Živi dolgčas v kratkočasni predstavi

“Ljudem sem hotel le iskreno povedati: poglejte se, poglejte, kako slabo in dolgočasno živite,” je namen svojih dram v nekem pismu povzel Anton Pavlovič Čehov. A dolgčas je lahko tudi kratkočasen, nam dokazuje Galeb, ki ga bodo na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica spet uprizorili nocoj.

NOVA GORICA > Na podeželskem posestvu ob jezeru se vrstijo dialogi, polni tako besednih obračunavanj kakor snubljenja in polemiziranja, a brez klasičnega zapleta in razpleta.

Galeba, ki je bil na Slovenskem doslej preveden v danes komaj komu razumljivo Utvo, je ob 130-letnici izvirnika sveže poslovenil Borut Kraševec, na novogoriški oder pa se je z njim vrnil svetovno uveljavljen italijanski režiser Paolo Magelli v družbi stalne sodelavke, dramaturginje Željke Udovičić Pleština.

Pri svoji že četrti postavitvi Galeba je Magelli v središče postavil igralca. Še več, uprizoritev odlikuje močna kolektivna igra, tudi izpostavljena telesnost nekaterih nastopajočih, pa seveda bogata scenografija, za katero je poskrbel še en Magellijev dolgoletni soustvarjalec, Lorenzo Banci. Režiser je izkoristil globino odra, tu in tam dogajanje čezenj razslojil v tri plane, proti koncu pa en krak predstave preselil še v zaodrje.

Gledalcem ni dano videti niti vseskozi opevanega jezera ali vsaj kake luže. Vodo lahko slutijo le v odbleskih svetlobe na kulisah, medtem ko je prostran oder nastlan s smrečjem, iglicami, vejicami. Takšno prizorišče učinkovito ponazarja obrežje jezera, manj pa se obnese, kadar naj bi pred seboj videli sobano ali delovni kabinet - z bolj klasičnim prikazom interierja bi predstava morda več pridobila kot izgubila.

Na vrtiljaku prepletenih ljubezenskih trikotnikov in umetniških polemik najbolj grmi Irina Nikolajevna Arkadina (Ana Facchini), karikatura igralske primadone, ki se ji zoperstavlja sin, ambiciozen, a neuspešen mladi gledališčnik Konstantin Gavrilovič Trepljev (Nejc Cijan Garlatti). Mater in druge izzove s svojo uprizoritvijo, moderno, “dekadentno”, v kateri povzdignjeno nastopa le ena igralka, njegova muza Nina (Urška Taufer). Kakor bolj ali manj vse v Galebu - v naslov je Čehov dal simbolen, zlovešč, nesmiseln uboj galeba - tudi ta “igra v igri” žalostno propade, njen moderni avtor pa se je primoran soočati z materinim ljubimcem, uspešnim staromodnim pisateljem Trigorinom, ki ga z živahno mešanico samovšečnosti, igrane sramežljivosti, zdolgočasenosti in samoironije upodobi Matjaž Tribušon.

V drami, posejani s citati in aluzijami na druga literarna dela, kompleksna razmerja tke še vrsta živih likov, od mračne, v omamo bežeče Maše (Arna Hadžialjević), njenega pustega snubca in kasneje moža Medvedenka (Matija Rupel) - kontrast med njima je poudarjen z njeno črnino in njegovo belino v kostumih Lea Kulaša -, pa tog, gospodarjenju zavezan Šamrajev (Gorazd Jakomini), njegova žena Polina (Helena Peršuh), ironično distanciran zdravnik Dorn (Blaž Valič) in najstarejši med njimi, gostitelj Sorin, ki ga Brane Grubar iz spočetka živahnega možakarja pospremi do utrujenega starca v sklepnem dejanju, za dve leti odmaknjenem od prvih treh.

Prepričljivo celoto z neobičajno glasbeno kuliso dopolnita Damir Martinović Mrle iz reške skupine Let 3 in pevka Ivanka Mazurkijević. Muzikant je posnetke mestnega prometa in industrijskih obratov preoblikoval v globoke base in nanje položil razna glasbila, ob robu odra pa brenka še po basovski kitari in iz računalnika izvablja temačne zvočne učinke, medtem ko se pevki pridruži igralec Peter Harl s kitaro.

---