Prvi slovenski ženski časopis Slovenka je dobil svojo knjigo

“Evo Vam, mile sestre, drage Slovenke list, katerega ste si želele.” Tako se začenja uvodnik v prvo številko Slovenke, ki je 2. februarja 1897 izšla v Trstu. Prvi slovenski ženski časopis je odločilno vplival na takratno družbo in njen pogled na vlogo žensk v javnem življenju, pred dnevi pa je “ta mali novinarski čudež”, kot ga imenuje dr. Marta Verginella, dobil tudi svojo knjigo.

LJUBLJANA > Knjiga Slovenka. Prvi ženski časopis (1897-1902) je nastala v sodelovanju založbe Beletrina in Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, uredila pa jo je zgodovinarka, raziskovalka in profesorica dr. Marta Verginella. “Pomenljivo je, da so 120 let kljub posameznim literarnozgodovinskim omembam prelomni napori Slovenke ostali v senci zgodovine slovenskega tiska in novinarstva,” meni in dodaja, da je namen knjige Slovenko postaviti pod pisan soj zgodovinopisne svetlobe, kot si jo zasluži.

Kot so pred dnevi poudarili na predstavitvi, knjiga ne zaznamuje le 120. obletnice prvega izida Slovenke, ampak se obenem poklanja pogumnim in prodornim ženskam, ki so takrat orale ledino in spreminjale družbo - med drugim urednicama Marici Nadlišek Bartol (1867-1940) in Ivanki Anžič Klemenčič (1876-1960), ter predstavlja okolje, v katerem je nastala in zaživela. Slovenka je prvič izšla v Trstu, ki je bil naklonjen ženskemu delovanju, je pojasnila dr. Marta Verginella: “Mladi liberalni krogi so podpirali ženski vstop v javnost. Marica Nadlišek je že pred urednikovanjem Slovenke pisala v tržaški Edinosti in si prizadevala, da bi tudi ženske in dekleta delovala v nacionalnih vrstah.”

Knjiga Slovenka ima osem poglavij, vsako pa osvetljuje določen aspekt časopisa, uredniško delo, objave, sodelovanja in zglede. Dr. Marta Verginella predstavi Slovenko kot ogledalo ženske arene na prelomu 19. stoletja in prvo urednico Marico Nadišek Bartol. Dr. Irena Selišnik se posveti urednikovanju Ivanke Anžič Klemenčič, ki je Slovenko obrnila v bolj feministično in avantgardno smer ter tako na žalost tudi prispevala k njenemu zatonu, dr. Katja Mihurko Poniž piše o Zofki Kveder in časopisu Slovenka, dr. Vita Žerjal Pavlin o Slovenkinih pesnicah, dr. Petra Testen o moških podpornikih in sodelavcih Slovenke, dr. Ana Cergol Paradiž se loteva feminističnih nazorov v Slovenki, dr. Urška Strle pa stikov Slovenke s tujino. Knjigo je likovno opremila Samira Kentrić.

Prvi slovenski ženski tiskani medij v takratnem slovensko govorečem delu avtro-ogrske monarhije je v slovenskem narodno zavednem okolju izobraženim ženskam omogočil prostor javnega nastopanja in organiziranja. Po besedah urednice je bilo na obrobju pač več prostora, na slovenskih zasebnih šolah v Trstu pa so našle službo predvsem tiste izobraženke, ki so bile zaradi liberalnejših pristopov izključene iz šol na Kranjskem ali Štajerskem. Slovenka je spodbujala k pisanju in pesnjenju in rušila tabuje, ko je pisala o pravici do splava, kontracepciji, spolnosti pred poroko, homoseksualnosti in drugih temah. Velik novinarski podvig na prelomu 20. stoletja je sicer dolgo veljal za nekakšno vadnico ženskega leposlovnega pisanja: v njej so med drugim objavljale Zofka Kveder (1878-1926),Karla Ponikvar Germek (1864-1924), Elvira Dolinar (1870-1961), Vida Jeraj (1875-1932) in Kristina Šuler (1866-1959). A kot je opozorila Marta Verginella, je Slovenka veliko več kot to: “Bila je poskus oblikovanja prvega celovitega ženskega časopisa.”

---