Ledeni objemi so lomili drevesa in rušili daljnovode

Žled, ki je v začetku novembra 1980 v ledeni oklep obdal Brkine, porušil daljnovode in za sabo v gozdovih pustil le štrclje, je veljal za “zgled” najhujšega, kar lahko pozimi naredi narava. Dokler ni v začetku februarja 2014 pokazala, da zna biti njen ledeni objem še močnejši in še trši.

Februarja 2014 je žled porušil in poškodoval več kot 90 
stebrov visokonapetostnih daljnovodov in kar 4000 drogov 
distribucijskega omrežja.  Foto: Leo Caharija
Februarja 2014 je žled porušil in poškodoval več kot 90 stebrov visokonapetostnih daljnovodov in kar 4000 drogov distribucijskega omrežja.  Foto: Leo Caharija

Podoba je bila skoraj idilična. Vse v tišini, obdano s svetlečim ledom. A idila je prinašala katastrofo, ki so jo naznanjali zamolkli poki iz gozdov. Pod težo ledu so se lomila drevesa, padali so daljnovodi. Tako je bilo v Brkinih pred skoraj natančno 37 leti. Podobno se je ponovilo v polovici Slovenije še zadnji dan januarja in prve dni februarja 2014.

Če bi padla Divača, bi bilo vse v temi

Priključili so 120 agregatov

Leta 2014 ljudi brez elektrike niso prepustili samih sebi, pomagali so jim predstavniki civilne zaščite, gasilci, vojska, policija, prispela je tudi mednarodna pomoč, ki je pripeljala agregate. “Namestili in priklopili smo 120 agregatov, nekaj smo jih sami najeli, nekaj jih je prišlo z mednarodno pomočjo. Odločati se je bilo treba, ali bomo agregat zagotovili zdravstvenemu domu in bolnišnici, podjetju, ki bi sicer ostalo brez pomembnih poslov, kmetu, ki je moral pomolsti sto krav, ali naselju s stanovanjskimi bloki. Reševati smo morali tudi težave z agregati, ki so jih nekateri imeli, a niso bili primerno vzdrževani in so odpovedovali,” našteva Žarko Cerkvenik. Dnevno so porabili po 30.000 litrov goriva, kar je februarja 2014 Elektru Primorske prineslo 800.000 evrov stroškov.

Žled se pojavlja skoraj vsako leto, a običajno traja malo časa. Takrat pa se je led nalagal po več dni skupaj in ko so se drevesa pod njegovo težo sklonila že skoraj do tal in so bile žice na daljnovodih debele po deset centimetrov, je začelo pokati.

“4. novembra 1980 zjutraj smo šli v Brkine, ker so nas domačini obvestili, da je padel daljnovod. Zrušilo se je stojno mesto 40 na Tatrah. S tem se je prekinila povezava med Slovenijo in Hrvaško. Padla sta 400 kilovoltni daljnovod Divača-Melina in 220 kilovoltni Divača-Pehlin. Brkini so bili brez elektrike že od prejšnjega večera. Ko sem videl, kaj se je zgodilo, je bila katastrofa. In to na daljnovodu, ki je bil zgrajen in vključen v obratovanje le tri leta prej,” se spominja Drago Škamperle, ki je bil leta 1980 nadzornik pri investicijah pri takratnih Soških elektrarnah oziroma tozdu Elektro prenos Divača. Skupaj je bilo na tleh 14 stebrov na 400 kilovoltnem daljnovodu in kakih deset stebrov 220 kilovoltnega daljnovoda. Oba so popravili v slabih dveh mesecih in pred novim letom sta bila spet vključena v omrežje, se spominja Škamperle. Na stebru, ki je takrat prvi padel, je zdaj nameščena aparatura, ki meri količino nabranega ledu in jo redno sporoča nadzornikom.

“Leta 2014 pa ... Obseg je bil veliko večji. Tudi škode je bilo več. Količina ledu pa je bila približno enaka. Žled leta 1980 je prekinil povezavo proti Hrvaški, je pa ostala povezava z Italijo in notranjostjo Slovenije. Leta 2014 je bilo obratno. Padla sta 400 kilovoltni daljnovod Beričevo-Divača in 220 kilovoltni Kleče-Divača ter distribucijski 110 kilovoltni Pivka-Postojna. Ostali pa sta povezavi Divače z Italijo in Hrvaško. Če bi padla Divača, bi bila celotna Primorska v temi,” povzema Škamperle. Leta 2014 je žled porušil 62 stebrov visokonapetostnih daljnovodov in poškodoval 31, zamenjati so morali 259 kilometrov žic. Eles je obnovo dokončal v dobrih štirih mesecih.

11.000 odjemalcev brez elektrike

V obeh žledih pa so ljudje še bolj občutili poškodbe distribucijskega omrežja Elektra Primorske. Pred 37 leti so bili v Brkinih brez elektrike kar 17 dni. In nihče se zaradi tega ni hudo razburjal, se spominjata Albin in Darinka Mahne s Tater: “Takrat smo imeli zamrzovalne skrinje, polne mesa. Nekaj dni smo vanje dajali velike kose ledenih sveč, nato smo meso peljali k sorodnikom v Koper. Svetili smo si s 'farali' na petrolej, ki smo jih pokupili vse, kar jih je bilo v bližini mogoče najti. Kuhali in greli smo s 'špargertom' na drva. Perilo smo prekuhavali v loncih po starem. Likali z likalnikom, ki smo ga greli na 'špargertu'. Agregatov ni bilo.”

Februarja 2014 pa je žledolom poškodoval skupaj 260 kilometrov omrežja Elektra Primorske, porušilo se je 4000 drogov, škoda je znašala 18 milijonov evrov. V nekem trenutku je bilo brez elektrike kar 11.000 odjemalcev s Postojnskega, Pivškega, Ilirskobistriškega, Divaškega, Cerkljanskega in Idrijskega. “Brez elektrike je bila več dni celotna občina Postojna. Tako velikega problema z urejanjem oskrbe z električno energijo v Sloveniji še ni bilo,” pravi Žarko Cerkvenik, direktor distribucijske enote Sežana. “V izrednih razmerah smo zgradili začasne daljnovode med Pivko in Postojno ter preuredili napajanje iz Ajdovščine, da smo vsaj začasno zagotovili elektriko Postojni. 9. februarja smo tako že priključili večino uporabnikov.”

Daljnovod med Pivko in Postojno so nato vkopali, tako da mu še tako hud žled več ne more do živega. Vseh daljnovodov pa ni mogoče spraviti pod zemljo, predvsem pri visokonapetostnem prenosnem omrežju bi bil to prevelik tehnični in stroškovni izziv. “Tudi drugih možnosti ni; če bi želeli greti žice, da se na njih ne bi nabiral led, bi potrebovali eno termoelektrarno, da bi proizvedla dovolj energije za to,” pravi Škamperle.

Gozd si je lepo opomogel

Poleg daljnovodov so bili največja žrtev žledu gozdovi. “Oba žleda sta podobno pokazala moč narave in kako teža ledu lahko vse polomi. Leta 1980 je zajel zelo veliko območje in približno 13.500 hektarjev gozda v Brkinih in delu Čičarije. A v primerjavi z žledom leta 2014 je bil tisti miniaturen. Pred tremi leti je žled poškodoval kar 600.000 hektarjev gozdov po vsej Sloveniji,” pravi Milan Race, vodja sežanske enote Zavoda za gozdove, ki se je leta 1980 imenovala Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa.

Podoba, ki jo je v obeh primerih pustil ledeni oklep, je bila skoraj enaka. “Mogoče je bilo v Brkinih celo huje, saj je bil les bolj droben in je bilo vse še bolj upognjeno in polomljeno. Na grebenu okoli Tater, Kozjan in Artviž so ostali sami štrclji,” opisuje Race.

Bistveno pa se je razlikovala sanacija škode. Po zadnjem žledu so morali za sečnjo poškodovanega lesa poskrbeti lastniki gozdov oziroma so morali sami poiskati usposobljene izvajalce. Leta 1980 pa je vse skupaj temeljilo na solidarnosti. “Poškodovano območje smo razdelili na 13 bazenov in jih dodelili enajstim gozdnim gospodarstvom, svoj bazen sta dobila tudi JLA in naš zavod. Vsak je pripeljal svoje stroje, naredil projekte za obnovo, pridobil dovoljenja za gradnjo cest in vse naredil,” opisuje.

Pred žledom so bili brkinski gozdovi nedostopni, v njih skoraj ni bilo poti. Nato pa so v dveh letih in pol zgradili kar 75 kilometrov kamionskih cest in 600 kilometrov gozdnih vlak. “Jasno je bilo, da bodo stroški sanacije visoki in da jih prodaja lesa ne bo pokrila. Les ni bil kakovosten, primeren je bil le za drva, nič ni bilo hlodovine,” pravi Milan Race. Lastniki, ki so dali soglasje za sanacijo, so takrat dobili zelo malo, le kakih deset odstotkov že tako nizke cene drv, večino dela so tudi izvajalci opravili na svoje stroške.

Kljub temu je bilo dogajanje ob takrat novih gozdnih cestah zanimivo: “Prvo leto je ob kamionskih cestah ostalo 30.000 kubikov posekanega lesa, zato so sanacijo prekinili. Drv niso uspeli prodati, skladišča lesnih podjetij, kot so bila Javor, Meblo, Lesonit, so bila polna. Naslednje leto pa je prišla huda zima in lesa je začelo zmanjkovati. Takrat so se vrstili očitki, da je v Brkinih še veliko neposekanega in sanacija je spet stekla,” se spominja Race. Do konca leta 1983 so nato posekali skupaj 270.000 kubičnih metrov lesa. Po žledu pred tremi leti pa je bila ocenjena količina lesa, predvidena za sanitarno sečnjo, ker 9,3 milijona kubičnih metrov; od tega 2,1 milijona na Postojnskem in 1,8 milijona na Tolminskem. Nekateri, ki so že imeli traktor in orodje, so že leta 1980 za sečnjo po žledu poskrbeli sami. Med njimi je bil tudi Albin Mahne s Tater. “Delali smo počasi, parcelo za parcelo. Nekaj let smo vsako leto posekali po nekaj sto kubikov. Gozd se je nato obrasel, a še vedno ni tak, kot bi moral biti. Če smo takrat pustili kako drevo, ki je bilo zlomljeno, da si je opomoglo, je zdaj na zunaj lepo, a znotraj votlo in poškodovano,” pravi Mahne.

Gozdarji pa ugotavljajo, da je narava kljub vsemu presenetljivo dobro zacelila vse rane in se je gozd v Brkinih po 37 letih zelo lepo obnovil. Tudi na območju zadnjega žleda se dogaja podobno in že poganjajo mlade bukve, javorji, bresti, češnje in celo smreke.


Najbolj brano