Zgodovina je pekel

Letošnji Prešernov nagrajenec, pesnik, prevajalec iz francoščine, univerzitetni profesor in verzolog Boris A. Novak je tudi častni član koprskega Kulturnega društva Peter Martinc, ki se posveča francoskemu jeziku in kulturi. Vabilo je s hvaležnostjo in veseljem sprejel pred dnevi, na večeru iz niza Pogovori o branju, kjer so predstavili njegov “opus magnum”, prvi slovenski ep Vrata nepovrata.

Borisa A. Novaka je na Pogovorih o branju predstavila Vesna Mikolič, s pesnikom se je pogovarjala Jasna Čebron  (desno), njegovo poezijo 
pa je intrepretiral igralec Rok Matek. Foto: Maksimiljana Ipavec
Borisa A. Novaka je na Pogovorih o branju predstavila Vesna Mikolič, s pesnikom se je pogovarjala Jasna Čebron (desno), njegovo poezijo pa je intrepretiral igralec Rok Matek. Foto: Maksimiljana Ipavec

KOPER > “Ni veliko še živečih ustvarjalcev, ki bi lahko predstavili zgolj z besedo Pesnik, kakor to rečemo, recimo, za Franceta Prešerna. Boris A. Novak je dejansko Pesnik. In pod tem razumemo široko paleto pomenov: od Novakove etične intelektualne drže, ki vedno predpostavlja tudi uporniško, kritično zavest in odprtost za optiko šibkih, žrtev, poražencev, do njegove najgloblje občutljivosti za estetsko razsežnost, ki jo najtesneje povezuje z jezikom, besedo, kot nosilko pomena in zvena,” je letošnjega Prešernovega nagrajenca občinstvu, ki je minuli torek do zadnjega kotička napolnilo dvorano v koprski Pretorski palači, predstavila Vesna Mikolič in dodala, da ga kot pesnika odlikuje ustvarjalna igra z jezikom, v katerem ustvarja nove svetove.

Prostor za mrtve duše

Obsežen in dih jemajoč univerzum se razpira tudi v Vratih nepovrata. Ep, ki ga je Novak pisal približno 25 let, sestavljajo tri knjige Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš, lansko leto pa je izšel pri novomeški založbi Goga. Kot je Novak povedal v pogovoru z Jasno Čebron, Zemljevide domotožja dojema kot atlas svojega rodbinskega spomina, za drugo - Čas očetov - pravi, da je od vseh treh najbolj epska, v tretji, Bivališča duš, pa so metafizične pesmi, ki nosijo s seboj tudi nekaj religioznega. “V njej sem za mrtve duše mojih bližnjih zgradil prostore, kjer so lahko izživeli tisto, kar bi radi bili in počeli v življenju, če bi ne bilo zgodovine. Zgodovina je zame pekel, ki usodno omeji človeške možnosti, saj ljudem dodeli vloge, kakršnih najbrž ne bi radi igrali.” Zase pravi, da je zgodbovinar, saj povezuje intimne zgodbe z zgodovino in kolektivno zavestjo in s spominom. Z epom se vrača k prazačetkom pesniške besede, k ustnemu izročilu, ki ga z javnimi branji epa oživlja, saj verjame, da med ljudmi še obstaja potreba po pripovedovanju. Novakov ep po besedah Vesne Mikolič pripoveduje o heroičnih obdobjih slovenske zgodovine, o junaštvu, resničnih dogodkih, ki so pomembni za preživetje skupnosti, obenem pa v ospredje postavi posameznika, ki ni več samo heroj, vojskovodja, pač pa je pomembno intimno junaštvo mož, žena, otrok, starejših, nemočnih.

Boris A. Novak, pesnik: “Zgodovina je zame pekel, ki usodno omeji človeške možnosti, saj ljudem dodeli vloge, kakršnih najbrž ne bi radi igrali.”

Partizanska epopeja v Trstu

Med zgodbami, ki jih je Novak upesnil v 43.000 verzih in na 2300 straneh, se jih nekaj dotika tudi Primorske, še zlasti pa Trsta, kjer je bil pesnikov oče “prakomunist”, partizan, prvoborec in statistik Ante Novak (1911-1991) maja in junija 1945 komandant Radia svobodni Trst. Čas očetov se tako začne na tržaškem kolodvoru, v njej pa se pesnik v dialogu z vzornikom Dantejem loteva tudi številnih plasti kompleksnih odnosov med Italijani in Slovenci, še zlasti tistih, ki jih je prinesel razburkan čas po drugi svetovni vojni.

Izjemno zanimiva pa je tudi zgodba, povezana z osvoboditvijo Trsta in ena od številnih, ki jo je Novak v več kot dve uri trajajočem pogovoru delil s koprskim občinstvom: “Potek teh vojaških operacij je domala že pozabljen. Sam po naključju to vem, obstajajo pa tudi arhivi, ki to lahko potrdijo. Mednarodna situacija aprila in maja 1945 je bila izjemno kompleksna. Zavezniki partizanski vojski niso več pošiljali nafte, saj so se zavedali, da brez goriva partizanski tanki - glavnina jih je bila v Bosni - ne morejo priti do Trsta in sodelovati pri operaciji zaradi močne utrjenosti Trsta, ki so ga Nemci držali tudi zato, da bi omogočili umik nemški vojski iz Grčije in drugod. Moj oče je bil do Tita precej kritičen, vedno pa je poudarjal, da je bil izjemen vojaški strateg. Tanke iz Bosne je ukazal pripeljati do Opčin z volovskimi in konjskimi vpregami, nakar so nalili zadnje ostanke nafte ter začeli z napadom. V tem trenutku so se zganili tudi zavezniki in se začeli pospešeno približevati Trstu. Takrat je Tito Anteju rekel, naj v različnih jezikih po radiu objavi novico, da je Trst padel. To je Ante naredil in ga vprašal, kaj bo zdaj. Tito mu je odgovoril, da se bodo zavezniki za šest ur ustavili in da imajo toliko časa, da osvojijo Trst. In so ga.”

O koprskih koreninah Paula Valeryja

Na tokratnih Pogovorih o branju, ki so jih v sodelovanju pripravili koprska Kulturni klub in Slavistično društvo, Gledališče Koper in ZRS Koper, je Salvator Žitko napovedal, da bo v jeseni izšla knjiga, posvečena koprskim in tržaškim koreninam francoskega pesnika Paula Valeryja (1871-1945), enega Novakovih najljubših pesnikov. Žitkovo delo bo izdala založba Libris, v njem pa bodo objavljeni tudi Novakovi prevodi Valeryjeve poezije.

Ritem, ki bi mu pomagal upesniti dinamično in dramatično 20. stoletje, je Boris A. Novak iskal dolgo. Nekaj časa je zgodbe, navdahnjen z vzornikom Dantejem, vztrajno lovil v jambski enajsterec. To “kristalno obliko” je potem ohranil za lirske pesmi, pri večini pripovednih pa je verz podaljšal, se začel igrati z ritmom po jazzovskem principu in ga spreminjal glede na značaj, teme, dogodke in naravo časa: “In tako sem nenadoma dobil občutek, da je ta sprejemljivi, zelo dinamični ritem tisti, ki ustreza ritmu 20. stoletja in našega časa.”


Najbolj brano