Praznik malodušja?

“Posebno malodušje obide človeka, ko si mora priznati, da je Pahor od vseh kandidatov za predsednika republike še najboljši,” je mandat aktualnega predsednika Boruta Pahorja ocenil Dimitrij Rupel, upokojeni politik. Seveda se z Ruplovo mislijo ni treba strinjati, velja pa jo vzeti kot izhodišče za premislek, kaj sploh hočemo od kandidatov in kaj razumemo kot kakovost v politiki in pri politikih.

Je dovolj, da bodoči predsednik ne dela škode, ali pričakujemo, da bo delal korist? Imamo raje, da nas politiki zabavajo ali da so učinkoviti? Se to dvoje izključuje? Je šarm greh ali sestavni del tistega, čemur rečemo karizma? In seveda: kdo izmed devetih predsedniških kandidatov bi bil naj-boljši, če je edina mera, s katero merimo, dolgočasna učinkovitost, in kdo, če je kriterij le zabavnost; ne nujno šarmantna, kaj šele inteligentna, lahko je tudi brutalno žaljiva?

Vse je odvisno od gledišča, od tega, čemu da volilec prednost, a upamo si trditi, da si večina bolj kot čistih substanc želi neko mešanico razuma, olike, sproščenosti in poguma. Predsednik nima velikih pristojnosti, ima pa simbolno težo, zato imamo volilci pravico od kandidatov izvedeti vse, kar potrebujemo za to, da bi si o njih ustvarili čim bolj jasno sliko.

Do volitev je za to še kar nekaj časa. Če se bodo uresničila pričakovanja poznavalcev, nas tokrat bolj kot cirkus čaka vsebinska kampanja, saj bo osmerica - vedoč, da Pahorju ne morejo parirati pri prodajanju fascinacije z lastno osebnostjo - aktualnega predsednika skušala izzvati s kritikami tistega, kar je naredil, še bolj pa tistega, česar ni.

Razprava o vsebini, čeprav ni tako razburljiva kot selfi s kandidatom in nikoli tako okusna kot predvolilni golaž, bi bila lahko dodana vrednost letošnje kampanje. In morda glavni razlog, da se državljani - kljub nekoliko nezanimivemu naboru kandidatov in bojda predvidljivemu razpletu - odpovemo malodušju in prisluhnemo, kaj ima kdo povedati.

---

---