Festival o tem, da je manj več

“Neoplanta, Neusatz, Újvidék, Nový Sad, Novi Sad, Mlada Loza ... Vse to so imena našega mesta,” v maniri prekaljenega turističnega vodnika navdušeno govori mlad taksist, ki me po širokih avenijah ravninske prestolnice Vojvodine vozi v osvetljeno središče mesta.

Othello turškega gledališča iz Skopja je zelo “fizična” uprizoritev.
Othello turškega gledališča iz Skopja je zelo “fizična” uprizoritev. 

O, Marija Terezija, o, Habsburgi, o, Avstro-ogrski imperij! Vsa mesta, ki ste jih, “ječarji narodov” zgradili, imajo enako, prepoznavno baročno matrico, od Dunaja do Trsta, od Sarajeva do Reke ... “Seveda vas ne peljem v predmestja, tam je kar temačno, saj veste,” zamrmra bistri mladenič in me odloži pred na videz majhno stavbo ob glavni cesti. Újvidéki Színház, novosadsko madžarsko gledališče, gostitelj prvega mednarodnega festivala Synergy.

Sinergija manjšinskih umetnikov

V okviru ambicioznih priprav na leto 2021, ko bo Novi Sad evropska prestolnica kulture, je manjšinsko gledališče v mesto pripeljalo devet poklicnih manjšinskih gledališč iz Evrope in Azije ter zbralo gledališke ustvarjalce, teatrologe in premišljevalce, ki v dvo- ali večkulturnih okoljih ustvarjajo v jezikih nacionalnih skupnosti, ki jim pripadajo. Kakšni so odnosi med manjšinskimi jezikovnimi skupinami, domicilnim okoljem in matično domovino? Koliko eni na druge v aktualnem zgodovinskem in političnem trenutku vplivajo, se medsebojno oplajajo, usmerjajo? Kako delovanje gledališča, in pravzaprav celotno življenje neke skupnosti, določa običajno zelo zapletena zgodovinska, politična in kulturna dediščina? Gledališče in ob njem vse performativne umetnosti, imajo pač univerzalno moč, da s prepričljivimi orodji jedrnato odslikavajo stanje družbe, v kateri delujejo. Takšne so bile tudi predstave, ki so gostovale v Novem Sadu: v vseh pogledih sila raznoliki a avtentični izrazi skupnosti, ki živijo izven svojih matic.

Najprej je bil Kiš

Festival so odprli gostitelji s predstavo Grobnica za Borisa Davidoviča Danila Kiša v dramatizaciji Ernöja Verebesa in režiji Aleksandra Popovskega. Treba je povedati, da se je v zadnjih dveh desetletjih, še posebej v temnih devetdesetih, madžarski teater (v Vojvodini delujejo tri madžarska poklicna gledališča, poleg Novosadskega še Madžarska drama in gledališče Kosztolányi Dezsö v Subotici) z povsem inovativno in angažirano poetiko vzpostavil kot svojevrsten fenomen v širšem srbskem, pa tudi madžarskem prostoru. Z vsemi pomembnimi (večinskimi) nagradami ovenčana NeoplantaLaszla Vegela v režiji karizmatičnega Andrasa Urbana (uspešnica, ki jo je videla tudi publika Primorskega poletnega festivala), je le prva v nizu drznih in izzivalnih postavitev, ki presegajo ustaljene gledališke kanone in gledalca prevzemajo s strastnim razgaljanjem pogubnih mehanizmov groteskne zgodovine. Emblematični tekst Danila Kiša (spomnimo: v sedemdesetih letih je provokativno besedilo hotelo uprizoriti Eksperimentalno Gledališče Pekarna v Ljubljani, a do premiere ni prišlo, kasneje ga je Ljubiša Ristić v Mladinskem gledališču postavil kot slovito Misso in A minor) Popovski slika kot izčiščeno podobo sistema, ki golta vsakogar, ki se mu zoperstavi, v katerem se na vrh pride z zaslugami in ne s pametjo, in ki ga krojijo strahopetci in podleži. Ah, večno.

Judi iz Romunije, Rusi iz Kazahstana ...

Državno akademsko rusko gledališče Maksim Gorki iz Astane v Kazahstanu je pripeljalo misterij Mankurt - večni suženj. Režiser Barzu Abdurazakov se v kompilaciji besedil Čingiza Ajtmatova, Alberta Camusa, Venedikta Jerofejeva, Jevgenija Švarca in Williama Shakespeara ukvarja z raziskovanjem vzrokov, ki svobodno misleče ljudi spreminjajo v slepe izvrševalce tuje volje. Pri tem se naslanja na legendo o mankurtu, zasužnjenem a popolnoma podrejenem zombiju, ki nikoli ne pomisli na upor ali beg, slikovita in bučna uprizoritev pa skuša odgovoriti zakaj je zasužnjenemu svoboda tako nepojmljiva in tuja.

Iz Romunije je Judovsko državno gledališče v Bukarešti prišlo s predstavo Dibuk (judovski zli duh) Simona Anskija. Režiserka Kris Simion je nemara najbolj intrigantno dramsko delo v jidišu postavila kot poetično ljubezensko zgodbo, ki se prične v realnem svetu in se nadaljuje v onostranstvu. Vzhodnjaška Romeo in Julija, Lea in Hanan, pravzaprav pripovedujeta zgodbo o tem, kako usodno na življenje človeka lahko vpliva religija.

... Turki iz Makedonije in Srbi iz Madžarske

Othello Turškega narodnega gledališča iz Skopja (Makedonija) v režiji Dejana Projkovskega je silovita in scenografsko zahtevna (igralci se bojujejo v bazenu z vodo), zelo “fizična” uprizoritev. Zreducirana je na tri ključne protagoniste in okleščeno Shakespearovo besedilo stavi predvsem na psihologijo glavnih likov in na razplet krvave drame.

Srbsko gledališče iz Budimpešte se je predstavilo s pasijonom Sentandrejski evangelij, uprizoritvijo, ki je v odnosu do pravoslavne tradicije, ki pasijonskih iger in misterijev ne pozna, precej inovativna. Srbska manjšina na Madžarskem že stoletja živi v katoliškem okolju, zato so ustvarjalci skušali skozi formo misterija publiki predstaviti bogastvo svojega verskega, ritualnega, folklornega in jezikovnega izročila.

Najslajše pride na koncu: enega vrhuncev festivala je prispeval vrhunsko uigrani ansambel Mikloš Tompa Madžarskega narodnega gledališča iz Târgu Muresa v Romuniji. Galeb Čehova, klasika, ki ga ima na repertoarju vsako spodobno gledališče, se v režiji Attile Keresztesa v zložnem ritmu sestavlja v nabor od nesmisla in konformizma izmučenih likov, ki naplavljeni v zožan hodnik neuspešno iščejo izhode in rešitve za svoja drobna, provincialna življenja.

Na simpoziju, ki je spremljal festival, sta stroka in laična javnost skušali najti odgovore na vprašanja z začetka tega zapisa. Slišati je bilo tudi “heretične” teze. Vemo: kot organiziran prostor mišljenja in kritične analize je gledališče politični prostor par excellence. Zato seveda ni vseeno, kdo ga podpira in kdo ga vodi.

Države, kjer živijo manjšine, tako kot države matice teh manjšin, se s filozofskimi in estetskimi vidiki kulturne raznolikosti na terenu ukvarjajo večinoma skozi številke (beri financiranje) in izbor (beri nastavljanje) kadrov. Ob splošnem revivalu vsega kar diši po narodu in naciji, se morajo politična vodstva manjšin ob tihem in predvidljivem zadovoljstvu večincev pač hudo prilagajati.

Strah je legitimen in utemeljen

No, pa smo pri enem ključnih pojmov današnjega časa: pri strahu. Strah pred izginotjem, nerazumevanjem, samotnostjo, prezrtostjo, prezirom, molkom - je legitimen in utemeljen. Toda inštrumentarij, s katerim se pred strahom branimo: zapiranje, krč, odsotnost kritike, siromašenje vsebin, ponižnost – je poguben. Za “manjšince” in “večince”.

Kako torej voziti naporni slalom med temeljnim postulatom gledališča kot umetniškega organizma in njegove širše, izobraževalne, razsvetljenske vloge? Kako naj manjšinski teater, ki že po naravi stvari deluje v težjih pogojih, na svojih plečih nosi odgovornost za preživetje cele mikro skupnosti? Če vprašamo gledališčnike, ti seveda gradijo na večnem dvomu, raziskovanju, kritičnosti, na širini in novih estetikah. Če vprašamo politiko, bo ta v večini primerov prisegala na umirjeno mainstream kulturo, brez veliko odstopanj, tisto romantično, pa bolj čitalniško in folklorno ...

Gledališki teden v Novem Sadu je pokazal blišč in kakšno senco različnih kulturnih politik v širšem evropskem prostoru. Ko ustvarjalnemu organizmu daš proste roke, kadar ga oblikujejo močne umetniške osebnosti, ko se investira v kakovostno izobraževanje kreativnih profilov, ko se zavzema kritična stališča do družbe, ki je tudi družba manjšine, tedaj umetnost prežame in vpliva na dinamično življenje manjšine in večine.

Dobra popotnica na povratku v lastno, primorsko, tudi večkulturno okolje. Kjer sicer še nisem srečala taksista z diplomo primerjalne književnosti v žepu, mi pa zato kar nekaj filozofov kuha kapučine ... Ha!

IRENA URBIČ


Najbolj brano