Zastonj? Ni dovolj!

Novogoriška občina je pred več kot desetletjem sprejela načrt trajnostne mobilnosti in bila prva pri nas, ki se je, vsaj na papirju, lotila težave, ki tare vsako mesto. V približno istem času je s sosednjo občino Šempeter-Vrtojba uvedla brezplačne mestne avtobuse. Takrat napredni ukrepi pa so se na tej točki ustavili. Načrt trajnostne mobilnosti je dolgo ždel v predalih, avtobusi so v konicah polni, sicer pa skoraj prazni, avtomobilov po mestu ni nič manj.

Naslednji korak je bil prometni načrt, po katerem po središču mesta ne bi bilo več brezplačnih javnih parkirišč. Logična odločitev, ki bi jo morali že začeti uvajati, pa je, spet, ostala v predalu. Z obrazložitvijo, da se sprejema celostna prometna strategija, ki predvideva podobne rešitve s plačljivim parkiranjem. Tudi smiselna ideja, da bi v stanovanjskih soseskah podelili po eno dovolilnico za avto na stanovanje, za zdaj ostaja na papirju.

To je le del ukrepov, s katerimi bi ljudi “spodbudili”, naj čim manj uporabljajo avto. Če naj se to zgodi, pa morajo imeti alternativo. Ena od teh je javni prevoz. Ta je v Novi Gorici brezplačen, a zastarel in posledično za ljudi neprivlačen. Tega se zavedajo tudi na občini, kjer pa so se zadev očitno lotili nerodno. Od leta 2014, ko so sprejeli študijo optimizacije mestnega potniškega prometa, se že vleče izbira koncesionarja, s katero bi sočasno posodobili linije, frekvence in naredili ljudem prijazen javni promet. A še vedno se pogajajo s ponudniki, tako da bo vsaj še leto dni, verjetno pa več, vozil po starem. Z malo potniki.

Mestni občini ni veliko očitati pri sprejemanju strategij, načrtov, rešitev na papirju. A kaj, ko se, tiste, ki se, v praksi uresničujejo zelo počasi. Kar še bolj bije v oči, glede na to, kako se venomer poudarja modna besedna zveza trajnostna mobilnost. Resda urejajo kolesarske steze, a če sočasno ne uredijo režima parkiranja in predvsem sodobnega javnega prevoza, ne bo narejeno bogve kaj. Kako gre že tista? Več velja gram prakse kot tona teorije ...

---

---