Pokazali so mu vrata do prvaka

Nekdanji odbojkar Salonita Dejan Vinčič, ki si je v Novi Gorici ustvaril družino, je sezono začel pri rezultatsko neuspešnem sibirskem Jeniseju, kjer so mu nehote pokazali vrata do turškega prvaka. Od tam je namreč odšel v Halkbank, s katerim je v finalu slavil proti favoritu Fenerbahčeju. Kariero bo nadaljeval na Poljskem.

LJUBLJANA >Čeprav te dni z Dejana Vinčiča na kvalifikacijskem turnirju za svetovno odbojkarsko prvenstvo lijejo potoki znoja, si je po duševni plati globoko oddahnil. Za njim je namreč razburkana sezona, ki jo je začel 5300 kilometrov in pet časovnih pasov daleč od doma - v rusko-sibirskem Krasnojarsku, kjer so mu po petih mesecih mučnih razmer pokazali vrata. Sezono je končal v topli turški pomladi s pokalom za državnega prvaka v rokah in z novo pogodbo s poljskim prvoligašem Czarno Radom.

> Maj je za vas izjemno deloven. V Turčiji ste se borili za prvaka, nato pa odšli v reprezentanco. Kako ste proslavili in kako ste zdržali doslej skoraj brez premora?

“Osebno veselje je bilo nepopisno, klubsko slavje pa sem okusil le takoj po odločilni finalni tekmi. Že naslednje jutro sem namreč letel proti Sloveniji, kjer so se priprave reprezentance že začele. Z družino sem bil doma le dva dni. Res je fizično težko zdržati, saj smo na pripravah trdo delali, a me pokonci drži prijetno vzdušje med fanti in dobro ujemanje s selektorjem Slobodanom Kovačem. Z njim sva uspešno sodelovala prav to pomlad, ko je on vodil Halkbank.”

Velenjčan Dejan Vinčič si je pred enajstimi leti, ko je igral za Salonit, v Novi Gorici ustvaril družino. Pri 30 letih je solastnik srebrnega odličja z evropskega prvenstva in steber reprezentance, ki si je v Stožicah na kvalifikacijskem turnirju priborila prvo slovensko udeležbo na svetovnih prvenstvih. Kot visoki (202 cm) organizator igre je odličen tudi v obrambi pri mreži. Ima bogato zdomsko kariero. Igral je v poljskem Belchatowu, v turški Milli Piyangu in Halkbanku, v francoskem Narbonnu in Beauvaisu, libanonskem Tanurineju in v ruskem Jeniseju.

> Kaj pričakujete od odbojkarskega poletja?

“Uvrstitev na svetovno prvenstvo, preboj na zaključni turnir druge skupine svetovne lige in sodelovanje v zaključnih bojih evropskega prvenstva. Po reprezentančni se že veselim nove klubske sezone, v kateri se po petih letih vračam v izredno močno poljsko prvenstvo, kar bo velik izziv.”

Ledena Rusija

Po grenki finančni izkušnji iz ugašajočega francoskega Beauvaisa v lanski zimi je novogoriški odbojkar lani poleti dobil zanimivo ponudbo iz močne ruske lige. Odšel je v Jenisej iz Krasnojarska. In zakaj se je moral posloviti že januarja? “Že kmalu po začetku priprav, 20. julija, sem dobil slab občutek. Trener je bil še iz stare ruske šole. Fizične priprave so bile nenormalno obsežne in naporne, ligo pa smo nato začeli slabo in nikakor nismo prišli v formo. Ceno za slabe rezultate smo plačali tujci. Pritisk na nas je bil velik in slednjič smo morali oditi.”

> Kakšno pa je bilo tam življenje?

“Do konca septembra je bilo kar v redu. Mesto je veliko in ima solidno ponudbo znamenitosti, restavracij in trgovin. Le rusko je treba znati, saj skoraj nihče ne govori angleško, vendar sem se po enem mesecu že kar dobro sporazumeval. Z mano je bila družina. Z velikim razumevanjem učiteljev je žena lahko šolala starejšega sina, ki je že petošolec. Neprijetno je postalo, ko je v nekaj dneh ob koncu poletja prišla kar zima s snegom, temperature pa so se kmalu spustile do 30 in proti koncu leta celo do 40 stopinj pod ničlo. Že od začetka jeseni se praktično ni bilo mogoče zadrževati na prostem. Naš življenjski prostor se je zožil na stanovanje in športno dvorano.”

Pomlad v Turčiji

Na srečo je Dejan le nekaj tednov po odhodu iz Rusije dobil ponudbo turškega Halkbanka. Selitev mu ne bo ostala v lepem spominu le zaradi športnega uspeha, je povedal: “Nad Ankaro sem bil navdušen že pred štirimi leti, ko sem prvič igral v Turčiji. Tokrat se mi je godilo še bolje, saj so mi dodelili stanovanje v zelo lepo urejeni soseski, kjer smo živeli skupaj v glavnem športniki, tuji poslovneži in diplomati. Pogodba se mi je maja iztekla, a če bo še kdaj priložnost, se bom z veseljem vrnil. Zaradi dobrih prometnih povezav me je tam lahko dvakrat mesečno obiskala družina, ki je sicer ostala v Novi Gorici. Nismo namreč želeli, da bi sin zaradi mojega igranja na tujem povsem zapustil svoje sošolce in izgubil stare prijatelje. Žena si ob tem zasluži vse čestitke, saj ji ob še eni mlajši hčeri in v poletnem pričakovanju dodatnega družinskega člana dela res ne manjka.”

IGOR MUŠIČ

---