Portret “stotih” Italij

Ob besedi neorealizem se pred očmi prikažejo podobe iz filmov Vittoria de Sice, Roberta Rossellinija, Luchina Viscontija in romanov Alberta Moravie, Itala Calvina ... In čeprav sta filmski in literarni obraz tega umetniškega izraza najizrazitejša, je prav tako pomemben, čeprav manj znan tisti, ki so ga ustvarili fotografi. Tega je mogoče odkriti na razstavi Neorealizem; Nova podoba v Italiji (1932-1960), ki so jo minuli ponedeljek odprli v Narodni galeriji ter v galeriji Fotografija, kjer je od sinoči na ogled opus Nina Miglorija.

Mario De Biasi: Italijani se ozirajo, Milano, 1954
Mario De Biasi: Italijani se ozirajo, Milano, 1954  

LJUBLJANA > Razstava v Narodni galeriji preučuje obstoječe odnose med fotografijo in drugimi umetnostnimi področji, kot sta film in književnost ter predstavlja navdihe in razloge, ki so umetnike vodili pri njihovem delu. “Čeprav so imeli ti na začetku različne poglede in kulturne pristope, jih je njihovo delo pripeljalo do koherentnega rezultata. Projekt Neorealizem; Nova podoba v Italiji (1932-1960) tudi predstavi novo razlago fenomena neo-realizma, katerega izvor bi lahko našli v fašistični dobi,” pojasnjujejo v Narodni galeriji, kjer so na ogled dela 72 fotografov. Prek njihovih fotografij - izbrala jih avtorica razstave - Enrice Viganò, kustosinja milanske Admire,se sestavlja pogled na podobo “stotih Italij” pa tudi Italijo, kakršna se je vtisnila v kulturno zgodovino.

Neorealizem nas s filmskimi slikami mojstrov, kot so Vittorio De Sica, Luchino Visconti in Roberto Rossellini, “prestavi” v čas po drugi svetovni vojni. Za začetnika tega sloga v italijanski književnosti velja Alberto Moravia z romanesknim prvencem Neprizadeti (1929), lok neorealizma v fotografiji pa se v Italiji razteza od začetka tridesetih let prejšnjega stoletja. Razstava postavlja za začetni mejnik letnico 1932, ko je fašistični režim ta medij razumel predvsem kot vzgojno sredstvo množične komunikacije. Podobe, ki niso poveličevale “modernizacije”, s katero se je kitil režim, so ostale daleč od oči. Konec druge svetovne vojne je prinesel tudi potrebo po dokumentiranju in odkrivanju italijanske identitete. Takrat se je razprostrla tudi pisana in svobodna pahljača raznolikih fotografskih govoric. “Razstava se razvija prek različnih poglavij, z začetkom pri privilegiranem pogledu fotografije in pri skoraj 300 predmetih raznolike tipologije. Nadaljuje s klasičnimi fotografijami in prvotnimi forumi, kjer so bile predstavljene. Ilustrirane revije, knjige fotografij in razstavni katalogi so močno vplivali na evolucijo fotografskega izraza. Poglavje, posvečeno književnosti neorealizma, predstavlja dela, ki so zaznamovala dobo in vplivala nanjo, in glavne avtorje. Svet filma predstavljajo najbolj znani filmski plakati in izseki najpomembnejših filmov dobe, ki na razstavi služijo tudi kot didaktično orodje,” so zapisali v Narodni galeriji, kjer so med drugim na ogled dela Carla Bavagnolija, Piergiorgia Branzija, Maria De Biasija, Tranquilla Casiragija, Maria Ingrossa ter mnogih drugih.

Razstavi v Narodni galeriji in galeriji Fotografija bo spremljalo več pogovorov in delavnic. V četrtek, 22. februarja ob 18. uri bosta Andrej Furlan in Robi Jakomin spregovorila o sopotniku neorealizma, tržaškemu fotografu in dolgoletnemu sodelavcu Primorskega dnevnika, Mariu Magajni.

V galeriji Fotografija pa predstavljajo opus Nina Migliorija, ki se je že od samega začetka posvečal neorealistični fotografski pripovedi. Odkril je nov način fotografiranja, saj je združil filmski pristop, družbeno napetost časa, pomen in moč pripovedovanja skozi fotografijo s pomočjo izjemne domišljije in senzibilnosti: “Migliori ni želel ponuditi le dokumentacije; predvsem je želel vzpostaviti dialog z ljudmi, ki jih je fotografiral, ter s svojimi fotografijami sestavljati zgodbe,” so zapisali v galeriji Fotografija.

Razstavi, ki bosta na ogled do 31. marca, sta plod sodelovanja Narodne galerije in Galerije Fotografija z organizacijo Admira iz Milana.


Najbolj brano