Ozvezdja s kemikom na časopisu

Nočno nebo, polno zvezd, daje človeku občutek večnosti, povsem drugače kot časopisni papir z novicami, ki se spreminjajo iz dneva v dan. Erik Mavrič, akademski slikar iz Kopra, ki zadnja leta živi in ustvarja v Krškem, pa je ti dve nasprotji združil; njegove risbe Nočno nebo so na ogled v galeriji Meduza.

Razstava Nočno nebo bo v koprski  galeriji Meduza na ogled do 3. decembra.
Razstava Nočno nebo bo v koprski galeriji Meduza na ogled do 3. decembra.  

KOPER > “S tem projektom se navezujem na svoja prejšnja dela, zlasti na Kdor besede špara, kruha strada, ki sem ga naredil leta 2014 in razstavil v Galeriji Krško. Takrat sem na smeti, predvsem plastične vrečke, prepisal Sveto pismo Nove zaveze. Projekta povezuje dolgotrajen, že skoraj meditativen proces prepisovanja oziroma - v primeru Nočnega neba - izrisovanja,” o zamisli, da bo upodobil vesolje, pravi Erik Mavrič (1979), ki je iz slikarstva diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost.

Drobne, hitre poteze

Nočno nebo je risba, velika 50 kvadratnih metrov in sestavljena iz 475 delov.Nastajala je leto in pol, na časopisni papir pa jo je narisal s kemičnim svinčnikom. Za predlogo je uporabil povečavo računalniške karte nočnega neba The visible stars by distance, ki jo je pripravil observatorij Black Oak iz Kalifornije. Gre za posnetek ozvezdij, ki jih ob ugodnih vremenskih razmerah lahko opazujemo s prostim očesom. “Vesolja nisem obravnaval v znanstvenem smislu, bolj me je vznemirjalo, kako naj to podobo, ki je dokumentarne narave, saj gre za podatkovne zapise o zvezdah, čimbolj verodostojno prenesem v abstrakten likovni zapis,” pojasnjuje avtor.

“Umetnikova ideja je bila, da podatkovni zapis ozvezdij postavi čez zapis aktualnih dogodkov in tako ustvari povezavo vsakdanjega življenja z neizmerljivim medzvezdnim prostorom, znotraj katerega se odvija usoda človeštva. Avtor se poigrava tako z dejstvom, da risba dolgoročno ni obstojna, kot tudi s tem, da jo je mogoče poljubno sestaviti iz več enot,” pojasnjuje kustosinja razstave Ana Papež Križaj. In dodaja, da si je Mavrič v začetku zamislil, da bi dnevni časopis narisal konstelacijo zvezd s točno tistega dne, saj je želel vzpostaviti neke vrste dialog z realnim stanjem “na nebu” in “na zemlji”. Ker je ugotovil, da gre tako ogromno papirja v nič, je zamisel opustil, vseeno pa se je poigral z idejo časa, obstojnostjo materiala in smiselnostjo svojega početja. Njegova risba je sestavljena iz drobnih in hitrih potez, kar po oceni kustosinje od umetnika terja popolno predanost: “Gre za likovni proces, na katerega mora biti ustvarjalec resnično dobro pripravljen, tudi fizično. Pri Nočnem nebu je uporabil risbo, ki je najenostavnejši likovni izraz, in kemični svinčnik, ki ga vsi že iz lastnih izkušenj, ko denimo, rešujemo križanke, povežemo s časopisom. Skratka, v osnovi gre za enostavne materiale, a Mavrič naredi nekaj, ki je vse prej kot preprosto,” še meni kustosinja.

Zanima ga proces

Zamisli za svoje projekte Erik Mavrič do potankosti izčisti in načrtuje. Kustosinja pojasnjuje, da je za njegova dela veliko bolj kot končni izdelek, s katerim vselej preseneti, pomemben proces nastajanja. Je dolgotrajen, meditativen, tudi katarzičen. Tako je avtor, denimo, poleti v Hiši kulture v Pivki naredil Erikovo sobo: porisal je vse štiri stene, namesto pleskarskega orodja pa uporabil - modro barvico. Na vprašanje, kako to, da ga privlačijo navidez nemogoče likovne pustolovščine, odgovarja: “S tem, ko kemični svinčnik ali barvico uporabljam na tak, že skoraj absurden način, nastanejo zelo zanimive in strukturirane stvari. Zanima me proces, pri branju dela pa predvsem njegova časovna komponenta.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano