Razbojniška hči in sin planin v gledališču

V dveh primorskih gledališčih so na začetek nove sezone postavili predstavi za otroke: v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica Ronjo, razbojniško hčer, v Gledališču Koper pa Kekca.

Ronjo (v novogoriškem gledališču igra Urška Taufer (levo).  Foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav
Ronjo (v novogoriškem gledališču igra Urška Taufer (levo).  Foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav

NOVA GORICA, KOPER > Obe predstavi sta režiserja mlajše generacije na veliki oder tako novogoriškega kakor koprskega gledališča postavila po nedramski mladinski klasiki.

Elegantni razbojniki

Prizore iz slovitega, tudi slovenskim šolarjem že dolgo znanega romana švedske pisateljice Astrid LindgrenRonja, razbojniška hči v prevodu Andreja Jakliča je na novogoriški oder postavil mladi režiser Juš A. Zidar z dramaturško pomočjo Tereze Gregorič. Poldrugo uro dolgo predstavo so zasukali tako, da je primernejša za nekoliko večje gledalce, niti ne za otroke.

V osrčju je naslovna Ronja, ki jo igralka Urška Taufer stopnjuje od razposajene deklice do zrelejšega dekleta in upornice, ki se zoperstavi družini. Odrašča med razbojniki, ki jim poveljujeta njen oče Mattis (Gorazd Jakomini) in mati Lovis (Maja Nemec). Zaplete se, ko se na lepem v severno trdnjavo gradu vseli sovražna tolpa s poglavarjem Borkom (Blaž Valič) in njegovo ženo Undis (Ana Facchini). Družini se spopadeta za prevlado, vse pa še zaostri motiv Romea in Julije: Ronja se zaljubi v Borkovega sina Birka (Andrej Zalesjak v alternaciji z Gregorjem Prahom).

Dinamika predstave sega od ravsanja in prdenja vse do bolj upočasnjenih, liričnih trenutkov, s takšno raznolikostjo vzdušja pa je ubrana glasba Branka Rožmana. Novogoriško Ronjo ključno zaznamujeta scena Petre Veber in kostumi Mateje Fajt, oboji precej hladni, nekako sterilni. Ne bi bilo napak, ko bi ustvarjalci vendarle nekoliko jasneje nagovorili “otroke od 9 let”, ki so jim namenili predstavo - z naštetim in še s subtilno prikazanimi razbojniki, nekakšnimi novodobnimi poslovneži, mafijci, jih le stežka.

Kekec med izobčenci

Z bolj toplo in mlajšim namenjeno predstavo v koprskem gledališču že praznujejo skorajšnjo stoletnico Vandotovega Kekca. Avtorica priredbe in režiserka Renata Vidič je motive črpala iz treh zgodb, kar je tudi opaziti v nizanju epizod na odru. Bolj kot dramaturško koprski Kekec prepriča z drugimi gledališkimi elementi. V naslovni vlogi je Ilija Ota (igral bo v alternaciji z Igorjem Štamulakom) netipičen mladinski junak, prej svojeglav fant, ki se požvižga na napotke starejših in modrejših. Nič kaj rad ne hodi po uhojenih poteh, raje pleza po strmih skalah in rine tja, kjer samevajo Pehta, Prisank, Bedanec, Kosobrin, družbeni izobčenci, na rob porinjeni zavoljo drugačnosti, nenavadnosti, “čudaške” nravi.

V več raznolikih vlog skozi predstavo skačejo igralci Tjaša Hrovat, Anja Drnovšek, Mojca Partljič in Luka Cimprič, njihove like pa bogati zlasti vrsta drobnih domislic in dodatkov. Učinkoviti so tudi kostumi Anje Ukovič in zlasti preprosta, a funkcionalna scena Bineta Skrta.

Besedila za songe so napisali soustvarjalci predstave, v živo pa jih z akustično kitaro spremlja avtor glasbe Klemen Bračko. Zvrstijo se vse mogoči napevi, od zimzelene Kekčeve pesmi do sodobnega rapa o teti Pehti.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano