125 let organiziranega planinstva

Pred 125 leti, 27. februarja 1893, je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije (PZS). V njej je danes združenih kar 290 planinskih društev in klubov, ki skupaj štejejo več kot 57.000 članov. Planinska zveza je tako najbolj množična športna organizacija v Sloveniji in med najbolj množičnimi nevladnimi in prostovoljskimi organizacijami v državi.

V počastitev 125-letnice organiziranega planinstva v Sloveniji bodo v torek, 27. februarja, pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, kjer je bilo na isti dan leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, položili cvetje in se tako poklonili tudi zanesenjakom, ki so orali ledino do njegove ustanovitve. Zgodovinski pregled slovenskega planinstva je ob jubileju pripravil dr. Peter Mikša, alpinist in inštruktor športnega plezanja ter hkrati profesor zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti.

Lahko bi bili med prvimi na svetu

Že konec 60. let 19. stoletja se je v Srednji vasi v Bohinju zbrala skupina planinskih navdušencev s kaplanom Ivanom Žanom na čelu, ki so urejali poti na Triglav in pod njim zgradili zavetišče na Prodih (v bližini današnjega Doma Planika), ki je bilo znano kot Triglavski tempelj. V načrtu so imeli tudi ustanovitev prvega slovenskega društva, ki so ga želeli poimenovati Triglavski prijatelji. Kranjskemu deželnemu predsedstvu so v potrditev poslali društvena pravila, a jih je komisija zavrnila, češ da kot sedež društva ne more biti zapisan Bohinj. Presodili so namreč, da je Bohinj dolina z več kraji, ne pa točno določen kraj, kakor je zahteval zakon o društvih.

Letos mineva tudi 240 let od prvega vzpona na najvišjo goro Slovenije - Triglav, ki je tudi najmočnejši narodni simbol Slovencev.

Pobudniki društva so žal zamudili rok za pritožbo in ideje o ustanovitvi slovenskega planinskega društva za nekaj časa poniknile. “Če bi takrat - štelo se je leto 1872 - Triglavski prijatelji uspeli ustanoviti društvo, bi bili Slovenci med prvimi na svetu, ker pa do tega ni prišlo, smo morali počakati še dobrih 20 let, da je spet dozorela ideja o resnično slovenskem društvu,” poudarja Mikša.

In res, leta 1892 so Josip Hauptman, Ivan Korenčan, Henrik Lindtner, Karl Seunig, Bogumil Kajzelj in Anton Škof, skupina šestih ljubiteljev slovenskih gora, ustanovili neformalni klub Pipa. “Ime je prišlo iz tega, ker je vsak izmed članov moral imeti pri sebi tobačnico, vžigalice in pipo,” pojasnjuje Mikša. Na enem od izletov - odpravili so se na Stol - so Hauptman, Škof in Korenčan po domoljubni debati prišli do sklepa, da ne more “tuja roka” na slovenskih tleh zaznamovati poti, postavljati koč ter nemških napisov in kažipotov. Piparska druščina je zbrala somišljenike in 27. februarja 1893 so v Ljubljani ustanovili Slovensko planinsko društvo (SPD), za prvega predsednika oziroma načelnika, kot so ga takrat imenovali, pa so izbrali Frana Orožna. “Orožen je bil na čelu društva do leta 1908, ko ga je zamenjal Fran Tominšek. V času njegovega načelništva je SPD in celotno slovensko planinstvo doživelo posebno strm vzpon,” opisuje Mikša.

Leta 1895 so na Triglavu postavili Aljažev stolp

Gradnja planinskih zavetišč in koč, markiranje planinskih poti, ustanavljanje podružnic, predvsem pa širjenje ljubezni do planinstva. Vse to je Slovenskemu planinskemu društvu šlo dobro od rok. “Samo v prvih desetih letih je bilo ustanovljenih 13 podružnic SPD, zgrajenih 18 koč, število članov pa se je z 225 v prvem letu povečalo na 1798. Po 20 letih obstoja društva se je število članov povečalo na 3337, podružnic pa je bilo že 26 s 34 planinskimi kočami,” našteva Mikša.

V zgodovini slovenskega planinstva je posebno pomembno leto 1895. “Takrat so s ključno pomočjo Jakoba Aljaža na vrhu Triglava postavili Aljažev stolp in s tem simbolno pokazali, da je to ozemlje slovensko. Leta 1895 je začela izhajati tudi prva slovenska planinska revija Planinski vestnik, ki izhaja še danes.”

Ne prva ne druga svetovna vojna nista zamajali odločnosti, da slovenska planinska organizacija nadaljuje svoje poslanstvo. Po osvoboditvi je planinstvo dobilo nove oblike, s katerimi naj bi se razvilo v množično športno panogo. Leta 1948 so v Ljubljani ustanovili Planinsko zvezo Slovenije (PZS), in sicer kot zvezo planinskih društev, kar so ocenili za najbolj smotrno organizacijsko obliko. Njen predsednik je postal Fedor Košir. V ustanovnem letu je PZS skrbela za 12.498 članov, že leta 1949 je bilo v PZS aktivnih 43 planinskih društev, ki so povezovala 32.834 članov.

Vsak 35. Slovenec je član PZS

PZS je postajala množična organizacija, za slovenski prostor prav nepredstavljivih razsežnosti. Članstvo se je v šestdesetih in sedemdesetih letih močno večalo, prav tako število koč, domov in bivakov. “V obdobju najuspešnejšega delovanja PZS je bil član že vsak dvajseti Slovenec, zdaj pa je imetnik članske izkaznice približno vsak petintrideseti Slovenec,” Mikša postreže s statističnimi podatki.

Planinska društva danes upravljajo 181 planinskih koč, zavetišč in bivakov s skoraj 7400 ležišči ter skrbijo za skoraj 2000 planinskih poti v skupni dolžini več kot 10.000 kilometrov po vsej Sloveniji. Poleg tega planinska organizacija, ki jo od leta 2010 vodi Bojan Rotovnik, skrbi za varovanje gorske narave in varnost v gorah, za strokovno usposabljanje planinskih kadrov in planinsko kulturo.

---