Prezrte, vendar ne pozabljene

Do konca meseca bodo obiskovalce v avli koprske Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru pozdravili portreti enajstih izjemnih žensk. Povezuje jih to, da so Slovenke, da so živele ali še živijo v Trstu in da so močan pečat pustile tudi v širšem prostoru. Razstavo Tržaške Slovenke so pripravili v Narodni študijski knjižnici Trst, na koprskem odprtju pa so pred dnevi predstavili tudi zbornik Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem.

KOPER > Z razstavo Tržaške Slovenke so v Narodni in študijski knjižnici Trst lani obeležili 70-letnico svojega delovanja. Z njo so želeli spomniti na 150. obletnico rojstva Marice Nadlišek Bartol, urednice prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka, ki je prvič izšel 2. januarja 1897. “Ženske so v našem okolju veliko pripomogle k razvoju slovenske skupnosti, pa tudi k prepoznavnosti Slovencev v Trstu in širše. Njihova prizadevanja in delovanje pogosto ostajajo v ozadju, zato se nam je zdelo prav, da opozorimo nanje,” je na odprtju razstave v Kopru pojasnila Ksenija Majovski iz Narodne študijske knjižnice, kjer so postavitev Tržaške Slovenke pripravili v sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev Trst.

Ključna je Slovenka

Na velikih portretnih fotografijah so predstavljene urednica in avtorica prvega slovenskega tržaškega romana Fata morgana Marica Nadlišek Bartol, zgodovinarka Marta Verginella, ki je pred kratkim uredila knjigo o časopisu Slovenka, kuharska mojstrica Ami Škabar, elektroinženirka in ena prvih specializantk s področja jedrske fizike Devana Lavrenčič, umetnostna kotalkarica in trinajstkratna svetovna prvakinja Tanja Romano, političarka in senatorka Tamara Blažina, simbol tržaškega antifašizma in odporniškega gibanja Zora Perello, mezzospranistka, ki je nastopala v vseh najpomembnejših italijanskih opernih hišah, Nora Jankovič, igralka, ki je v sebi znala združiti italijansko in slovansko dušo, Lidija Kozlovič, novinarka, trenutno dopisnica italijanske televizije iz Berlina, Barbara Gruden in Marija Pirjevec, literarna zgodovinarka, ki se je veliko ukvarjala s širjenjem vedenja o slovenski književnosti v Trstu tako med slovenskimi kot tudi italijanskimi bralci. Pred kratkim je uredila zbornik Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem, ki je izšel v sozaložništvu Mladike in Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, prinaša pa predavanja z istoimenskega simpozija, ki so ga pripravili v začetku maja 2016 na Opčinah. Kot pravi, se ji zdi pomenljivo, da je zbirka 27 prispevkov, ki predstavljajo žensko literarno ustvarjalnost na Tržaškem in Goriškem od začetka 20. stoletja pa do sodobnosti, našla pot do bralcev prav v letu, ko je spletni slovar Merriam-Webster za besedo leta izbral feminizem. “Očitno smo prepoznali pravi trenutek. Zavedali smo se, da so bile v minulem stoletju, od Slovenke naprej, ženske ustvarjalke potisnjene na obrobje, skoraj nevidne, čeprav so bile med njimi nekatere zelo dobre,” je Marija Pirjevec poudarila na koprski predstavitvi. Da je prvi slovenski ženski časopis izšel prav v Trstu, po njeni oceni ni nič presenetljivega: “Takrat je bilo to kozmopolitsko, gospodarsko močno, kulturno zelo odprto, versko izjemno tolerantno mesto. V takšnem ambientu je lahko nastala revija, ki je bila moderna in si je drznila spregovoriti o problemih, o katerih ostali mediji tistega časa niso hoteli pisati.”

In v to in takšno mesto je leta 1899 prišla Zofka Kveder (1878-1926). Imela je 21 let, v Trstu, kjer je živela šest mesecev, pa je najprej delala kot poštarica, potem pa kot urednica, “Mesto v zalivu” je pomembno vplivalo na njene pisateljske začetke - svoje prvo delo, črtico Kapčev stric, je leta 1898 objavila prav v Slovenki. “V Trstu, kjer sta nastali noveli Telegrafistka in Paolo, je bila na vrhuncu svojih moči, na pragu pisateljske poti, močna in optimistična, radoživa in energična, kar je razvidno tudi iz spominskega eseja Pisma, ki je bil leta 1904, pet let po tistem, ko je zapustila Trst, objavljen v Ljubljanskem zvonu,” ugotavlja Vladka Tucovič. In dodaja, da je pisateljica optimistične misli in občutja, povezana s tržaškim morjem in tem mestom, položila tudi v roman Nada, ki je v nadaljevanjih izhajal v reviji Slovan. Za prvo slovensko ustvarjalko, ki je živela od svojega pisanja, je v zadnjih desetletjih več zanimanja, a Vladka Tucovič domneva, da bomo letos, ko mineva 140 let od rojstva Zofke Kveder, veliko več pozornosti namenili njenemu pisateljskemu kolegu Ivanu Cankarju. Za širšo javnost očitno pisateljica še vedno ostaja, tako kot smo se učili v šoli, sopotnica slovenske moderne.

Pahor jih je objavljal

Kulturna ustvarjalnost v Trstu je v času fašizma po sili razmer domala zamrla. Po koncu druge svetovne vojne pa se je na literarnem zemljevidu Trsta pojavilo nekaj imen (med njimi Boris Pahor in Alojz Rebula) in literarnih revij, a med njimi ni bilo avtoric. Čeprav je leta 1958 tam izšla zbirka 28 pesmi Južni križ, ki jo je v samozaložbi izdala Neva Rudolf (1934-2014). Širši javnosti domala neznani književnici se je v zborniku posvetila Jasna Čebron. Na predstavitvi je povedala, da pesmi, ki jih je Rudolfova pisala med bivanjem v Avstraliji, opredeljujejo predvsem občutja domotožja in neuresničene ljubezni, vtisi iz nove dežele ter religiozni motivi. V zbirki 14 novel Čisto malo ljubezni, ki jo je istega leta izdala v Buenos Airesu, pa je ob motivu tujstva in avstralske izkušnje prepoznala še socialno angažirane prvine. “Danes bi njenemu pripovedništvu dodali oznako ženske senzibilnosti. Zelo zanimiva pa bi bila presoja te literature skozi feministično literarno vedo,” meni Jasna Čebron, ki si želi še drugega dela zbornika s predstavitvijo primorske ženske literarne ustvarjalnosti tostran meje.

Karin Marc Bratina je preučila narečno izrazje v poeziji svetoivanske pesnice Marije Mijot (1903-1994). Posebej so jo zanimali frazemi, saj ti izrazi nosijo s seboj številne podatke o kulturi: “Jezikovna podoba svetoivanske ženske izpred pol stoletja, kakršno si lahko predstavljamo ob prebiranju avtorskih pesmi in dramskih prizorov Marije Mijot, se v marsičem prekriva z jezikovno podobo istrske ženske.”

Kot je dejala Marija Pirjevec, je na področju revialnih objav ženskih avtoric v Trstu opazen premik naredil šele Boris Pahor, ki je strani revije Zaliv (izhajala je od leta 1966 do 1990) odprl tudi zanje. Sedemdeseta leta so prinesla bogatejše kulturno življenje in takrat sta nase opozorili tudi Irena Žerjal (1940) ter premalo znana in upoštevana pisateljica Ivanka Hergold (1943-2013). “Slogovno, idejno in jezikovno je naredila prve korake v modernizem. Pahor in Rebula sta bila klasika, ona pa se je usmerila v nove tokove,” jo predstavlja Marija Pirjevec. V naslednjih desetletjih se je uveljavilo še nekaj avtoric, vse do najmlajših, med katerimi je Vilma Purič (1966). A na žalost so, ugotavlja Marija Pirjevec, ta imena v Sloveniji skoraj neznana: “O tem, zakaj je tako, bi se morali pogovarjati, razmišljati in predvsem kaj storiti, da bi ta kulturni prostor končno začutili kot skupnega. Glede na to, da je področje, na katerem živimo Slovenci, tako majhno, ne vem, zakaj so potrebne blokade. Razdalja med Trstom in Ljubljano je majhna, a zdi se, da gre za dva svetova, med katerima ni stika.”

---