Tina Mrak in Veronika Macarol: Do Tokia bo še veliko regat

Tina Mrak in Veronika Macarol sta se v začetku minulega meseca s svetovnega prvenstva v jadranju za razred 470 v Solunu vrnili z bronasto kolajno. Stalna prisotnost v svetovnem vrhu je njun cilj za tekoči olimpijski cikel, ki ga dekleti JK Portorož želita začiniti z olimpijsko kolajno.

PORTOROŽ > Smola iz olimpijskega Ria, kjer sta se do zadnjega borili za odličje, po spletu okoliščin pa osvojili šele šesto mesto, pa tudi iz uvodnega dela sezone, ko sta zaradi poškodbe stegenske mišice flokistke Veronike Macarol izpustili več regat, tudi evropsko prvenstvo in finale svetovnega pokala, je pozabljena. Bron z julijskega svetovnega prvenstva v Solunu jima predstavlja obliž na rane, predvsem pa spoznanje, da še naprej ostajata v svetovnem vrhu. S kolajno sta načrt za letošnjo sezono izpolnili, podobne načrte imata tudi za prihodnje sezone - vsaj po eno odličje z največjih tekmovanj. Zato ničesar ne prepuščata naključju. Po treh nekoliko lagodnejših tednih sta namreč te dni že na Danskem, na prizorišču prihodnjega svetovnega prvenstva čez natanko leto dni.

Čeprav Aarhus in tamkajšnje razmere za jadranje dobro poznata, ne nazadnje sta leta 2015 tam postali evropski prvakinji, nista odlašali s priložnostjo za nov preizkus v kakovostni mednarodni konkurenci. A že kmalu ju čaka prava novost: “Oktobra greva prvič na Japonsko. Najprej v Gamagori, na regato za svetovni pokal, potem še v Enoshimo, južno od Tokia, ki bo tudi gostitelj jadralskega sporeda prihodnjih olimpijskih iger. Jadrnico si bova sposodili na Japonskem, saj je kakršenkoli transport prezahteven in predvsem prezamuden. Sicer se greva predvsem seznanit s tamkajšnjimi razmerami za jadranje. Drugo leto bodo regate za svetovni pokal še v Miamiju, Hyeresu in junija finalna v Kielu,” niza program posadke krmarka Tina Mrak.

“Konstantne uvrstitve na zmagovalne stopničke so najboljše za nujno psihološko stabilnost. Kolajne so najboljši odgovor na vsakovrstne pritiske.”

Zanimalo nas je tudi, kakšna je konkurenca v prvi poolimpijski sezoni. “Res je, da nekaterih posadk iz Ria še ni. Izkušene jadralke so si vzele daljši odmor, nekatere tudi zaradi materinstva, a so zato toliko bolj nabrušene mlade posadke, prednjačijo Nizozemke in Italijanke, ki se želijo čimprej uveljaviti. Je pa težko držati tako vrhunsko raven ves olimpijski ciklus. Sicer bo prvih deset mest za Tokio 2020 na voljo že čez leto dni v Aarhusu.”

Kje ima slovenska posadka rezerve na poti do cilja v Tokiu?

“Konstantne uvrstitve na zmagovalne stopničke so najboljše za nujno psihološko stabilnost. Kolajne so najboljši odgovor na vsakovrstne pritiske. Najin cilj tako ostaja vsako leto vsaj ena kolajna s svetovnega ali evropskega prvenstva, kar pomeni ostati v svetovnem vrhu. Posamezne izboljšave in elementi so bolj tehnični, povezani z jadralsko opremo. Imava jadrnico, s katero sva nastopali lani v Riu, prihodnje leto bo že čas za nakup nove, saj bomo potrebovali dve. Sproti je treba poskrbeti za dodatno opremo, tudi jadra, morda bo čas za novejši dizajn. Tu se varčevanje ne izplača, saj konkurenca čaka na vsako napako.”

Sicer dekleti ostajata skromni. Tudi v Aarhus sta 30-urno pot prevozili sami. Z razmerami, v katerih tlakujeta novo olimpijsko pot, sta zadovoljni. Ob zadnji poškodbi Macarolove pa sta vendarle spoznali, kako pomembna je tudi v vrhunskem jadranju pomoč fizioterapevta. Zato si želita, da bi bila Mirjam Ivančič z njima vsaj na najpomembnejših regatah, ko ju sicer spremlja tudi trener Tomaž Čopi.

BOJAN GLUHAK

---