Napovedan umor

Opozorilom, ki jih je dobival, lahko sledimo kot znakom ob poti, čeprav se zdi, da ne vodijo k odgovoru, zakaj so ga ubili in še manj pokažejo na naročnike smrti. Kot običajno tudi tokrat, v torek, 16. januarja 2018, nihče ni nič slišal niti videl.

Starejša gospa, ki je zjutraj kupovala kruh, je ob vrnitvi domov na ulici v centru mesta zagledala truplo. Oliverja Ivanovića, predsednika politične stranke Srbov na Kosovu, so pred vrati pisarne dobesedno prerešetali. Eksekutorji so dobro poznali njegov urnik in njegove navade. Tudi ta torek zjutraj. Vse je bilo pripravljeno.

Ukradeno, povsem nevpadljivo osebno vozilo, oplova astra, katerega pravi lastnik je že nekaj let pokojni ter orožje, pištole kalibra 9 mm, ki jih je kosovsko orožarsko podzemlje prepolno. Ivanović, kot so povedali kasneje, ni imel nikakršne možnosti preživetja, morilci so ga ranili v vse vitalne točke telesa.

Umor je bil načrtovan, Tudi datum uboja ni bil naključen, bil je izbran in sporočen kot opomin drugim.

Kosovska Mitrovica je razdeljeno mesto, ki ga povezuje, tako kot prebivalce, Srbe in Albance, zgolj in samo most. Severni, srbski del mesta, ni prav velik, obsega nekako dva in pol kvadratna kilometra. Prepreden je z varnostnimi kamerami. Najverjetneje ne moreš narediti še tako drobnega koraka, da to ne bi bilo nekje zabeleženo in evidentirano. Tako je bilo tudi one noči ali zelo zgodnjega jutra pred štirimi leti, 16. januarja 2014.

Dimitrije Janićijević, poslanec v mestni skupščini, kandidat na volitvah za mestnega župana in Ivanovićev prijatelj ter politični somišljenik, je bil ubit iz pištole kalibra 9 mm pred svojo hišo v ulici Rudarske čete. Janićijević je imel tri otroke, soproga pa je bila visoko noseča s četrtim. Samuel Žbogar, takrat najvišji predstavnik Evropske unije na Kosovu, je ob izrečenem sožalju družini povedal, da je potrebno celoten primer čim prej osvetliti in rešiti. Umor so takoj obsodili vsi tako ali drugače povezani z varnostno negotovimi, socialno popolnoma nevarnimi in politično nestabilnimi razmerami na Kosovu. Na pogrebu v Janićijevićevi rojstni vasi pri kraju Zvečani je govoril Ivanović. Spraševal je, sebe in žalujoče, katero vprašanje je tako pomembno, da je zaradi drugačnega odgovora potrebno ubiti mladega človeka. In dodal, da morajo prav o tem razmišljati vsi, ki opravičujejo nasilje, saj, kot je dejal, malo nasilje rojeva večje in se konča z umori. Nikoli pojasnjenimi umori.

Morilcev seveda niso našli. Se pa je takrat prvič slišalo, to je bil prvi znak ob poti, da je bil Janićijevićev umor tudi opomin Ivanoviću, naj odide, se preseli ali vsaj pozabi na politiko in se posveti svojemu poklicu. Samo nekaj dni kasneje so ga aretirali in zaprli. Pravosodni organi EU na Kosovu so ga obtožili vojnih zločinov. Napisali so, da je kot član srbskih paravojaških enot leta 1999 in leta 2000 organiziral mučenja in umore albanskih prebivalcev Kosovske Mitrovice.

Včasih nekaterih stvari enostavno ne moreš postaviti skupaj. Tudi sam sem bil presenečen, Ivanovića in njegovega dela enostavno nisem mogel povezati z Ivanovićem, ki muči in ubija ljudi samo zato, ker govorijo drugačen jezik, imajo drugačno kulturo in verujejo v drugega boga. Bil je obsojen, pa kasneje deloma oproščen, deloma pa je bilo sojenje razveljavljeno in vrnjeno na začetno točko. Ivanović je bil junija lani izpuščen. Vrnil se je domov.

Kot da je pozabil na opozorilo, je napovedal, da bo na lokalnih volitvah konec oktobra kandidiral za župana Kosovske Mitrovice. V Beogradu je bila novica razumljena kot možnost delitve in drobljenja srbskih glasov na Kosovu. V enem izmed intervjujev je pojasnjeval, da je njegove kandidature lahko strah samo tiste kriminalne strukture, povezane s politiko, ki vedo, da lahko izgubijo volitve, če bodo imeli volilci možnost alternative. Ter da na prejšnjih volitvah prav takšne alternative ni bilo, saj je bil sam v zaporu, dr. Dragiša Milović, ugleden zdravnik in njegov politični partner, pa takrat ni kandidiral. Takoj zatem, 26. julija lani, je Miloviću zgorel avtomobil. Moj vtis je, je povedal Ivanovič, da je to samo odgovor na njegovo druženje z menoj in da tega niso naredili Albanci, da je to predvsem politično sporočilo, naj ne kandidiram. Ocenil je, da so se v času, ko je bil zaprt, razmere v mestu poslabšale. Da se ljudje bojijo lokalnih Srbov, kriminalcev, ki se vozijo v terenskih vozilih brez tablic in so nedotakljivi. Da se droga prodaja na vsakem vogalu in da je bilo v zadnjih nekaj letih veliko požigov avtomobilov in napadov z ročnimi bombami, ki so vsi ostali nepojasnjeni. Tragično je, da se po 18 letih življenja s strahom pred ekstremnimi Albanci, Srbi sedaj bojijo ekstremnih Srbov in se zaradi njih izseljujejo, je pojasnjeval.

Dva dni kasneje je zgorelo še eno vozilo. Avtomobil Olivera Ivanovića. To je bil tretji znak ob poti. In bil je povsem razumljiv. Nekaj kandidatov z njegove volilne liste je istega dne, zaradi poslovnih, zdravstvenih ali družinskih razlogov, umaknilo svoje soglasje za kandidaturo.

Obenem so bili poletno jesenski meseci lani tudi čas politične napovedi srbskega predsednika Aleksandra Vučića, da Srbija ne more postati polnopravni član EU, dokler s Kosovom ne bo podpisan mednarodno zavezujoč pravni sporazum o celoviti normalizaciji odnosov. Vučić je govoril o potrebi po priznanju realnosti in dejanskega stanja na Kosovu ter tega, da Srbija v pokrajini že dolgo nima efektivne oblasti. Pravzaprav je spomnil na leta 2012 dano oceno nemške kanclerke Angele Merkel, da je eden izmed pogojev tudi ukinitev tako imenovanih paralelnih institucij, institucij države Srbije na Kosovu.

Poslanec nemške vladajoče stranke Andreas Schockenhoff jo je septembra tistega leta predstavil tudi srbski politični javnosti s sporočilom, da Bundestag brez takšnega sporazuma ne bo dal soglasja za sprejem Srbije v EU. Sledila je sklenitev sporazuma med Beogradom in Prištino in začetek bruseljskih pogajanj. Ali kot je lani pozno jeseni rekel Vučić, brez njihovega uspešnega zaključka in pravnega sporazuma o medsebojnih odnosih, ne bomo postali članica unije. To je pomenilo, da se bo Srbija obvezala, da kot nova članica EU ne bo preprečevala ali blokirala pogajanj Kosova, ko bo za to prišel čas.

Ivanović je sicer pogajanja in tudi napoved notranje razprave v Srbiji o Kosovu ocenil kot dobro idejo, vendar z njo ni soglašal. Promoviral je drugačno rešitev. Poslušal sem ga lanskega oktobra. Govoril je o tako imenovanem ciprskem modelu, neke vrste zamrznitvi srbsko-albanskega konflikta ter možnosti polnopravnega evropskega članstva Srbije skupaj s pokrajino Kosovo. Da bi se torej pogajanja Beograda in Prištine nadaljevala v EU, ter da do končnega dogovora na Kosovu ne bi veljala evropska zakonodaja, saj bi iskali možnost drugačnega sobivanja.

Ivanovićev predlog je bil politično naiven in neuresničljiv. A je bil način iskanja rešitve. Tako kot Vučićeva odločitev o začetku notranjega srbskega dialoga o realnosti razmer na Kosovu in srbskega izstopa iz kosovskega mita. Uboj Oliverja Ivanovića je sporočilo, da so nevarni vsi, ki želijo spremeniti kosovsko realnost. Tudi Aleksandar Vučić.

Borut Šuklje je strateški analitik.


Preberite še


Najbolj brano