Z vlakom do Svetilnika in naprej

Parenzana BluEs, prva plošča, na kateri je kitarist Elvis Šahbaz zbral enajst avtorskih skladb in jim dodal še eno predelavo, je pravzaprav vozovnica za potovanje v prostoru in času. Je vabilo na potep po Izoli, mestu, v katerem živi, predvsem pa v njegov notranji svet. Svet, kjer se zvok v nešteto odtenkih razliva kot vodene barvice na papirju.

 Elvis Šahbaz je prvo avtorsko skladbo  Parenzana Blues 
napisal, navdihnjen s pokrajino, ki beži mimo vlaka.  Foto: osebni arhiv
Elvis Šahbaz je prvo avtorsko skladbo Parenzana Blues napisal, navdihnjen s pokrajino, ki beži mimo vlaka.  Foto: osebni arhiv

IZOLA > Elvis Šahbaz se kitare ni učil, z njo se je družil, jo počasi spoznaval in vztrajno raziskoval.

“Uglasim si kitaro in ona igra”

Prvo je dobil v roke, ko je imel enajst let, imela je plastične strune in nekaj časa, kot pravi, ni točno vedel, kaj naj z njo. Igral (se) je, napenjal in popuščal strune, s prstom drsel po njih in naenkrat, povsem nepričakovano - je zazvenela. Uglašena na njegov svet.

“Potem sem jo tako - z enim prstom - kar nekaj časa igral. Takrat se mi je odprlo nekaj, v kar sem začel drezati. In na neki način sem tudi danes še vedno tam, kjer sem bil - ko si uglasim kitaro, igra sama,” pripoveduje in doda, da je potem za nekaj let zdrsnil v običajno uglasitev. Takrat se je kitari skušal približati prek priročnikov, spoznaval in preigraval je komade Led Zeppelinov, Boba Dylana, Janis Joplin, Neila Younga ...

Potem pa je nekega dne leta 1986 iz radia zaslišal glasbo, ki ga je uročila. Pesmi z albuma Krog na vodi izvrstnega kitarista Bojana Drobeža so bile zanj nekaj povsem drugačnega od vsega, kar je dotlej slišal. “To je bilo zame nekaj prelomnega. Poslušal sem in poslušal, in tisto, kar sem slišal, skušal ponoviti. Priznam, malo sem mu takrat 'kradel'”, se zasmeji. In pove, da ga je Drobež še bolj prevzel, ko ga je slišal igrati v živo: “V koprskem MKC-ju je imel koncert s Tomažem Pengovom. Sedel sem v prvi vrsti, poslušal in nič mi ni bilo jasno. Igral sem koščke njegovih komadov, a tisto, kar je igral on, je bilo slišati popolnoma drugače. To mi ni dalo miru. Ko sem prišel domov, nisem šel spat, ampak sem vzel v roke kitaro, napenjal strune, jo 'vrtel' toliko časa, dokler ni zazvenela, kakor je igral on. In tako sem spet našel 'svojo' uglasitev.”

Kdaj roman, kdaj pa haiku

Med snemanjem skladb je kitarista in producenta Andrea F. lani v svojem studiu v italijanskem mestecu Brenta gostil Mike 3rd. Plošči, ki jo je Šahbaz pred kratim izdal v samozaložbi, je dala ime prva Šahbazova avtorska skladba. Parenzana Blues se je rodila pred tridesetimi leti, ko je velikokrat potoval z vlakom iz Kopra do Ljubljane in nazaj. Gledal je pokrajino, ki beži mimo, drevesa, grme, hiše, in naenkrat so se slike, ki jih je opazoval, preoblekle v zvoke.

Glasbene zgodbe Elvisa Šahbaza so, kakor je plošči na pot zapisal Drago Mislej - Mef, včasih dolge kakor roman, drugič kratke kakor haiku, vseskozi pa se zdijo kot nekakšni akvareli prazne pokrajine, kjer ni videti veliko ljudi, pa vendar je v njih življenja na pretek.

Pristen iniskren do sebe

Zbirko odprejo Vrabci. “Enkrat sem jih opazoval, kako se kopajo v kupu peska pred hišo. Najprej se je skopal eden, verjetno najstarejši oziroma šef, ostali so ganekaj časa gledali, in ko je odskakljal, so se šli v pesek še oni,” razkriva zgodbo in pove, da jo ima prav vsaka njegova pesem. Rodi se, ko najde pravo barvo zvoka, potem pa ji pusti, da se razvije.

Izola nariše sliko mesta ponoči, ko ni ljudi, samo prazne ulice in speče hiše, ki tu stojijo in dajejo zatočišča ljudem že stoletja. V svojem mestu Elvis ostaja, tudi ko poslušalca odpelje na Svetlinik. Kot pove, je to druga pesem, ki se mu je zložila, nastala pa je pred več kot dvajsetimi leti, ko je sedel na izolskem Svetilniku in gledal, kako se v žarečem sončnem zahodu igrajo vsi štirje elementi: ogenj, zrak, zemlja in voda.

Če ga bi kdaj za dolgo časa odneslo na drug konec sveta, bi si zagotovo velikokrat zaigral Vižo, v kateri je želel naslikati pogled na Slovenijo iz zraka - od morja prek gora do prekmurske ravnice. Kje je nastal Šofit, pove že naslov, za Elvisa pa je to pesem o povezanosti, bližini in prijateljstvu.

Posebna glasbena pustolovščina je tudi Dobrodošli, zadnja pesem na Parenzana BluEsu. Uspešnica Danila Kocjančiča in Draga Misleja - Mefa govori o izolskem Bifeju pri Kralju, kjer vam pijačo običajno postreže Elvis.

Parenzana BluEs je izvirna, poetična in mojstrsko odigrana plošča. Elvis Šahbaz sicer pravi, da ni vrhunski kitarist: “Ma kje, daleč od tega! Ogromno je kitaristov, ki so veliko boljši od mene. Jaz si želim le biti v svojih skladbah pristen. In iskren do sebe.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano