komentar

“Mogoče pa je tista dolina ta prava, Marko? Pa že nekje mora biti tista dolina ...” je mala Lotti polna upanja iz cerkljanskega hriba Škofje zrla v varnost obetajoče Cerkno po preživetih vojnih grozotah.

V filmu Dolina miru, za katerega so na filmskem festivalu v Cannesu leta 1957 režiserja Franceta Štiglica nominirali in igralca Johna Kitzmilerja nagradili, leta 2016 pa film znova zavrteli v prestižni sekciji festivalske klasike. Ravno takrat, ko se je dolgoletna dolina miru in vsestranskega razcveta levila v najbolj nemirno na naših tleh. Zaradi pogoltne brezsramnosti peščice domačih povzpetnikov in prisklednikov, ki so hlastali za bogastvom večine ljudi, se je zavrtela v vrtincu laži, zmede in se nemirna ugrezala v brezizhodnost.

Dolina miru, svobodno ozemlje, je med vojno gostila veličastno partizansko smučarsko olimpijado. Sredi Cerknega, ob preletu zavezniških letal z dragocenimi darili, muziko in množico v dobro verujočih ljudi.

V soboto so spomin na ta edinstveni dogodek sredi okupirane Evrope obudili nasledniki - od otrok, preko veteranov, vojakov do članov društev borcev NOB. Več sto iz vse Slovenije, a le prgišče domačinov med njimi. Na las podobno, kot tu samevajo številne prireditve.

Ker se ljudje v dolini počutijo ogoljufani? Ker ne verjamejo, da imajo, izgnani h kruhu v sosednje doline, prav v svoji vse za prijaznejše življenje?

Kakršenkoli je že odgovor, je nastopil čas za zgladitev dveh let medsebojnih prepirov in desetletij vsesplošnega usihanja. V dolino se, negotovo sicer, vrača mir. Ponuja vse in več, kot je v Cerknem videla mala Lotti.

V ta več verjamejo ljudje, ki pomagajo sekati gordijski vozel. Niso domačini, a so prepričani, da gre za rajsko dolino in ljudi, ki so vredni boljšega življenja. Da je slednje prekratko, da v njem ne bi delali in ustvarjali predvsem dobrega. Kakopak skupaj z večino poštenih, modrih garačev v dolini velikih ljudi.

---

---