci. Vprašanje, ali ne bi bilo bolje 75.000 evrov, ki jih je rektorat UP samo letos zapravil za svojega dvornega odvetnika, vložiti v opremo za laboratorije, z njimi dati štipendijo kakšnemu dodiplomskemu študentu, ki se težko prebija skozi mesec, ali obetavnemu raziskovalcu plačati postdoktorski študij na univerzi v tujini, ni samo retorično. Ampak povsem konkretno.

Rektor, ki je dovolil, da je njegovo univerzo zapustilo raziskovalno središče, in je zaradi nesmiselne fronte s profesorji izgubil edinega akademika, se s tem ne zmore soočiti. Raje prebira paragrafe in snuje nove sodne postopke. Ki tudi ne bodo poceni. Ne glede na to, da ima kdaj pa kdaj tudi prav in njegovi nasprotniki grešijo, ostaja dejstvo: noben rektor na sodišče ne hodi toliko kot Marušič. Če se že sam ne zmore vprašati, zakaj je tako, bi se moral kdo nad njim.


Preberite še


Najbolj brano