Bila so leta, ko je tržaški igralec v sezoni upodobil devet vlog

Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945-1965 je naslov knjige, ki so jo v torek predstavili v mali dvorani Kulturnega doma in jo je napisala Bogomila Kravos, dosledna spremljevalka dogajanj v slovenskem tržaškem gledališču in okrog njega.

GORICA > Knjigo je izdalo Založništvo tržaškega tiska in njegova predstavnica Martina Kafol je za omizjem na goriški predstavitvi pozdravila avtorico Bogomilo Kravos, igralko Mirando Caharija in članico gledališke uprave tržaškega teatra Valentino Repini. Povsem ženska zasedba srečanja je le dvajsetim poslušalcem v poldrugi uri prikazala in tudi pričarala ne le dvajsetletno zgodovino prvih povojnih časov SNG v Trstu, temveč tudi razmeščenost nastopov po celotnem ozemlju Julijske krajine in dela Primorske v Sloveniji tja do najskromnejših odrov na podeželju.

Nadzorovali so jih italijanski orožniki

Slišati je bilo nekaj v spominu zabrisanih podatkov, povezanih z Gorico, kot na primer tega, da je osrednja kulturna srenja v Sloveniji tik po zaključku vojne načrtovala in sklenila, da se v Trstu oblikuje gledališka hiša, v Gorici pa njena podružnica. Takšno gledanje je botrovalo izvedbi prvega gledališkega tečaja leta 1946 prav v Gorici. Tam se je gledališka dejavnost najprej dramila po prvi svetovni vojni, bila bolj opazna v letih 1925-1927, nato pa je bilo gledališče poleti leta 1927 zatrto, kakor tudi vsa prosvetna in mladinska društva.

Bogomila Kravos je pojasnila, da se je obdobje 1945-1965 odločila opisati, ker po kakšnem desetletju o igralcih ostane bore malo, o predstavah pa tako rekoč nič. Živela je v prijaznih okoliščinah, se z igralci družila in spletala znanstva, saj so člani gledališkega ansambla obiskovali njen dom pri Sv. Ivanu. V Gorici je gledališka ustvarjalnost tudi s predstavami pri Zlatem pajku dokazovala, da se mestna slovenska skupnost ne bo pustila zabrisati kljub oviram, ki so se pojavile po razmejitvi.

Miranda Caharija je nastopila tudi v tisti majajoči se dvoranici v vlogi dobre sanjave vile v predstavi za otroke. Kot otrok se je tudi sama prepričala, da bo nekoč igralka, in nato se je zvrstilo več kot dvesto vlog, skupaj s filmskimi. V prvih letih si je zamaknjeno ogledovala igralce med ličenjem in oblačenjem, zato je na tokratnem večeru omenila marsikoga, portretiranega tudi v knjigi. Prišli so zgoščeni časi, ko je kdo med njimi v eni sami sezoni upodobil kar devet vlog. Prepričana je, da je igralec melanholičen, ko vlog nima, ne pa ko jih ima cel kup. Med pogovorom z občinstvom so bili omenjeni Delak, Gabrijelčičeva, Bratuževa, Lukež, Starešinič, Raztresen, Starčeva, Rodoškova, Kobal, Drolčeva, Turk - Joco, Bogatec in Uršič.

Miranda Caharija je tudi opisala postopen prehod od malih društvenih odrov na velike v tržaškem avditoriju, na Stadionu 1. maj, v Kulturnem domu in kasneje v goriškem Verdiju, ko je predstavo varovalo kup orožnikov, ker smo Slovenci uporabljali enega od “svetišč” italijanstva. Potem smo si privoščili kar dva svoja domova - Kulturnega in Bratuževega, ki pa sta že zunaj obdobja, obravnavanega v knjigi.

Ustvarjalci naj bodo domači ljudje

Oglasili so se tudi trije iz občinstva, ki so v mladih letih živeli v Trstu in bili kot mladostniki statisti ali vodilni igralci v predstavah za otroke. Spomnili so se tudi sodelovanja pri velikih projektih, denimo operetah in kantatah, ter prostorske simbioze na Stadionu pri Sv. Ivanu, kjer so se ob koncih tedna zvrstili gledališke prireditve, nastopi telovadcev in odbojkarske tekme: vsakokrat je bilo treba v razmaku nekaj ur odvijati in znova nameščati stole.

Valentina Repini je opisala, kakšno je sedaj delo v gledališču v Ulici Petronio - tisto na odru in ono za kulisami, v uradih, v delavnicah, ki so vsi v službi odrskega ustvarjanja. Nakazala je sindikalne dileme in čustvene zaznave, ki se pretakajo med igralci in občinstvom; drugi ne morejo brez drugega. Igralske pogodbe so devetmesečne, kar ni prav optimalno, Tudi občinstvo je soglašalo z razmišljanjem, da je treba krajevno oblikovati igralski kader, saj razume dogajanje v svojem kraju, zunanji pa potrebuje kar nekaj časa, da se uskladi s čutenjem domačih abonentov. Še posebej velja to za umetniške vodje, ki dajejo pečat predstavam.

ALDO RUPEL,Primorski dnevnik

---