Kaj pomenita pridevnika (in tujki) participativen in participatoren?

Pomen teh dveh pridevnikov najprej določa tujka participirati, ki je enaka pri obeh; potem pa še priponi, ki sta različni: -iven, -oren. Pri tujki splošni, ne strokovni, je potrebno biti prejkone previden, ker je zapeljiva, “imenitna”. Povprečnega Slovenca, ne samo brbljavega politikuna, ampak vsakogar, ki jo brez misli uporablja, nagradí z občutkom, da je pametnejši in pomembnejši kot tisti, ki se redkokdaj spozabi, da jo uporabi.

prof. Jože Hočevar Foto: Andraž Gombač
prof. Jože Hočevar Foto: Andraž Gombač

Previden, ker - če ni strokovna -, je ohlapnejša in manj jasna kot izraz v materinščini. Vanjo je mogoče skriti več pomenov. In jih običajno tudi ima. To takoj spoznamo, če pomislimo samo, kaj vse je demokratična Evropa prejšnje čase pripisala in še danes pripisuje najpogostejšima tujkama v globalizirani sedanjosti: demokracija in terorizem. Terorizem preskočímo in ostanimo pri demokraciji.

Špancem ta beseda danes označuje čisto nekaj drugega kot Kataloncem, čeprav prvotno pomeni samo “ljudska vlada”. Če bi se v Sloveniji zapletli v strankarsko prerekanje o pomenu te besede, bi se prepirali v neskončnost, saj bi vsakdo stal na svojem bregu in bi zmanjkalo bregov, ker imajo rečice, potočki, reke in potoki le po dva. Demokracij bi naenkrat imeli toliko, kot imamo strank in strančic, in še raje toliko, kot je vseh nas. Pa vendarle naj bi bila demokracija samo ena sama.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si.

Pri priponah - zlasti pri slovenskih, ne pa tujih - je drugače. Čeprav so kratke in neznatne, zmerom jasno povedo, kakšen je pomen, ki ga dodajajo besednemu korenu. Vzemimo za primer samostalnika: zaveznik in zavezanec. Skupen jima je koren vez, iz katerega je s predpono “za” izpeljan nedoločnik zavezati. Zaveznik in zavezanec sta otroka tega glagola. Razlikujeta se le po priponah -ec in -ik. Zavezan-ec je človek, ki mora komu kaj storiti; zavezn-ik pa je tisti, ki nam je pripravljen s čim pomagati. Zavezanci smo skoraj vsi pri davkariji, zavezniki pa se vojskujejo na istem bojnem polju proti skupnemu sovražniku.

Zdaj, ko vemo, spoštovane bralke in bralci, da je pomen nestrokovne tujke mnogokrat meglén, a da so pripone našega jezika povečini jasne, nam ne bo težko razmisliti, kaj naj bi pomenila pridevnika participativen in participatoren. Prav o tem nam je zastavila vprašanje novinarka Primorskih novicMarica Uršič Zupan: “Spoštovani gospod Jože, v zadnjih letih tudi nekatere primorske občine uvajajo proračune, na katere naj bi v večji meri vplivali oziroma pri njihovem nastajanju sodelovali občani. Zato jih imenujejo participatorni ali participativni proračuni. Ker bo v prihodnje takih proračunov, kot kaže, še več, bi bilo dobro, da bi se v slovenskem prostoru poenotili o pisanju istega pojma - če že občine na najdejo boljših slovenskih izrazov za takšne občinske proračune. Zato bi bilo lepo, da novinarjem in bralcem pojasnite vsaj razliko med pridevnikoma participativnim in participatornim.

Morda v razmislek ali komentar še naslov konference, ki je bila predlani v Mariboru: 'Participatorni mediji v participativni družbi'. Hvala za odgovor. Se že veselim branja.”

Najprej pomislek o poimenovanju mariborske konference. Winston Churchill je dejal približno tole: Kadar ne želiš, da bi bilo zastavljeno vprašanje rešeno, imenuj zanj komisijo. Podobno je mogoče reči tudi o jeziku: Če želiš, da bo nejasen, uporabljaj tujke. To se je posrečilo sklicateljem posveta v Mariboru: med petimi besedami v naslovu so tri tujke. Slovenska sta le predlog “v” in samostalnik “družba”. Zato je bil najbrž pomen naslova jasen komaj tistim, ki se dnevno ukvarjajo z vprašanji javnega obveščanja.

In pridevnika participatoren in participativen? Oba sta sestavljena iz latinskega samostalnika pars (delež, del) in iz izpeljanke prav tako latinskega glagola capere (vzeti, zgrabiti). Koren glagola capere, ki izvira iz latinskega samostalnika caput (glava), namreč dobi v različnih oblikah tri samoglasnike: cap, cep, cip. To razločno vidimo v slovenskih tujkah: kapirati (v žargonu, razumeti), kon-cept (osnutek) in parti-cip (slovnični deležnik). Glagol parti-cipirati potemtakem pomeni “vzeti del, imeti delež”, samostalnik participacija pa “soudeležba pri čem”, medtem ko samostalnik participator označuje “udeleženca, ki ima delež, soudeleženec”, naj bo to podjetje, človek ali organizacija.

Drage bralke in bralci, dobro vem, da vas utrujam z goro slovničnih podatkov, toda vedite, da brez podrobnosti pri tujkah ne bi šlo. Če jih želimo razumeti, moramo ugotoviti, iz katerega jezika so prodrle v našo materinščino, po možnosti pa še, zakaj in kdaj smo jih privzeli. A naj bo dovolj o izvoru tujk participatoren in participativen.

Poglejmo še priponi: -oren, -iven, ki tujki dajeta natančnejši pomen. Tudi ti dve se ne moreta pohvaliti, da sta slovenskega rodu, ker sta latinski (italijanski, romanski). Prepričajmo se o resničnosti te ugotovitve in ju poizkusimo prilepiti k slovanskim pojmom: razpravljati, razpravljatoren, razpravljativen; pregledovati, pregledovatoren, pregledovativen; prežvekovati, prežvekovatoren, prežvekovativen itd.

Naj se še tako na smrt utrujamo, nam ne uspe, da bi s priponama -oren in -iven naredili kak sprejemljiv pridevnik iz slovenskega korena. Kot za šalo pa nam to uspe s priponama -or in -iven pri besedah tujega izvora: generirati, generator, generativen; akumulirati, akumulator, akumulativen; negativen, predikativen, paliativen, partitiven, narativen, primitiven, edukativen itd.

Manj je takih na pripono -oren, in sicer zato, ker je starejše tujke s to pripono jezik že sprejel in iz njih izvaja nove pojme s slovenskimi priponami: okupator, okupatorski, okupatorjev, ne okupatoren; organizator, organizatorski, ne organizatoren; donirati, donator, donatorski, ne donatoren; akumulator, akumulatorski, ne akumulatoren; še dosti je podobnih zgledov pri besedah tujega izvora, kakor so na primer: radiator, gladiator, pretor, retor, rektor, senzor, cenzor, programator, organizator itd.

Vse navedeno dokazuje, da sta pridevnika participativen in participatoren v naši materinščini novinca, v celem narejena po romanskih in germanskih, predvsem angleških zgledih. Zato se nista še povsem prilagodila našemu jeziku. Njun pomen pravilno uganemo, če rečemo, da je pridevnik participativen izpeljan iz glagola participirati, pridevnik participatoren pa iz samostalnika participator, ki nam ga finančniki ne prav posrečeno domáčijo z “deležnikom”. Oba pridevnika sta novopečenca, zlasti drugi, participatoren; zato še nista trdno ustoličena v slovenščini, tako, kot je na primer njun bratranec participacijski, izveden iz samostalnika participacija.

Občinski proračun je participatoren (in participatorski), če župani mislijo na posamezne “deležnike”, ki vanj prispevajo; participativen (in participacijski) je, če mislijo na glagol participirati ali na samostalnik participacija. A raje ne sprašujmo, kaj mislijo; lahko nas kdo grdo pogleda: kaj si pa, bedaki, mislimo o njih, da jih sprašujemo, kaj mislijo.


Najbolj brano