Risbe, ki ne potrebujejo razlage

15. novembra 1944 je iz Trsta odpeljal transport v Dachau. Na njem je bilo 909 zapornikov, med njimi tudi Zoran Mušič. 20. julija 2016 so prav v Trstu odkrili sveženj 23 Mušičevih dachauskih risb, od včeraj pa je izjemno odkritje tržaškega zgodovinarja Franca Cecottija na ogled na razstavi Osteklenele oči (Occhi vetrificati). Odprtje razstave so v tržaškem muzeju Revoltella pospremili s simpozijem o Mušičevi umetnosti, na katerem so sodelovali slovenski in italijanski strokovnjaki.

Odpri galerijo

TRST > “Vznemirjen sem in zadovoljen. To je zame zelo čustven trenutek, saj so te risbe našle pot do javnosti. Ta razstava je velik dogodek za muzej Revoltella in pomemben prispevek k ohranjanju spomina na grozote druge svetovne vojne. K razmišljanju o temu, nas lahko vodi le umetnost,” je včeraj dejal zgodovinar Franco Cecotti, ki je med urejanjem tržaškega arhiva nekdanjih partizanov, internirancev in političnih preganjancev, našel zavoj z napisom Disegni di Campo Dachau (Risbe iz taborišča Dachau), v katerem je bilo 23 risb Zorana Mušiča (1909-2005). Ko je zagledal umetnikov podpis ter letnico 1945 je spoznal, da gre za Mušičeva dela. Prepoznal je tudi motiv - dachauske umirajoče trpine in mrliče, ki so bili podlaga za umetnikov kasnejši grafični in slikarski ciklus Nismo poslednji.

Cecotti je v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED, s katerim partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, Mušičeve risbe predal Muzeju Revoltella, še ena Mušičeva dachauska risba pa je prišla na dan v arhivu Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine.

“Z mojimi očmi je povsem drugačno”

Na razstavi, ki bo na ogled do 2. aprila, in so jo po eni od umetnikovih risb naslovili Occhi vetrificati (Osteklenele oči), je na ogled vseh 24. Laura Carlini Fanfogna, direktorica muzeja Revoltella, jih je postavila v dialog s fotografijami, posnetimi ob osvoboditvi koncentracijskih taborišč. Pri tem jo je vodila Mušičeva izjava: “Vse gorje, ki smo ga videli, je skozi fotografski objektiv videti hladno, z mojimi očmi pa povsem drugačno.” Med pripravami na razstavo je prebirala oziroma poslušala več intervjujev z Mušičem, med drugim tudi tistega, ki je bil posnet leta 1997 ob razstavi njegovih del v tržaški Rižarni ter dokumentarec Zoran Mušič: un pittore a Dachau. “Spreletelo me je, da pripoveduje spomine, ujete v risbo. Zato sem se odločila, da v postavitev vključim tudi ta dokumentarni film in tako občinstvu omogočim, da ga po razstavi in tistem, kar je v Dachauu doživel, popelje umetnik sam.”

15. november 1944

In kdaj je Zoran Mušič sploh prišel v Trst in kaj o tem “pravijo” tržaški arhivi? Na to vprašanje je v svojem prispevku na simpoziju odgovorila zgodovinarka Dunja Nanut,predsednica ANED (Državnega združenja bivših političnih deportirancev): “Zoran Mušič se je iz Ljubljane v Trst preselil decembra 1943. 20. decembra je vložil prošnjo za stalno bivališče, štiri dni kasneje je bila odobrena. Pri selitvi iz Ljubljane v Trst se je njegov priimek poitalijančil - izgubil strešici in dobil še en s, iz Antona je postal Antonio in izgubil svoje drugo ime, Zoran.” Aretirali so ga jeseni 1944, 14. oktobra so ga zaprli v Coroneo, 15. novembra pa s transportom odpeljali v Dachau. Tam je risal, tudi skrivaj. Največkrat s svinčnikom ali črnilom na rabljen papir.

Dve svoji risbi, ki sta nastali med internacijo v taborišču Dachau, je Mušič prvič pokazal javnosti leta 1954 v Zagrebu, na razstavi, posvečeni svojemu profesorju z zagrebške akademije Ljubu Babiču in njegovim učencem. “Ti dve risbi sta dolgo ostali poznani kot edini od tistih, ki jih je naredil v času internacije. Ko so Američani 29. aprila 1945 vstopili v dachausko koncentracijsko taborišče, je Mušič kompulzivno risal trupla. V času med osvoboditvijo in vrnitvijo domov, 5. junija 1945, je naredil več kot sto risb, morda celo dvesto. Večino je tudi datiral in podpisal,” je v svojem prispevku med drugim povedal kustos Alessandro Quinzi iz Goriških pokrajinskih muzejev. In ponudil v razmislek še vprašanja, ki si jih je o teh Mušičevih delih zastavljal veliki poznavalec njegove umetnosti, Jean Clair: “Kaj naj storimo z njimi? So umetniška dela? Pričevanja? dokaz? Relikvije? Ne pripadajo običajnemu svetu muzejev. Težko spadajo v zgodovino umetnosti. Pravzaprav ne spadajo nikamor ... Recimo bolje, da se vračajo. Vračajo se iz sveta, o katerem ne želimo vedeti ničesar, slišati ničesar, videti ničesar. So temen in tihi obraz umetnosti, tisti, ki se ne pokaže, ker je obraz, ki ga umetnost ne more osvetliti.”

Neizrekljivega ni mogoče opisati z besedami

Kustos Moderne galerije iz Ljubljane Marko Jenko je v svojem razmišljanju spregovoril o odnosu med umetnostjo in šoo. Citiral je filozofa Adorna, ki se je spraševal, ali je po Auschwitzu sploh mogoče pisati poezijo. Je torej mogoče risati? Je mogoče upodobiti grozote nacističnih taborišč? Jenkov odgovor je - da. Ker lahko tako grozovito realnost, kot je bila taboriščna, upodobimo le skozi fikcijo, domišljijo, sanje ... na platnu ali celo v poeziji. Jenko meni, da je Mušič dal besedo nemim protagonistom svojih risb in da njegova dela - risbe s tržaške razstave in tiste iz cikla Nismo poslednji - ne potrebujejo razlage. Torej o njih ni treba govoriti? Ne, prav je, da govorimo o šoi, je prepričan Jenko. Z besedami neizrekljivega pač ni mogoče opisati. In ko nam jih zmanjka, nam lahko priskočijo na pomoč Mušičeve risbe.

Andrej Smrekar je v svojem prispevku spregovoril o zbirki Mušičevih del, ki jih hrani Narodna galerija v Ljubljani, po simpoziju pa povedal, da je najdba Mušičevih risb v Trstu izjemna. “Prav njegove taboriščne risbe odpirajo vrsto vprašanj. Vemo, da je bil del tega, kar je prinesel s seboj iz Dachaua, izgubljen, zato smo naprej pomislili, da so se te risbe zdaj našle. Bo pa verjetno še nekaj časa treba študirati značaj teh podob, materiale in tako naprej, da ugotovimo, kakšen je njihov dejanski status, ali res spadajo med te pogrešane, ali gre za kakšen drugi fond, ki je bil narejen s posebnim namenom oziroma vsaj izročen prinašalcem v arhiv,” meni Smrekar in dodaja, da bodo italijanski in slovenski strokovnjaki hitreje prišli do odgovorov s skupnimi močmi. Po njegovih besedah naj bi Mušičeve risbe, ki so zdaj na ogled v Trstu, videli tudi v Ljubljani, ali bo to v Narodni ali v Moderni galeriji, pa se morajo še dogovoriti.

Simpozij in razstava sta vzbudila veliko zanimanja tako med strokovno javnostjo kot tudi med ljubitelji umetnosti. Tržaški Slovenci pa so bili precej neprijetno presenečeni in tudi ogorčeni, saj so besedila, ki spremljajo razstavo le v italijanščini in angleščini. In v angleščini so spregovorili tudi predstavniki slovenskih galerij.

---