Naravne nesreče ljudi ob Soči niso zlomile, utrdile so jih

Težko najdemo dolino, ki bi jo v štirih desetletjih prizadelo toliko naravnih nesreč, kot je Zgornje Posočje. Trije rušilni potresi in plaz s smrtnimi žrtvami v Logu pod Mangrtom so neusmiljeno sekali po ljudeh. Niso obupali in niso odšli. Vztrajali so z neverjetnim pogumom. Z državno in medsebojno pomočjo so z modrostjo obrnili nesreče sebi v prid in veliko pridobili.

Odpri galerijo

Primorske novice so spremljale pretresljive zgodbe in zapleteno obnovo, ki je skozi trpljenje pripeljala ljudi v trdne domove. Zgornje Posočje danes piše uspešno turistično zgodbo, gospodarstvo je stabilno.

Nihče si ni mogel zamisliti, toda zemlja je 22 let po furlanskem potresu v Zgornjem Posočju leta 1998 znova zarohnela. “15 sekund večnosti. Usodne rdeče pike. Z mrakom se v nas naseli tesnoba,” so bili naslovi prvih reportaž in člankov po velikonočnem potresu 14. aprila, s katerimi so Primorske novice spremljale eno najhujših naravnih nesreč na slovenskem ozemlju. Potres z magnitudo 5,6 po Richterjevi lestvici in osme stopnje po evropski z epicentrom med dolino Lepene in Krnskim pogorjem je v 16 občinah delno porušil in razmajal 4055 objektov, največ v bovški, kobariški in tolminski. Ljudje so na mah izgubili tako rekoč vse - razen življenja. Šok je bil strašen, tudi zaradi živega spomina na furlanski potres leta 1976.

Ko je ob 12.55 med velikonočnim kosilom zatreslo, nihče ni mogel slutiti razsežnosti rušenja. Tudi novinarji ne. Ker mobitelov še nismo imeli, so le nekaj minut pozneje zazvonili stacionarni telefoni. “Menda je zelo hudo, gremo v Bovec. Upajmo, da vsaj žrtev ni,” smo se kolegi hitro organizirali. Takrat o poročanju o tovrstnih dogodkih mnogi med nami nismo imeli prav nobenih izkušenj. Hitro se je bilo treba učiti.

Pomoč je skupna obveznost

V Drežniških Ravnah so bile vse hiše uničene. Tam je takratnemu sodelavcu Primorskih novicSamu Rovanu uspela izjemna fotografija, na kateri Jože Kanalec v sobi brez stene drži v rokah uro, ki se je ustavila natanko ob 12.55. Tolminska jo je odnesla bolje kot pred 22 leti. Potres ni izbiral, poleg domov je bilo poškodovanih skoraj sto cerkva.

Pokojni urednik Primorskih novicBranko Podobnik je v komentarju 15 sekund že prve dni po potresu med drugim opozoril: “Pomagati prebivalcem prizadetega območja je obveznost države in državljanov, dobiti pomoč pa povsem upravičeno pričakovanje ljudi, ki jim je nedeljski potres v 15 sekundah odvzel veliko tistega, kar so urejali skozi leta ...”

Reševalna akcija je v deževnem in mrzlem vremenu stekla takoj, prav tako zbiranje pomoči. Takratni mladi poveljnik občinskega štaba civilne zaščite (CZ) Bovec, poznejši novinarski kolega in zdaj odgovorni za stike z javnostjo v bovški občinski upravi Milan Štulc se spominja: “Reševalci običajno pomagajo tretjim osebam. Toda v potresu so prizadete tudi njihove hiše in bližnji. Ko mi je uspelo družino po podrtih stopnicah spraviti na varno, smo začeli z akcijo. Ampak kako? Prostori CZ so bili v hudo poškodovani stavbi Občine Bovec. Med stalnimi potresnimi sunki smo komaj prišli do načrta reševanja. Zbirali smo podatke, kako je z ljudmi, o poškodovanih stavbah, cestah. Komunikacije so bile otežene, k sreči so vzpostavili mobilni signal.Kmalu sem prejel obvestilo, da je ena oseba preminila zaradi srčne kapi. Zato tudi danes trdim, da je tisti potres vendarle terjal eno, k sreči edino, smrtno žrtev.”

Mediji so v veliko oporo

Reševalne službe so se izkazale. Ljudi je bilo sicer strah, nista pa prevladala panika in obup. Na tem primeru se je učila vsa država. Štulc v povezavi z vlogo medijev komentira: “Že takrat sem doumel, da so mediji lahko reševalcem in prizadetim občanom v oporo. Takrat še ni bilo lokalnih radijskih postaj, zato sem na valovih nacionalnega radia dnevno poročal o poteku našega dela in ljudem posredoval potrebna obvestila.”

Ocenjuje, da so na izkušnjah potresa zgradili kakovosten sistem zaščite in reševanja s sistemom komunikacije ZARE in mrežo potresnih opazovalnic. Več kot deset let je s predavanji prenašal svoje izkušnje in znanje na pripadnike CZ iz vse Slovenije. “Potresi so namreč bili in bodo, edina zaščita pred njimi je kakovostna protipotresna gradnja. Na tem področju pa bo treba v Sloveniji še veliko postoriti,” opozarja.

Slabo pripravljena država

Kljub izkušnjam iz furlanskega potresa se je izkazalo, da je bila država na naravno nesrečo velikih razsežnosti slabo pripravljena. Dolgo je trajalo, da so vzpostavili pravila obnove z državno denarno pomočjo, ki so temeljila na zakonu o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju, ki je določal, da se objekte obnovi do tako imenovanega S projekta statične utrditve. Za dokončanje do vselitve so morali poskrbeti upravičenci sami. Mnogi so tako imenovane protokole težko razumeli, tudi novinarji smo imeli kar precej težav z njimi. Državna tehnična pisarna s Stanislavom Begušem na čelu se je znašla med kladivom in nakovalom izpolnjevanja zapletenega procesa in nestrpnostjo čakajočih s poškodovanimi domovi. Mnogi so dolgo čakali v nadomestnih stanovanjih. Stroške je plačala država.

Velikonočni potres je bil prvi primer sistemskega zagotavljanja državne pomoči v velikem obsegu. Pri obnovi stanovanjskih in kulturnih objektov, pri odpravljanju škode v gospodarstvu in kmetijstvu, na državni in lokalni infrastrukturi, so se angažirala vsa ministrstva. Poleg tega so uvedli razvojno pomoč, s katero so urejali tudi obrtne cone. Vse to s ciljem, da bi ljudje v demografsko ogroženih krajih vztrajali v obnovljenih domovih. Če bi odšli, bi bil denar vržen stran. Izkazala so se vodstva vseh treh občin. Boj za denar, ki ga je država potrjevala vsako leto, je bila prava živčna vojna, toda v Posočju so pridobili marsikaj, česar brez potresa danes ne bi imeli. Ko so po desetih letih obnovo po velikonočnem potresu zaključili, so izračunali, da so stroški znašali približno sto milijonov evrov.

“Predraga je bila ta šola!”

Novica o ponovnem rušilnem potresu 12. julija 2004 z epicentrom štiri kilometre severno od Kobarida žal ni bila slaba šala. Bila je kruta resničnost s ponovno napokanimi hišami. Potres z močjo 4,9 po Richterjevi lestvici in šeste stopnje po evropski je imel najhujši učinek v Čezsoči. Morda je tudi ta potres terjal smrtno žrtev. V Lepeni so našli italijanskega planinca, ki so ga pogrešali kmalu po potresu.

Izkušena civilna zaščita je delovala kot podmazan stroj. Dodatno so bile poškodovane še neobnovljene hiše in mnoge, ki so jih po potresu leta 1998 že obnovili, kar je med ljudmi zanetilo mnogo hude krvi, med odgovornimi za obnovo pa zadrego. “Predraga je bila ta šola,” je takrat v Čezsoči razmišljal sekretar na ministrstvu za okolje in prostor Radovan Tavzes, pri čemer je imel v mislih ponovno poškodovane obnovljene hiše. Razkrivale so pomanjkljivosti koncepta obnove po potresu izpred šestih let. Takrat smo v Primorskih novicah pisali, da se je zgodil potresni škandal. Posočje je ponovno postalo poskusni zajec za nekoliko spremenjeno obnovo, ki se je naslonila na nadomestne gradnje in na gradnjo montažnih hiš. Nastala je zmeda. Kaj naj naredijo tisti, ki so odplačevali posojilo za obnovo, pa jim je potres spet poškodoval hišo? Nešteto obupanih zgodb smo razkrivali. Ena izmed sprememb je bila tudi ta, da so lastniki objektov lahko sami izbirali izvajalce, ker niso več slepo zaupali tistim, ki so jim po potresu 1998 dodelili.

Evropski standardi za varnost življenj

Po mnogih peripetijah gre zdaj tudi obnova po potresu 2004 h koncu. Kot pravi zdajšnji vodja državne tehnične pisarne Uroš Kodelja, zaključek načrtujejo leta 2019: “V letu 2017 bomo program izpolnili v celoti. Trenutno je v izvedbi obnova ali novogradnja 20 objektov, 65 jih je v različnih fazah priprave, od projektiranja do zagotavljanja finančne konstrukcije. Program za leto 2018 je v pripravi in usklajevanju in ga bodo na ministrstvu za okolje in prostor obravnavali decembra, nato ga bodo poslali v proceduro sprejema in potrditve na vladi. Vmes so tudi večji objekti, med katere spadajo lokalna infrastruktura in spomeniško zaščitene stavbe. Za državno pomoč se je od sedanjih 694 objektov, ki so v programu obnove, odločilo 347 lastnikov.” Izseljenih ni več, bodo pa vsaj nekateri morda v času gradbenih del potrebovali začasne namestitve. Kodelja še dodaja: “Danes so v veljavi evropski standardi za gradnjo, ki so bistveno strožji glede na prejšnje predpise. Tehnične rešitve morajo biti za vsak objekt predhodno računsko preverjene in marsikdaj se zgodi, da ustrezne varnosti ni možno doseči z običajnimi, ekonomsko še sprejemljivimi ukrepi. Objekte je treba na novo zgraditi.”

Zaupajo v varnost hiš

Stanislav Beguš opozarja, da v popotresni obnovi pridobljeno znanje ne sme romati v predale. “Potres je huda preizkušnja, toda verjamem, da je bil za Posočje in tudi za Slovenijo dobrotres, ker je prinesel obnovljene hiše in infrastrukturo in nova spoznanja, ki bodo, če bomo dovolj modri, koristna za naprej. Upam na dolgotrajen mir pred potresi, dejstvo pa je, da se bodo s predvidoma podobno močjo kot v preteklosti, še ponavljali. Zato morajo biti država in občine na preži. Pridobljeno znanje je treba dopolnjevati z novo zakonodajo, da bi ob morebitni ponovni nesreči hitro delovali. Moramo biti pripravljeni na takojšnjo obnovo po dogovorjenih pravilih. Z dobro organiziranostjo bi lahko dva tisoč objektov obnovili v šestih letih,” priporoča Beguš, ki je zaradi upokojitve DTP zapustil leta 2013. Da je bil potres vendarle tudi dobrotres, pritrjuje Jože Kanalec, sosed in soimenjak možakarja z uro v rokah na Rovanovi fotografiji: “Menim, da je država dobro opravila svoje delo. Če bi se dogodil še kakšen potres, slabše, kot je bilo, zagotovo ne bo. V Drežniških Ravnah, kjer so nam hiše zgradili na novo, zaupamo v njihovo varnost. Med gradnjo so imeli vse pod kontrolo, nadzorniki so pregledovali, koliko železa je vgrajenega, kakšen je beton. Zgradili smo tudi skupni objekt, ki nas povezuje.”

Kot pravi Beguš, okoriščanje ni bilo možno: “Obnova je bila popolnoma transparentna, vsak objekt ima dokumentacijo. Vse je šlo na vlado, ki je pregledala in potrjevala načrte in končne situacije.”

Strah in groza pod Mangrtom

15. novembra leta 2000 sem kot edini novinar stala na plazu, ki je zdrsel izpod Mangrta in zasul cesto na mostu pri Mlinču nad Logom pod Mangrtom. “Spet zoprnija, ni prehoda proti mejnemu prehodu Predel. Ali ni dovolj že potres, zdaj pa še plaz,” sem razmišljala. Po polnoči 17. novembra je zazvonil telefon: “Plaz je zdrsnil skozi vas, katastrofa je.” Zjutraj sem z Brankom Podobnikom in fotografom Leom Caharijo in ostalimi novinarji hitela na prizorišče. Civilna zaščita nam je omogočila vstop na ogroženo območje. Vse je bilo zalito z blatom. Izpod Mangrta je skozi vas zdrselo okoli 700.000 kubičnih metrov murastega toka. Ljudi z levega brega Predelice so s helikopterjem vozili na varno v spodnji del vasi. Prihajale so novice, da nekatere pogrešajo. Izkazalo se je, da je plaz pokopal sedem ljudi.

“Vas bomo obnovili,” je takrat zatrjeval domačin Igor Černuta, ki mu je plaz Stovže odvzel očeta in mamo. Kot gasilec je kljub osebni tragediji vseskozi pomagal sovaščanom.

Takoj po nesreči je stekla interventna akcija, vsa Slovenija je solidarno začela zbirati pomoč. Ložane so začasno izselili. Država se je znašla pred izzivom sanacije posledic ene največjih naravnih nesreč na slovenskem ozemlju. Tudi na to nesrečo sistemsko ni bila pripravljena. Dolgo, za marsikaterega Ložana predolgo, so raziskovali, pripravljali lokacijski načrt in projekte, sprejemali zakonodajo in državni prostorski načrt. Potem je delo steklo. Za gradnjo nadomestnih hiš in za ureditev sodobne infrastrukture s čistilno napravo vred so namenili več kot 20 milijonov evrov. Zgradili so dva mostova v Logu in pri Mlinču. Obnovili so odsek na mangrtski cesti. Vas je danes urejena in turistično živahna. Domačini se počutijo varno. Med drugim tudi zato, ker zaupajo razbijaču murastega toka v strugi Predelice.

Izkušnje za naslednje potrese

Ker sta se vmes zgodila dva potresa, je spomin na furlanskega, ki je leta 1976 v Italiji terjal skoraj tisoč življenj, že precej zamegljen. V takratni občini Tolmin je bilo poškodovanih 7000 hiš. V Breginju so bile po majskem in pozneje po septembrskem sunku porušene in napokane vse. Prelepa arhaična beneško slovenska arhitektura ni zdržala. Po majskem potresu, ki po čudežu v Breginju ni terjal življenj, so se ljudje znašli, kot so vedeli in znali. “Naredili smo si začasna bivališča, saj takoj ni bilo pričakovati pomoči,” se spominjajo. Toda solidarnostna akcija je v takratni Jugoslaviji hitro stekla. Po majskem potresu so stare hiše nameravali obnavljati, po septembrskem so ugotovili, da ne bo šlo. Žrtvovali so arhitekturo in postavili nadomestne montažne hiše. Mnenja so bila deljena, toda večina domačinov ni bila proti. Do zime so bili vsi pod novo streho. Zaradi mnogih dilem, ki so se pojavile v povezavi z rušenjem hiš, so čez 22 let vztrajali pri obnovi, vendar se je pozneje izkazalo, da so novogradnje bistveno bolj varne.

---