Šola ne daje dela

Še pred nekaj leti je po koncu osnovne šole polovica razreda šla na gimnazijo, zdaj je takšna “le” še tretjina. Mnenja o tem, ali upadu vpisa botruje politika ministrstva ali ugotovitve, da študij ni garancija za zaposlitev, so sicer deljena, a dejstvo je, da je število vpisnih mest na gimnazijah letos najnižje v zadnjem desetletju in da je na srednjih in poklicnih šolah nekaj sto vpisnih mest več kot lani.

Trud preusmerjanja pozornosti mladih se, kot kaže, obrestuje, krivulja vpisa na srednjih tehniških in poklicnih šolah se dviga. Prvi del zagate je torej rešen in vse več mladih se odloči, da bodo kamnoseki, orodjarji, elektrikarji, zidarji, slikopleskarji, gozdarji, peki ...

To bi moralo zadovoljiti tudi delodajalce. A seznami prostih delovnih mest so še naprej polni povpraševanja po zidarjih, voznikih, orodjarjih, cnc operaterjih, elektrikarjih, natakarjih, kuharjih ...

Drugi del problema očitno ostaja in pristanek mladih po skoku iz šole na trg dela je pri mnogih trd, ko ugotovijo, da so v šoli sicer pridobili poklic, ne pa tudi znanja, ki ga potrebujejo v vse bolj specifičnih in zahtevnih delovnih procesih.

Da zbliževanje šolstva in gospodarstva ni ne enostavno ne poceni, so pokazali pred dvema tednoma v Šolskem centru Postojna, kjer so 30 let stare stružnice zamenjali s sodobnimi cnc stroji, na katerih bodo dijaki vsaj približno videli, kako deluje sodobna strojna in orodjarska industrija. Naložba je stala milijon in pol evrov.

Vse šole sicer ne potrebujejo tako dragih strojev, a zahteve vse številnejših poklicev so tako kompleksne, da je nemogoče pričakovati, da bi same naučile podrobnosti vsakega od njih. To lahko storijo le v zelo dobri navezi z gospodarstvom. Na Postojnskem so podjetja finančno podprla nakup opreme za šolo, na državni ravni letos v sistem izobraževanja poskusno uvajajo vajeništvo. Katera formula je uspešnejša, bomo videli, ko bo nekaj generacij končalo šolanje in tudi našlo službo.


Najbolj brano