Oleg Mandić: “Boga sem pustil v Auschwitzu”

Za njim so zaprli vrata Auschwitza. Dobesedno. Iz nacističnega koncentracijskega taborišča, v katerem so pobili več kot milijon ljudi, so po osvoboditvi častniki Rdeče armade kot zadnjega pospremili prav njega, Olega Mandića. Tja je bil z materjo in babico poslan kot enajstletni deček. Pogovor z njim objavljamo pred jutrišnjim svetovnim dnevom spomina na žrtve holokavsta - 27. januarja 1945 je sovjetska vojska vkorakala v Auschwitz-Birkenau.

Oleg Mandić Foto: Andraž Gombač
Oleg Mandić Foto: Andraž Gombač

Ima 85 let, a se vede, kakor bi jih imel pol manj. Oleg Mandić se v soboto vrne iz Brescie, kjer je imel v treh dneh štiri predavanja. Za domačo mizo pregleda elektronsko pošto in odgovori, da intervju lahko naredimo le dan zatem, v nedeljo. Ponedeljek ima že zapolnjen, v torek se vrača v Italijo.

Rodil se je na Sušaku, odraščati pa je začel v družinski vili v Voloskem pri Opatiji. V nedeljo popoldne nas sprejme le malo stran, v domači hiši v Opatiji, iz katere se odpira razgled na Kvarner, Reko, Krk, Cres ... Z ženo živi v Ulici maršala Tita, poimenovani po tesnem sodelavcu njegovega deda dr. Anteja Mandića, prav tako zgodovinske osebnosti.

“Večini pubertetnikov je težko, meni pa ni bilo. Že pri dvanajstih letih sem ugotovil, da se mi v življenju ne more zgoditi več nič res grdega, zlega. Najhuje je bilo že za mano.”

> Kako dobro se spominjate 15. maja 1944?

“Nikoli ga nisem pozabil. Ga ne morem. Bilo je okrog treh popoldne, ko so prišli. Feldgendarmerie - tako je pisalo na jeklenih ploščicah v obliki polmeseca, ki so visele na verižicah okrog njihovih vratov. Žandarmerija. Pojdite z nami, so rekli. Že mesece smo jih čakali, vse smo imeli spakirano.”

> Kdo je bil tedaj doma?

“Mama Nevenka, babuška Olga - tako smo ji govorili, ker je bila iz Kijeva - in jaz.”

Pravo, časopisi, Rotary, bridge, potovanja ...

Oleg Mandić se je 5. aprila 1933 rodil na Sušaku pri Reki, ki je bila pod Jugoslavijo, zato mu tam ni bilo treba dati italijanskega imena, kakor bi mu ga morali v Opatiji pod fašisti. V njegovi rodbini je več pomembnih osebnosti; najslavnejši je duhovnik, politik, hrvaški narodni preporoditelj Matko Mandić (1849-1915), ki je bogoslovje študiral v Gorici in Trstu, kjer je tudi umrl. Po taboriščni izkušnji je Oleg Mandić v Zagrebu maturiral na klasični gimnaziji, diplomiral iz prava in kot strokovnjak za marketing sodeloval z več zagrebškimi časopisi. Leta 1966 se je zaposlil v Novinarsko-založniškem podjetju Informator in bil 33 let vez med italijanskimi in nemškimi oglasniki ter hrvaškimi mediji. Na Višji upravni šoli v Zagrebu je predaval organizacijo podjetij, bil pa je tudi med soustanovitelji Rotary cluba Rijeka in njegov drugi predsednik. Objavil je več knjig, tako strokovnih kakor spominskih, že v mladih letih pa se je zaljubil v igre s kartami. Petnajst let je bil predsednik reškega kluba igralcev bridgea, v tej igri pa je blestel tudi na tekmovanjih. Prvo mesto je denimo osvojil tako na puljskem kakor postojnskem turnirju.

Za svoja prizadevanja in neutrudno pričevanje je prejel več priznanj in nagrad. V prvem zakonu z ženo Ivo se mu je leta 1967 rodil sin Oleg Mandić ml. A oče je bil takrat že zaljubljen v drugo žensko in je takoj po sinovem rojstvu zapustil družino, kar odkrito opisuje v knjigi Kronika obitelji Mandić. Že pol stoletja živi z Duško, svojo drugo ženo, ki je v novo družino pripeljala še svojo hčer Ariano. Ko se je njegovemu sinu na Dunaju leta 1999 rodila hči Moira, je Oleg Mandić postal dedek, z ženo Duško pa je veliko potoval - obiskala sta več kot 90 dežel po svetu. V najlepšem spominu jima ostaja tihooceansko otočje Polinezija.

Mandić je v zadnjem desetletju širše občinstvo nagovoril v kar treh filmih - za zadnjega Moje lepo življenje po Auschwitzu avtorice Claudie Raspolič in režiserja Petra Lebana je TV Koper-Capodistria predlani dobila prvo nagrado na natečaju Istria nobilissima. Ob lanskem dnevu spomina na žrtve holokavsta je Mandić obiskal tudi Koper in predstavil tako v italijanščini kakor hrvaščini izdano knjigo Oleg Mandić - L'ultimo bambino di Auschwitz / Posljednji dječak iz Auschwitza, ki jo je napisal novinar časnika Il Piccolo Roberto Covaz.

> Ded Ante in oče Oleg Mandić starejši pa sta bila že v partizanih?

“Seveda, takoj po kapitulaciji Italije septembra 1943 je oblast v Opatiji prevzel narodnoosvobodilni odbor, ki je bil dotlej v ilegali. Moj ded Ante je bil njegov predsednik. Pomislite, ko je bila vsa Evropa pod jarmom Nemčije, je bila tu Svobodna republika Opatija, kakor ji pravim. Ki pa je žal trajala samo deset dni. Potem so prišli Nemci tudi sem, s tanki. Kurirji so hitro sporočili, kaj se dogaja, tako da sta oče in ded šla še pravočasno na Učko, v partizane. Nam, ki smo ostali, je neki kurir sporočil, da bi bilo dobro, če bi se tega in tega dne ob določeni uri javili v Crikvenici. A ker mama, babuška in jaz nismo imeli veljavnih dokumentov, nismo mogli mimo Reke do Crikvenice. Ostali smo v domači vili, kamor so Nemci nekajkrat prišli iskat deda in očeta. Trkali so po stenah in iskali skrivne prostore, kjer bi lahko tičala. Za nekaj časa so v naši vili nastanili tudi nemškega oficirja. 15. maja 1944 pa so prišli, ne da bi koga iskali. Takrat so rekli, naj gremo z njimi mi trije. Prvo noč smo prebili v zaporu na Reki, kjer nas nihče ni nič vprašal, naslednje jutro pa so nas dali na vlak in odpeljali v Trst, v zapor Coroneo, kjer smo ostali dva meseca. Trikrat so nas zaslišali.”

> Kaj so želeli vedeti?

“Kje sta oče in ded.”

> Ste vedeli?

“Natančno ne. Vedeli smo samo, da sta v partizanih. In da je ded podpredsednik Pokrajinskega antifašističnega sveta narodne osvoboditve Hrvaške (ZAVNOH). Nekaj mesecev prej, februarja, sva se mama in jaz sredi noči za krajši čas z očetom srečala pod Učko, v vasi Vedež. Zjutraj sva se midva vrnila domov, on pa je šel svojo pot. Na zasliševanjih v Trstu smo pojasnjevali, da sta šla ded in oče službeno v Rim in da se je za njima izgubila vsaka sled. Ko sta mama in babuška to ponovili na tretjem zaslišanju, je Nemec rekel, da ne more več poslušati teh neumnosti. Povedal je, da je Radio London v oddaji gostil znanega novinarja Watsona, ki je dejal, da pri vprašanju, ali se na strani Anglije borijo četniki Draže Mihajlovića ali partizani Josipa Broza - Tita, ne more biti dvomov.'Vem, da je edina možna izbira Tito, saj je ob njem dr. Ante Mandić, s katerim sem se v Londonu spoprijateljil med prvo svetovno vojno. Je častitljiva, poštena osebnost. Nikoli se ne bi spajdašil z nikomer na napačni strani,' je dejal Watson.”

> A za vašo družino bi bilo bolje, če bi molčal.

“Bilo bi pametneje, res je.”

Mengele je bil prijazen

> Kdo je bil v Trstu še zaprt z vami?

“V celici smo bili samo mi trije, nikogar drugega nismo spoznali. Včasih me na nastopih vprašajo, ali sem po vojni srečal koga, ki sem ga spoznal v Auschwitzu. Ali ste se tam s kom spoprijateljili, vprašajo. Ko so me prvič, me je presenetilo. Ne, v taborišču nisi imel prijateljev. Tam je vladala splošna apatija, vsak je mislil samo nase, ni ti bilo do druženja. V ta 'štimung' si vstopil že po štirih, petih dneh. Da bi se človek družil in spoznal prijatelja, ga morajo z njim povezati skupni interesi. Vernichtungslager, uničevalno taborišče, pa ne dopušča skupnih interesov, tam ima vsakdo lahko le svoje. Na primer: ti in jaz se skupaj sprehajava po lagerju. Naletiva na zapornika, ki je in fin di vita. Deset minut pozneje se vračava po isti poti in opaziva, da je zapornik umrl. Leži ob poti. Iz žepa pa mu štrli košček kruha. Kaj zdaj? Ta košček kruha bi rad tako ti kakor jaz. Naj ga pustiva, da se ne bi sprla? Kje pa! Vsak od naju bo raje zadavil drugega, samo da bi prišel do tistega kruha.”

> Kaj pa če bi si ga razdelila?

“Ne, nemogoče, tega ni bilo! Sploh pa je ta košček že tako majhen, kaj šele če ga razpoloviš.”

> Je torej človek v taborišču moral biti, grdo rečeno, sebičen?

“Absolutno! Zanimivo je tudi, kako se je o tem govorilo. Vsak zapor ima svoj sleng in tudi lager ga je imel. Nekaterih besed nismo poznali ali pa so spremenile pomen. Besed ukrasti in kraja recimo nismo poznali. Na primer: sezuješ čevlje in greš bos na stranišče. Normalno, da takoj izkoristim priložnost in ti jih sunem. Nihče se ne bo zgražal in mi rekel: joj, ukradel si čevlje! Ne, reklo se je, da si jih 'organiziral'. Kriv je tisti bedak, ki si jih je tako neprevidno sezul in ti omogočil, da jih organiziraš. Bistveno je tole: če spremeniš osnovne razmere, v katerih so se oblikovala določena družbena pravila, potem ne moreš pričakovati, da bo vse drugače in da bodo pravila še veljala. V taborišču nič več ne veljajo etične in moralne vrednote. Bil sem navzoč, ko je neka ženska zaspala, preslišala budnico in zamudila na jutranji apel. Niti potem se ni prikazala, bala se je, tako da se je apel zelo zavlekel. Trajal je, če prav pomnim, sedem ur. Vodje barak - vsaki je poveljeval 'kapo' - so jo naposled našli in jo pretepli do smrti. Grdo je to reči, a je res - vsakdo med nami bi naredil enako, če bi mu bilo omogočeno. Ta ženska je s svojo neumnostjo in neprevidnostjo povzročila, da je bilo naše trpljenje še hujše. Če moraš dodatnih sedem ur stati v blatu in na dežju, pač čutiš tako.”

> Se spomnite prvega, ki je umrl ali pa bil ubit pred vašimi očmi?

“Ta pretepena ženska je bila edina, ki so jo ubili pred mano. Videl sem tudi nekaj takih, ki so imeli vsega dovolj in so zakorakali v električno žico. Če jih niso že prej pokosili z mitraljezom s stražnega stolpa. Mrtvih je bilo okrog mene, kolikor hočeš.”

> Že na vlaku za Auschwitz?

“Ne, tam še ne. V vagonu smo le - se opravičujem za izraz - srali drug ob drugem. Ob prihodu v Auschwitz-Birkenau mi je bilo neprijetno, ko so me, enajstletnega dečka, golega dali med osemsto prav tako nagih žensk. Moške so poslali posebej, mene pa so pustili z ženskami, ob mami in babuški. Tetovirali so nas, ostrigli, nam dali taboriščne obleke ...”

> V lani izdani dvojezični knjigi L'ultimo bambino di Auschwitz / Posljednji dječak iz Auschwitza opisujete, da so oblasti v taborišču nadzorovale zdravje na smrt obsojenih. Noro!

“Res je, vse so želeli imeti pod nadzorom, tudi usmrtitve! Morebitna epidemija bi jim porušila načrte ubijanja. Takšni pač so Nemci, neverjetni organizatorji. In pazite: v sedmih mesecih, kolikor sem bil v taborišču Auschwitz-Birkenau, skorajda nisem videl Nemca!”

> Res ne?! Samo kapoje?

“Samo kapoje. V tem taborišču je bilo lahko sočasno 80.000 zapornikov. Bili smo v barakah, ograjenih z električno žico. In tja noter Nemci niso vstopali. Organizirali so nekakšno samoupravljanje in ga nadzirali od zunaj. Vsako skupino v taborišču je nadziral kapo, torej zapornik, ki si je to zaupanje pridobil s svojo okrutnostjo, bestialnostjo do sojetnikov.”

> To je sivo polje, o katerem piše Primo Levi.

“Tako je.”

> Drži, da je bil kapo hujši od esesovca.

“Vsekakor hujši, drži! Oni so bili vladarji v taborišču. Edini Nemci, ki sem jih videl v sedmih mesecih, so bili zelo oddaljeni stražarji z mitraljezi na stolpih in pa zdravniki, zlasti Mengele.”

> Aha, zloglasni Josef Mengele. Ki vas je zdravil.

“Tako je. Prva dva meseca sem bil v taborišču z mamo in babuško, potem pa so ugotovili, da sem bolan. Kakor ste omenili - v kraju, kjer so vsak dan načrtno pobili na tisoče ljudi, se je nenadoma pojavila težava: neki fantič je imel povišano temperaturo. Motilo jih je, da je to zunaj njihovega programa. Tuhtali so, kako rešiti to zagato, nakar so se spomnili, da je v ženskem taborišču Mengelejev oddelek dvojčkov, kamor sprejemajo tudi dečke do osemnajstega leta, ne samo do desetega.”

> Kakšnega Mengeleja se spomnite? Je bil tak, kakršnega je Gregory Peck upodobil v filmu Dečki iz Brazilije ?

“Deloma je bil tak, le da je Gregory Peck imel bolj trikoten, Mengele pa ovalen obraz. Moram priznati, da je Mengele v mojem spominu lepši. (smeh) To je pravzaprav tragično - človek drugega ne sodi le po njegovih dejanjih, marveč tudi po vtisu, ki ga pusti, po zunanjosti.”

> In ta je pri Mengeleju na vas naredila dober vtis?

“Vsekakor. Nikoli ga nisem videl neobritega. Vedno je bil počesan. Vedno je imel zlikano uniformo. In zloščene čevlje. Vsak dan je vstopil in si oblekel belo, zdravniško haljo. Bil je zelo urejen. Vmes so me za tri tedne dali na infekcijski oddelek, sicer pa sem bil štiri mesece skoraj vsak dan v stiku z njim - pa nikoli, niti enkrat, ni dvignil glasu nadme. Bil je edini, ki ni vpil name. Vsi drugi so čutili, da morajo na enajstletnega mulca kričati. Že to je bilo dovolj, da je bil uglajeni zdravnik mulcu prijetnejši od vseh drugih. Seveda nihče od nas ni slutil, kaj se dogaja za to kuliso.”

> Eksperimenti z dvojčki?

“Nenavadno se mi je zdelo le, da tu in tam dvojčki v parih odidejo, noben od njih pa se ne vrne.”

> V knjigi opisujete tudi, kako ste začeli manipulirati s termometrov, ponarejati temperaturo, da bi lahko dlje ostali v bolnišnici ...

“Človek se mora znajti, če želi preživeti. Termometer malce podrgneš, pa imaš vročino.” (nasmešek)

> Ste se kot enajstletni deček v taborišču zavedali, da lahko vsak hip umrete?

“Jasno. Zanimivo pa, da iz tega nisem delal kdove kakega problema.”

> Se niste bali?

(daljši premolk) “Ne vem. Niti ne. Bal sem se nečesa drugega - da me bodo ločili od matere. Ona je bila simbol varnosti, pomoči. Najbrž bi lahko rekli, da sem se bal smrti, ki pa jo je mama s svojo skrbnostjo porinila v drugi plan. Ko mi je pretilo, da me bodo prestavili v moški del taborišča, me je zgrabil hud strah. Takrat sem dojel, da si moram zgraditi svoj obrambni mehanizem in skrbeti zase, sicer ne bom preživel. Prezgodaj sem bil primoran odrasti.”

> Kaj bi rekli, kdaj ste bili v Auschwitzu najbliže smrti?

“Ha, vas bo presenetilo - po osvoboditvi.”

> Ne?!

“Res! Z mamo in babuško sem bil med tistimi 5500 taboriščniki, ki jim ni bilo treba na zloglasni 'marš smrti' - ko so se približevale zavezniške sile, so nacisti krenili proti zahodu, in tja je moralo tudi 60.000 taboriščnikov. V smrt. Po njihovem odhodu in pred prihodom Rusov je bilo v taborišču nekdaj dni brezvladje, anarhija. Uspelo nam je prerezati vse žice in vdreti v vsa skladišča. A od 5500 ljudi jih je v nekaj dneh več kot tisoč umrlo. Ne da bi se jih kdo dotaknil. Bili so že zelo izčrpani, zato pa tudi niso šli na marš smrti. Niso mogli hoditi. Nemška oblast je že prej napravila raziskavo in ugotovila: četudi človeku nič ne storiš, bo v uničevalnem taborišču po šestih mesecih in pol umrl. V začetku leta 1945 so taboriščne oblasti čistile sledi za poboji in razstrelile krematorije. Mrtvih niso več sežigali, še zbirali jih niso več. Kjer si umrl, tam si ostal. Dokler je bila zima, je bilo v redu, saj se temperatura ni dvignila čez ničlo in trupla niso razpadala. Potem ko so nacisti odšli, smo mrtve začeli zbirati in jih zlagati. Kot polena. Potem je prišla osvoboditev, z njo pa tudi razne komisije, ki so napravile zapisnike in dale izkopati jame, v katere so pometali trupla. V tistih dneh mi je bilo dovoljeno vse. Klatil sem se po celotnem taborišču, ga opazoval in tudi risal. Že pri šestih, sedmih letih sem rad risal zemljevide, zanimala me je topografija. In napravil sem tudi topografsko karto taborišča Auschwitz-Birkenau, še danes jo hranim v dnevniškem zvezku. In bila je tudi že na razstavi. Narisal sem jo po spominu in občutku, pa je povsem prekrivna s fotografskimi posnetki iz zraka. Kot kopija! S tem sem si v taborišču krajšal čas, se zabaval. Nekega dne pa sem tako prikorakal do ene od jam na koncu niza barak. Ko sem se nagnil nad nakopičena trupla v njej, je od razpadajočega mesa vame butnil tako močan vonj, da sem se nenadoma onesvestil. K sreči sem padel nazaj, na hrbet. Če bi naprej, me ne bi bilo več.”

> Mrtvi bi vas potegnili za sabo.

“Tako je. Nihče me ni videl, nihče ne bi vedel, kam sem izginil. To je moj najstrašnejši trenutek v Auschwitzu. Zanimivo, tega še nikoli nisem povedal.”

Najdragocenejše v taborišču - česen

> V Auschwitzu ste bili sedem mesecev in pol ...

“... in zatem še mesec in pol pod Rusi.”

> Nacisti so vas tja vtaknili kot političnega zapornika. Mislite, da bi preživeli, če bi bili Jud?

“Niti ni šlo za to, pomembneje je, da v zadnjem letu vojne razmere niso bile več tako zelo zaostrene kot prej. Medtem ko sem bil jaz pri Mengeleju, je ošibela še babuška, tako da so tudi njo dali na bolnišnični oddelek. To je bilo za preživetje pomembno, saj takemu taboriščniku potem ni bilo treba fizično delati, niso te več zbujali ob treh zjutraj, ni ti bilo treba na apel ... K sreči je tudi mami sčasoma uspelo priti tja - dobila je mesto bolničarke! Zaradi mene in babuške je bila v stikih z zdravniki, pa jim je rekla, da je tudi ona bolničarka. Ni bila, kje pa, pojma ni imela o tem! (smeh) Sitnarila jim je, dokler je niso sprejeli. Veste, v kateri oddelek so jo sprejeli? Pomislite, v uničevalnem taborišču, kjer so vsak dan ubili na tisoče, je deloval tudi oddelek za nore.”

> Norišnica znotraj norišnice?

“Neverjetno! Tam je delala moja mama, skrbela za blazne, dementne ... Uživala je privilegije. Kot bolničarki ji ni bilo treba spoštovati policijske ure, tako da je lahko spet vzpostavila komunikacijo z mano. Imela je dostop do velike peči na svojem oddelku, kjer je lahko kuhala. In lahko je 'organizirala'. Umirajočim ni bilo do taboriščnega kruha, ki še vojakom na fronti ni teknil. Umirajoči je raje srknil nekaj požirkov juhe in je bil zanjo pripravljen zamenjati svoj kruh. Kakor v vsakem zaporu je tudi v Auschwitzu delovala ilegalna trgovina, kontrabant. S tem se je pečala tudi moja mama in sinu tako kuhala dodatno hrano.”

> Baje je bil najdragocenejši česen.

“Seveda, ker krepi imunski sistem organizma. Rezino česna si lahko zamenjal za sedem dnevnih porcij kruha. Mama mi je kuhala celo pire krompir, nekega dne pa ji je od kdove kod uspelo nabaviti glukozo. Dobra je za krepitev organizma, v telo se jo vnaša intravenozno. Mama mi je prinesla injekcije, ki sem si jih dajal sam, v žilo na roki. Po dvanajstkrat sem moral vbosti, da sem zadel žilo. Takrat so bile igle še debele, tako da je bilo toliko bolj zoprno.”

> Kdaj sta vaš ded in oče izvedela, da so ženske iz družine Mandić še žive v Auschwitzu?

“Po koncu vojne. Je zanimivo, običajno o tem ne govorim. Po 27. januarju 1945 je v Auschwitzu mrgolelo nenavadnih obiskovalcev: novinarji, duhovniki, visoki oficirji, Rdeči križ ... Prišli so dokumentirat Auschwitz, o katerem se med drugo svetovno vojno ni vedelo. Zgradili so ga na Poljskem, v pokrajini, kjer ni bilo verjetno, da bo kdo naletel nanj. Ko je mama opazovala vse te prišleke, je rekla, da moramo vsakogar, ki ga ocenimo kot možnega kurirja, prositi, naj v Jugoslavijo, v Titov štab, pošlje depešo, da je družina dr. Mandića živa v Auschwitzu. In nekdo je to tudi naredil. Vse življenje sem skušal ugotoviti, kdo je bil, pa mi ni uspelo. Novica je prišla do deda in očeta, ki sta sprožila iskanje. Komandant južne fronte, polkovnik Fedosenko, je prispel z Bulganinovim kablogramom, z ukazom, da mora najti jugoslovansko družino Mandić in jo takoj pripeljati v Moskvo. Z njim je prišla tudi snemalna ekipa. Skoraj me je kap, ko sem leta 1969 ob prvi vrnitvi v Auschwitz v muzeju videl dvominutni črno-beli nemi filmski posnetek, na katerem mama, babuška in jaz v spremstvu oficirjev Rdeče armade zapuščamo Auschwitz. Nismo vedeli, da obstaja.”

Deset let je molčal

> Danes pravimo, da je pubertetnikom težko - kako je otroku težko šele, če ima za sabo že Auschwitz?

“Ni. Večini pubertetnikov je težko, meni pa ni bilo. Že pri dvanajstih letih sem ugotovil, da se mi v življenju ne more zgoditi več nič res grdega, zlega. Najhuje je bilo že za mano.”

> Kako pa je bilo z vašo vero v človeka? Mar je ni ta izkušnja porušila?

“Vere v človeka niti ne. Porušila se je moja vera v boga. Ravno predvčerajšnjim me je na srečanju v italijanski šoli neki duhovnik vprašal o moji veri. Povedal sem mu, da sem veroval do odhoda v taborišče, potem pa ne več. Boga sem pustil v Auschwitzu. Vere v človeka pa nisem izgubil. Najbrž sem že po genih optimist. Človeku verjamem, a me lahko vsak prevara samo enkrat. Če me, ga odpišem. Nisem pa pristaš sovraštva. Velikokrat me vprašajo, ali je vse, kar so mi storili, v meni zbudilo sovraštvo. Presenetim jih, ko rečem: spominjati se - da. Oprostiti - morda ne. Sovražiti - nikoli! Sovraštvo je individualno občutje, ni prišlo od zunaj, je plod tvojega razmisleka. In če ga sam ustvariš, ga lahko tudi upravljaš. Ker sem zgodaj spoznal, da lahko sovraštvo rodi samo še več sovraštva, od katerega nimaš koristi, sem se prisilil, da v meni ni sovraštva. V meni ni mesta zanj.”

> Lahko razumete tiste taboriščnike, ki so veliko let po osvoboditvi naredili samomor?

“Lahko. Napačno so razmišljali. S tem sem se veliko ukvarjal. Šestdeset odstotkov ljudi z vojno travmo noče govoriti o tem. Sami nočejo govoriti in v njihovi prisotnosti se ne sme govoriti o tem. Na predavanjih mi mnogi rečejo, da jih zanima, kako je bilo v taborišču, saj njihov sorodnik ali sorodnica, ki je bil tam, o izkušnji noče govoriti. A če se ti zgodi kaj grdega, ne ravnaš dobro, če o tem molčiš in iščeš rešitev v pozabi. Tako si le škodiš. Izkušnje si je bolje zapomniti, o njih razmišljati in govoriti. Tako se bolje odzoveš, če te spet doleti kaj podobnega.”

> Zakaj pa ste vi potrebovali kar deset let, da ste spregovorili o Auschwitzu, in skoraj četrt stoletja, vse do leta 1969, da ste se prvič vrnili tja?

“Najprej bom odgovoril na drugi del - prej se nisem mogel vrniti zaradi političnih razmer v Evropi. Iz Jugoslavije ni bilo zdravo riniti v vzhodno Evropo. Mama in jaz sva si zelo želela spet videti kraj zločina, a ni šlo. Ko je mama umrla v prometni nesreči, sem na njenem grobu prisegel, da bo prva naslednja stvar, ki jo bom storil v življenju, vrnitev v Auschwitz, kamor bom nesel rožo v spomin nanjo. In nekaj mesecev zatem sem res šel. Zdaj pa še o mojem desetletnem molku. Res je, najprej sem bil v kategoriji tistih, ki molčijo. Diplomiral sem iz prava in začel sodelovati z zagrebškimi časopisi. Vsi so spoštovali mojo manijo, da o taborišču ne govorimo. Nekega dne sredi januarja leta 1955 sem sedel v pisarni pri Mladenu Bjažiću, književniku in glavnem uredniku Vjesnika. Lani je umrl. No, sediva in se pogovarjava, ko nekdo potrka in pokuka v pisarno: 'Joj, se opravičujem, ker motim. Želim samo opozoriti, da ne smemo pozabiti na deseto obletnico osvoboditve Auschwitza, ki se bliža!' In je odšel. Bjažić je molčal, jaz pa nisem zdržal. Rekel sem, da mi to smrdi po načrtnem nizkem udarcu. Bjažić pa je eksplodiral in začel kričati name: 'Dovolj te imam! Tvoj egoizem je neverjeten! A razumeš, da tvoja travma ni samo tvoja?! Privilegiran si, preživel si, moraš govoriti. To si dolžen človeštvu in zlasti tistim, ki so bili s tabo v taborišču, a niso preživeli. Kar vas je doletelo, moraš dati naprej, pričati.' Z besedami me je oklofutal. Prizadel me je. Vstal sem in užaljen odvihral, zaloputnil vrata. To sem v sebi kuhal dva dneva. Počasi sem začenjal razumeti, da je v njegovih besedah vendarle veliko resnice. Končalo se je tako, da sem napisal svoj prvi članek o Auschwitzu, naslovljen Brez krivde krivi. Takrat sem se odprl in se nikoli več zaprl.”

> Se pogosto vračate v Auschwitz?

“Nazadnje sem bil pred tremi leti, ko smo tam snemali dokumentarni film o meni. Se pa že v torek vračam v Italijo. Pomagam sindikalnim združenjem Lombardije, ki bodo marca organizirala ekskurzijo v Auschwitz. Tja bodo peljali v glavnem študente, ki jim bodo že na vlaku predavali o drugi svetovni vojni in holokavstu. Predavatelje je treba za to nalogo seveda izobraziti. In tu vstopim jaz - inštruiram inštruktorje. (Seže po sivem kamnu na mizi.) A veste, kaj je to?”

> Vem, sem prebral v vaši knjigi - opeka iz krematorija.

(smeh) “Res je, sunil sem jo iz ruševin krematorija. Vodički sem rekel: 'Zdaj sem sedmič tukaj, in med vsako vrnitvijo v Auschwitz sunem kak kamen. Vem, da je prepovedano, zato vas prosim, da se zdaj obrnete. Tako ne boste nič videli.'

> Ali gledate filme o holokavstu?

“Gledam. Ravno zdaj so me v Italiji vprašali, kakšen se mi zdi Benignijev Življenje je lepo. Odgovoril sem, da jih bom najbrž razočaral, a tega filma nikoli nisem mogel požreti. Auschwitz je nekaj, česar ne bi smeli prikazovati v humorni podobi. Ni smiselno.”

27. januar - moj rojstni dan

> Pravkar ste se vrnili iz Italije, kamor se že kmalu spet vračate. Ta dežela vam je kar domača, mar ne?

“Seveda, saj sem 33 let delal v Milanu, kot predstavnik zagrebškega Informatorja, največje založniške hiše v Jugoslaviji, specializirane za ekonomijo in gospodarstvo. Potem ko smo v Jugoslaviji iz planskega gospodarstva prešli v gospodarstvo na temelju ponudbe in povpraševanja, je bilo jasno, da se bodo v tisku in drugih medijih začeli pojavljati oglasi, reklame. Mladi se sploh ne zavedate, da so časopisi do leta 1960 izhajali brez oglasov. Mi smo to pravočasno dojeli in vedeli tudi, da moramo biti prvi, ki bodo usmerjali oglasni denar. Najprej smo šli v Nemčijo in zatem še v Italijo. Ker sta ti državi največ izvažali v Jugoslavijo, smo vedeli, da bosta tudi največ oglaševali pri nas. Dobil sem nalogo, da v Italiji pripravim teren. Hiša, v kateri se zdaj pogovarjava, je zgrajena na oglasih.”

> Kaj vam pomeni 27. januar?

“To je moj rojstni dan. Začetek življenja.”

> Kako pa se počutite, ko politike na ta dan slišite v govorih ponavljati tisto krilatico “nikoli več, nikoli več” ?

“Uf, vsak las na moji glavi se naježi! Na javnih nastopih mi ploskajo, ko rečem, da politiki, ki se enkrat na leto tolčejo po prsih in govorijo 'nikoli več', očitno ne berejo časopisov. In ne vedo, da se to še dogaja vsak dan - včeraj se je v Siriji in Afganistanu, v zadnjih petdesetih letih pa še v Burkini Faso, Argentini ...”

> ... in v Jugoslaviji.

“To ponavadi dodajo drugi, meni niti ni treba. (nasmešek) Včasih se pojavi vprašanje, kakšen smisel ima moje nastopanje, pričevanje. Tudi sam sem si ga postavil, ko sem spregovoril o Auschwitzu. Moj odgovor je tak: najraje govorim mladim, otrokom, a nikoli mlajšim od dvanajst let. Včasih je v dvorani tudi 300, 400 ljudi. Če bo po mojem nastopu vsaj eden od poslušalcev vsaj enkrat v življenju pripomogel k preprečitvi vsaj ene nove grozote, bo moje pričevanje poplačano.”


Najbolj brano