Reši me v Portorožu

Navajeni smo, da jih ni. Na plažah, kot je tista na izolskem Svetilniku ali piranski Punti, jih nikoli ni bilo. In česar ni, tega običajno niti ne pogrešamo, kajne? O reševalcih iz morja govorimo, seveda. Tistih v oranžnih majčkah, ki varujejo človeška življenja na tako imenovanih uradnih plažah, ki pa jih v Istri ni prav veliko in jih je, zanimivo, še najmanj v piranski občini.

Izobrazba reševalcev iz morja ni poceni, vsakih nekaj let morajo znova dokazovati, da so še zmeraj sposobni pravočasno prispeti do človeka, ki se utaplja v morju. Morda o zahtevnosti njihovega dela govori tudi podatek, da se jih občutno premalo usposobi za ta poklic. Ker jih je malo, so na plažah tudi takšni, ki tja ne bi sodili. Denimo reševalci, ki imajo oči namesto na plažo ali morje usmerjene v svoje telefone. Ne morem ga odpustiti, nam je pred časom dejal njegov šef, saj ne najdem zamenjave. Takšnih, kot je bil reševalec Jože Haber, ki je skrbel za kopalce kot drugi oče, pa tako in tako ne delajo več. Haberji so izumrli, a reševalci še zmeraj opravljajo svoj osnovni poklic in rešujejo ljudi. Ker ljudje radi pademo v težave.

Je torej skrb za varnost kopalcev, in to na plažah, ki so urejene, lepe ter obenem divje, tako draga? Podatek iz koprske Marjetice kaže, da jih takšna skrb na Mokri mački stane skoraj 40.000 evrov v sezoni. Veliko? Malo? Kdo lahko oceni, koliko je vredno reševanje oziroma pripravljenost na reševanje človeških življenj? Zaskrbljujoče je, da na varnost domačinov ali turistov vedno znova gledamo samo skozi denarnico. Domačin, ki plača davke, ali turist, ki odšteje turistično takso, si poleg hladnega piva in sladoleda zaslužita tudi varno kopanje v morju.

Zdi se, kot da je kopalec na centralni portoroški plaži ali v San Simonu vreden več kot tisti v Fiesi, na Punti ali Svetilniku. Nihče od odgovornih tega ne bo povedal na glas, njihova dejanja pa kažejo, da je tako. Nekdo se je odločil in razdelil kopalce na tiste, ki jih je vredno rešiti, in na vse ostale.


Najbolj brano