“Nezadržna potreba me je silila v risanje”

Zorana Mušiča (1909-2005) je gestapo aretiral jeseni leta 1944. Iz Benetk so ga skupaj s prijateljem Ivom Gregorcem ter drugimi podporniki odporniškega gibanja odpeljali v Trst, od tam pa v Dachau. V taborišču je Mušič skrivaj risal, približno sto listov je ob vrnitvi junija 1945 prinesel v Ljubljano, potem pa se je večina teh dragocenih in pretresljivih del izgubila. Po več desetletjih so Mušičeve dachauske risbe nepričakovano prišle na dan - prav v Trstu.

TRST > “Kaj naj rečem, srečen sem. In zadovoljen Predvsem ker je bilo vse skupaj povsem nepričakovano. Podoživljam trenutek, ko sem zagledal Mušičeve risbe. V prvem hipu nisem mogel verjeti, da vidim, kar vidim,” je včeraj dejal Franco Cecotti. Tržaški zgodovinar in raziskovalec 20. julija 2016 ne bo pozabil do konca življenja.

“Risbe taborišče Dachau”

Takrat je med urejanjem arhiva Vsedržavnega združenja partizanov Italije (VZPI-ANPI) odkril dva zavoja. V prvem, na katerem je pisalo Giornali campo Dachau, so bili shranjeni časopisi, ki so jih od maja do junija 1945 v taborišču razmnoževali v ciklostilni tehniki, na drugi sveženj pa je neznana roka zapisala Disegni campo Dachau (Risbe taborišče Dachau). Ko je odprl mapo s 23 listi, je zagledal prizore trupel trpinčenih in umirajočih, narisanih s potezo, ki je ni mogoče zgrešiti. Da gre nedvomno za risbe Zorana Mušiča, je potrdil tudi umetnikov podpis; 20 od 23 risb je podpisal s svojim priimkom, ki tedaj še ni izgubil strešic. Pripisal je “Dachau 1945”, na nekatere pa v slovenščini dopisal še “Lačen sem” ... “Osteklenele oči” in “Eden brez krste”.

Risbe, ki jih je Zoran Mušič v taborišču Dachau najverjetneje ustvaril od 29. aprila do začetka junija 1945, ko so interniranci čakali na transport domov, so bile izhodišče za njegov najslavnejši ciklus slik in grafik Nismo poslednji, nastal v začetku sedemdesetih let. “Tragično eleganco sem videval v teh krhkih telesih. Kako natančni so bili detajli: roke, tenki prsti, noge, priprta usta v poslednjem poskusu, da bi zajela še nekaj zraku. Kosti so bile prekrite z belo kožo, rahlo modrikasto. In strah me je bilo, da bom te izmozgane oblike izdal, da jih ne bom upodobil dragocene, kot sem jih videl, privedene do bistva. Nezadržna potreba me je silila v risanje, zato da ne bi te veličastne in tragične lepote izgubil,” je leta 1995, ob veliki retrospektivni razstavi v Parizu, o dachauskih risbah povedal umetnik. Takrat jih je bilo razstavljenih 34. Večino hrani Mušičeva vdova Ida Cadorin, dela, ki so jih odkrili v Trstu, pa predstavljajo drugo najobsežnejšo zbirko Mušičevih dachauskih risb.

Kako so prišle do Trsta, še ni povsem jasno. Cecotti predvideva, da jih je tržaškemu združenju najverjetneje izročil kateri od deportirancev, morda pa so se v tržaškem svežnju ohranile prav tiste, ki jih je Mušič izgubil nekje med Postojno in Sežano, ko se je pozno poleti leta 1945 v naglici iz Ljubljane vračal v Gorico in od tam v Benetke.

Razstavili jih bodo januarja

O Cecottijevem odkritju je v nedeljski številki obširno poročal Primorski dnevnik, včeraj pa so sveženj risb predstavili v muzeju Revoltella. 2. oktobra letos so namreč v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED podpisali posodbeno pogodbo. Od lanskega junija so odkrili še eno Mušičevo dachausko risbo - našli so jo v arhivu Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine, vseh 24 pa si bo mogoče ogledati v začetku prihodnjega leta. “Razstavo bomo odprli 26. januarja, na ogled pa bo do 2. aprila,” napoveduje direktorica Revoltelle Laura Carlini Fanfonga. Postavitev ima za zdaj delovni naslov Zoran Mušič, osteklenele oči, povzet pa je po Mušičevem pripisu ene izmed risb.

---