Mesec dni druženja z belim in mehkim istrskim kamnom (foto)

Z delovišča Forma vive na Seči se je dvigal bel dim, rezke zvoke brusilk pa je vsake toliko prekinil udarec kladiva. Kipi, ki so nastali na tokratnem Mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva, so dobivali končno podobo. “V teh dneh je prav čutiti, kako se vsi trije umetniki pogovarjajo vsak s svojo skulpturo. Ko si tik pred koncem dela, je odnos med kiparjem in kamnom najintenzivnejši,” je pojasnil vodja delovišča, kipar Miha Pečar. Skulpture Organizem 47 Boštjana Kavčiča, Skrito Cagdasa Sarija in Spoj Saša Sazdovskega bodo javno predstavili danes ob 17. uri na slovesnem zaključku letošnjega simpozija.

Makedonski kipar Sašo Sazdovski (v ozadju) in njegov turški 
kolega Cagdas Sari na delovišču Forma vive na Seči.  Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Makedonski kipar Sašo Sazdovski (v ozadju) in njegov turški kolega Cagdas Sari na delovišču Forma vive na Seči.  Foto: Tomaž Primožič/Fpa

SEČA > Udeleženci letošnjega Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva Portorož, ki ga pripravljajo v Obalnih galerijah, so se vsak svojega bloka istrskega kamna lotili 13. septembra. “Mesec dni se sicer zdi precej dolgo obdobje, a ko začneš obdelovati kamen, čas teče drugače,” se nasmehne 41-letni akademski kipar in gimnazijski profesor iz Skopja Sašo Sazdovski. Ter pristavi, da ima vsak kamen svoj značaj, tako kot ljudje: “Istrski kamen je precej mehak. V preteklosti sem preizkusil tudi vaš kraški kamen iz Sežane, ki je trši od tega, s katerim delam tu. Kipar se mora kamnu, kakršenkoli je, prilagoditi in ga začutiti, druge poti ni.”

V skulpturi Spoj, ki jo bodo postavili v eno novih krožišč v Luciji, je nadaljeval z raziskovanjem, ki ga je pred leti začel v ciklih Neskončnost in Energija. “Vsako umetniško delo dopušča več interpretacij. Mislim, da je to skulpturo mogoče razumeti kot most med dvema idejama, kot stik dveh sogovornikov - v določenih točkah se strinjata, v določenih se razhajata. Lahko pa je tudi spoj zavednega in nezavednega, ki se nam noč za nočjo dogaja v sanjah,” pripoveduje in ves čas pogleduje proti svojemu kipu. In doda, da so dnevi, ko ve, da je časa vse manj in da mora delo končati, za kiparja najbolj zahtevni: “Zadnja faza dela je najtežja. Še posebej pri velikih formah.”

Skulpture, skrite v kamnu

Večina kiparjev v kamen prodira, da bi iz njega “potegnila” kip, Cagdas Sari pa ubira drugo pot: “Rad rečem, da ne delam skulptur, ampak jih skrivam v kamen,” pojasni kipar iz Ankare, ki zadnjih osem let živi in dela v Carrari. Kip, ki ga je naredil na Forma vivi, in spominja na ogromen kokon, je poimenoval Skrito. “Delo je skrito v teksturah, tako da si gledalec lahko sam razlaga, kaj bo prišlo iz njih. 'Kokoni' pa so v zadnjem času stalnica v mojem opusu in so del večjega cikla, ki sem ga poimenoval Življenje in smrt. Kokon se mi zdi namreč oblika, ki ponazarja začetek in konec.” Kamen ima rad, pošali se, da ima srečo, ker živi v “kiparskih nebesih”, Carara je namreč že od antike naprej znana po svojem marmorju. “Kljub temu pa rad delam tudi z drugimi materiali - od papirja do železa. A zdaj mislim samo na kamen,” prizna in pristavi, da ga je park Forma viva na Seči očaral že pred leti, ko ga je obiskal kot turist. “Veliko mi pomeni, da bo moj kip stal na novem krožišču ob vhodu v mesto. Tukaj je izjemno lepo; narava je čudovita, organizacija res dobra, super sem se ujel tudi z Boštjanom, Sašom in Miho, ki nam pomaga kot asistent.”

Bela kača s tolminskih hribov

“Blok kamna, iz katerega sem začel delati kip Organizem 47, je tehtal približno šest ton in pol,” pove Boštjan Kavčič. Akademski kipar, ki je po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost magistriral iz video umetnosti, je doma iz Tolmina, zadnjih nekaj let pa živi in dela v belokranjskih Rodinah. Prvo skulpturo iz cikla Organizmi je naredil leta 2002, v petnajstih letih jih je sledilo še 46. “Moji Organizmi so zavite forme, tridimenzionalne spirale v prostoru. Včasih jih postavim vertikalno, drugič horizontalno. Organizmi so podobni sami sebi - ne izhajam direktno iz form, ki že obstajajo v naravi, ritmov narave ne kopiram, ampak jih notranje podoživljam ter jim tako dajem lastno interpretacijo,” predstavi svoje kipe in doda, da ima ta, ki ga je naredil na Forma vivi, še eno ime - Bela kača. “Ideja za to se je porodila sama od sebe. Kamen je istrski, moja zgodba pa, tako kot jaz, prihaja s Tolminskega. V pravljičnem jeziku bi lahko rekel, da je to bela kača, ki se je s tolminskih hribov spustila po Soči, z njo priplavala do tu in se bo naselila ob morju.”

In čeprav kot kipar dela z različnimi materiali - že med študijem in tudi po njem se je preizkusil tako v klasičnih kiparskih materialih kot tudi v sodobnih tehnologijah in robotiki, ima kamen za Boštjana Kavčiča poseben pomen: “Kamni so nastali pred ne vem koliko milijoni let. Tega si pravzaprav sploh ne znam predstavljati. Ko delam s kamnom, se mi zdi, da je v njem zapisano vse, kar se je kdajkoli zgodilo, vsa zgodovina ... Ko se odlomi plast kamna, vstopim v območje, ko časa še ni bilo.” In kako ve, kdaj končati, kdaj odložiti orodje? “Ko delam skulpturo, poskušam začutiti, kdaj bo zadihala. In ko zadiha, vem, da je narejena.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano