“Vedno bom Koprčanka”

Mala Marina raziskuje svojo uličico, prisluškuje istrski mešanici slovenščine in italijanščine, opazuje Koper ... Nevija Benčina Smotlak, razredna učiteljica na Osnovni šoli Antona Ukmarja Koper, se v črno-bela šestdeseta leta svojega otroštva vrača s pripovednim prvencem V naročju koprske ulice.

Nevija Benčina Smotlak: “Igrala sem se na domačem dvorišču, ki se mi je 
zdelo zelo veliko. Kadar ga spet obiščem, vidim, da je dokaj majhno.”   Foto: Andraž Gombač
Nevija Benčina Smotlak: “Igrala sem se na domačem dvorišču, ki se mi je zdelo zelo veliko. Kadar ga spet obiščem, vidim, da je dokaj majhno.”  Foto: Andraž Gombač

KOPER > Zbirko zgodb je nedavno predstavila na odlično obiskanem večeru v avli koprske knjižnice, mi pa smo jo povabili obujat spomine tja, kjer je odraščala - v bližnjo Dellavallejevo ulico, tik ob trgu Brolo.

> Kakšno je vračanje v ulico svojega otroštva?

“Zbujajo se spomini, v katerih je vse drugačno kot v resničnosti, ki človeka včasih razočara. Je pa ta ulica kot ena redkih ohranila avtentično podobo, je skoraj enaka, kot je bila. Po tleh so še vedno skrle, zidovi so vegasti ... Prijetno se je vrniti, tu čutim nekaj svojega, pa čeprav sem v tej ulici živela malo let. Potem smo se preselili v Šalaro, ki je bila še vsa blatna, do stanovanj so sprva vodile deske.”

V naročju koprske ulice je prva slovenska leposlovna knjiga, ki jo je izdala Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. Pri tem je sodelovala s koprsko založbo Libris. Knjigo sta uredili Jasna Čebron in Ingrid Celestina, lektorirala jo je Vesna Tomc Lamut. Fotografije sta posnela Lado Jelen in Aleš Sedmak, nekatere pa so arhivske. Za oblikovanje in prelom je poskrbel Aleš Sedmak, spremno besedo je napisala Irena Urbič.

> No, tudi v vaši ulici se je gotovo kaj spremenilo ...

“Jasno! Kjer je zdaj pritlična stavba zdravstvenega doma, je bilo dvorišče, na katerem smo se igrali otroci, kadar nas je bilo več. Sama sem se igrala na domačem dvorišču, ki se mi je takrat zdelo zelo veliko. Kadar ga spet obiščem, vidim, da je dokaj majhno. Zanimivo je tudi, da sem šele letos, ob fotografiranju za knjigo, na pročelju v ulici opazila relief beneškega leva. Moj pogled nekdaj seveda ni segal tako visoko, da bi ga opazila. Pa je ta lev tik nad našo nekdanjo otroško sobo! Ne vem niti, kdaj so ga odkrili. Ker je okrog njega videti omet, dopuščam možnost, da so ga pozneje.”

> Ste se med pisanjem zgodbic vračali v ulico?

“Ne, temu sem se namenoma ognila. Želela sem ubesedovati spomine, na pa opisov. Bala sem se, da bi resničnost zrušila čarovnijo ustvarjanja. Me je pa k pisanju spodbudil prav pogled na to ulico. Stala sem med zdravstvenim domom in knjižnico, nekoga sem čakala, pa mi je pogled zbežal v ulico. Takrat je v meni nekaj zavibriralo, zbudili so se spomini, v ulici sem začutila košček svojega življenja. Vame se je naselil nemir. Najprej sem napisala nekaj verzov, a sem ugotovila, da to ne bo dovolj.”

> Vendar je v zgodbah večkrat začutiti, da proza želi zbežati v poezijo.

“Res je, blizu mi je metaforika. Kadar sem kdaj hotela zabeležiti svoja občutja, sem vedno pisala verze. Očitno se me to drži, tudi kadar pišem prozo.”

> Katere literate ste najraje brali?

“Še vedno me zelo pritegnejo tisti z metaforičnim jezikom. Mislim, da je to najznačilnejše za slovenske pisatelje iz Italije. Recimo za Marka Sosiča.”

> Prehitevate vprašanja - v naslednjem bi se oglasil prav Sosič, saj vaše zgodbe včasih zazvenijo kakor odlomki iz njegovega kratkega romana Balerina, Balerina , v katerem svet odraslih prav tako opazujejo otroško naivne oči.

“Morda res, vendar nenamerno. Sosiča sem brala, njegova dela so mi zelo všeč, a ko sem pisala, je iz mene kipelo, zavestno nisem posnemala nikogar. Všeč mi je tudi metaforika Alojza Rebule, rada berem Borisa Pahorja in tudi Sergeja Verča - čeprav je pisal kriminalke, tudi pri njem najdem veliko metaforike. A to so veliki avtorji, ki si jih niti ne drznem posnemati.”

> Kaj pa ste začutili, ko ste se po pisanju prvič vrnili v svojo staro ulico?

“Razočaranje. Ker je od zadnjega obiska minilo že kar precej let, me je presenetilo, kako majhno je vse. Ozko, skromno.”

> Vašo knjigo so najbrž prebrali tudi nekateri, ki nastopajo v njej. Kako so se odzvali?

“Sorodniki se čudijo, kako se lahko toliko spomnim. Pa saj se vsega ne, vsaj ne natančno. Prav zato sem likom povečini spremenila imena, niso pristna. Ne morem zanesljivo trditi, da je bilo vse tako, kakor se spomnim. Včasih si moraš pomagati z domišljijo, tako pa dobiš literariziran spomin.”

> Prav tako zgodb ne pripovedujete v prvi osebi, marveč skozi štorije o punčki Marini.

“V prvi osebi ne morem pisati, mi ne ustreza. Ime Marina pa sem hitro našla. Prvič, govorimo o ulici pri morju, drugič, takrat je bilo to ime pogosto zaradi popevke. Je ime, ki označuje tako čas kakor kraj dogajanja.”

> Kdo je najprej prebral vaše zgodbe?

“Testni bralci so bili taki, ki niso čustveno vezani name. Zgodb nisem napisala, da bi jih objavila, a me je hči Maja, slovenistka, ki dela na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, spodbujala, naj jih vendarle natisnem. Svetovala mi je tudi, naj jih prej prebere še kdo drug. Opogumila sem se in jih dala dvema piscema, Alenki Rebula in Borisu Pangercu. Spodbudila sta me in poudarila, da so zgodbe zanimive, ker pripovedujejo o času in prostoru, ki vsem nista znana, pa tudi če sta, v bralcu zgodbe najbrž zbujajo še njegove spomine.”

> Je Koper še vaše mesto?

“Je. Določeni predeli so se seveda zelo spremenili, predvsem ob morju. Kjer je bila nekoč avtobusna postaja, nasproti Taverne, danes zeva praznina. Pristaniška ulica je bila nekoč Ulica JLA, ker je bila tam vojašnica. Tovornjaki so brzeli mimo, prav tako avtobusi, danes pa je bolj umirjeno. Tlaki so drugačni, osvetljava je drugačna, veliko je novih zgradb ... Spremenil se je tudi pogled na pristanišče - včasih smo opazovali banane, kavo in podobno, danes vidimo kontejnerje in avtomobile. Se pa tu še zmeraj čutim doma. Navsezadnje sem se v Kopru rodila in tu opravila celotno šolanje, se zaposlila, poročila, rodila obe hčerki, Majo in Niko ... Vedno bom Koprčanka. Z družino živim v Mačkoljah pri Trstu, a korenine sem pognala tu.”


Najbolj brano