Zaradi slovenščine so jih tepli

Italijanski fašizem in prek njega italijanska država je po priključitvi Primorske, Istre in Reke po prvi svetovni vojni želela etnično mejo izenačiti z italijansko-jugoslovansko mejo. Pri potujčevanju in asimilaciji slovanskega življa pa je bistveno vlogo imela spremenjena vloga šole, ki jo je zasnoval Giovanni Gentile. Njegova reforma je pogubno vplivala na kulturni in družbeni razvoj pol milijona Slovencev in Hrvatov na tedanjem italijanskem ozemlju, posledice pa je čutiti še do današnjih dni.

Gentilejeva šolska reforma se je v zavest primorskega človeka zapisala kot eden najbolj represivnih in do Slovencev in Hrvatov diskriminatornih ukrepov, ki jih je uvedla italijanska država med obema vojnama, zato so o njej spregovorili na okrogli mizi ob počastitvi občinskega praznika Mestne občine Koper, ki je potekala prejšnji teden. Organiziralo jo je Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper v sodelovanju z Mestno občino Koper, na njej pa so sodelovali priznani zgodovinarji Jože Pirjevec, Nadja Terčon in Egon Pelikan, filozof Rok Svetlič in upokojeni novinar Miloš Ivančič, ki se ljubiteljsko ukvarja z zbiranjem spominov na odpor primorskih ljudi proti fašizmu.

Rane na otroških dušah

O zloglasni Gentilejevi šolski reformi je bilo že marsikaj napisanega, a so razpravljalci vseeno dodali še nekaj novih, manj znanih dejstev, s katerimi so obogatili vedenje o tem pomembnem obdobju naše zgodovine. “Reforma leta 1923 je načrtno in sistematično zabrisala pokrajinske tradicije in vsakršno deželno avtonomijo. Ukinila je jezike manjšin v šolskem sistemu tako, da se je v vsakem naslednjem letu v prvem razredu ukinil učni jezik manjšin. To je pomenilo, da je do leta 1928 slovenski jezik izginil iz italijanskih šol,” je zgodovinska dejstva strnil dr. Egon Pelikan, predstojnik Inštituta za zgodovino na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper.

Udarec za slovensko kulturo je bil uničujoč, saj je bil eden od ciljev reforme, da iz slovenskih otrok naredijo polnovredne Italijane. “Slovenske učitelje so premestili v južno Italijo, slovenščina je bila prepovedana, marsikdo se v slovenščini sploh ni znal pravilno izražati, strokovna terminologija je bila našim ljudem neznana,” je na posvetu povedala dr. Nadja Terčon, kustosinja v Pomorskem muzeju Piran.

Največje travme in rane pa je Gentilejeva reforma pustila na otroških dušah, saj so tako učitelji v šolah kot drugi uradniki in krajevni oblastniki na vsakem koraku dali vedeti, da je tisti, ki govori slovensko, manj vreden od ostalih državljanov in ljudi. Miloš Ivančič je na posvetu predstavil nekaj pričevanj ljudi, ki so tedaj obiskovali šole na Primorskem.

“Na vsakem koraku so ti dali vedeti, da si manjvreden in drugorazreden, ker govoriš po slovensko. Vsa moja družina je bila zavedno slovenska, a so mojega očeta zaprli vsakič, ko je oblast v Trstu imela kakšno manifestacijo, zato ni mogel imeti majhnega gradbenega podjetja, čeprav je bil odličen zidar,” se je dogodkov spominjala Vida Babič iz Trsta.

Če ni vprašal po italijansko, ni mogel na stranišče

Marsikateri fašistični učitelj ali učiteljica - prevladovale so ženske z juga Italije - se je znašal nad slovenskimi učenci. “Naš učitelj, ki je prišel iz Trsta, nas je sovražil in nas zaničeval. Tepel nas je po glavi za vsako izrečeno slovensko besedo. Že v prvem razredu je zahteval, da moramo za odhod na stranišče vprašati po italijansko. Če otrok tega ni vedel, mu ni dovolil na stranišče in ga je pustil, da se podela v hlače. Iz tega se je nato smejal na ves glas,” se okrutnosti spominja Danilo Vodopivec iz Ospa. Znan je primer, ko je jetični italijanski učitelj v Vipavski dolini pljuval v usta otrokom, ki so govorili slovensko.

Bert Pribac, ki je kasneje postal pomemben slovenski literat, je v šolo hodil v Pazin: “Imeli smo nadučitelja, ki je bil pravi diktator in nas je trpinčil na vse mogoče načine. Vsakič, ko si govoril slovensko, te je pretepel z roko ali s palico. To je bilo mučilišče, posebej pa se je znašal nad slovanskimi otroci. V šoli je iz enega prostora naredil pravi zapor, v katerega so nas zapirali, če smo bili nedisciplinirani ali smo govorili slovensko. Po kapitulaciji je v šolo prišla skupina partizanov in je odpeljala nadučitelja, vsi dijaki, tudi italijanski, smo ob tem ploskali.”

Peter Grbec iz Domja pri Trstu se je spominjal, da jih je učitelj odpeljal na fašistične manifestacije v Trst, kjer so poslušali govor, kakšno čast imajo, da se lahko kot prostovoljci gredo borit v Grčijo za domovino. “Eno od sošolk v drugem razredu je fašistični učitelj tako pretepel, da so jo morali priti iskat starši in so jo odpeljali k zdravniku. Mojega brata in njegovega prijatelja je zaklenil v šolsko sobo v soboto zjutraj, odklenil pa jih je šele v ponedeljek. Nekoč je meni in prijatelju naročil, da morava do potankosti očistiti njegov motor. Res sva se potrudila in dal nama je skodelico marmelade. A v marmeladi je bila zavita tudi mast za podmazovanje motorja. Tako se je izživljal nad otroki,” je pričal Danilo Vodopivec.

Lahko si samo predstavljamo, kakšne travme so doživljali slovenski otroci. “Predstavljajte si otroka, ki mu mama govori eno stvar, v šoli sliši nekaj povsem drugega, stric pa trdi nekaj tretjega. Takšen otrok je imel povsem nasprotujoča navodila, kako ravnati in se obnašati pri mizi, v šoli, na ulici. Na eni strani je bila govorna praksa domačega okolja, na drugi strani uradno otroštvo, ki ga je moral otrok živeti v šoli, mladinskih organizacijah, uradih, v trgovinah. To je pripeljalo do shizofrenega stanja otrokovega okolja; nastajal je svet, ki je zahteval skrajno previdnost na vsakem koraku. Drastična kazen za eno besedo ga je lahko doletela kjerkoli: v šoli, uradu ali nepričakovano, sredi ceste, kot je zapisal v svojem delu Ciril Zlobec,” je jezikovno prakso pojasnil Pelikan.

Imena so spreminjali kar učitelji

Naslednja dvojnost se je dogajala z odraščanjem v odnosu italijanski državljan - po narodnosti Slovenec. Otroci so namreč spoznali, da so tujerodci, allogeni, državljani Italije, a vendar nižje rase. Tako je italijanski državljan slovenskega rodu nastopal kot nepopoln državljan, saj mu je do idealnega državljana manjkalo vrsto predpostavk: italijanski državljan, govorec italijanščine, kulturna forma mentis italijanstva, izkazovanje pripadnosti ideologiji fašizma in tudi rasna ustreznost. Razen prve točke, da je bil italijanski državljan, so bili ti otroci v nasprotju z definicijo idealnega italijanskega državljana.

“Šola je bila za izvedbo potrebnih korektur idealno okolje. Tako so najprej prišla na vrsto krstna imena, nato vsa slovanska imena, saj je zakon iz leta 1928 prepovedal dajati otrokom smešna in nemoralna imena, ki bi lahko žalila javno mnenje,” pojasnjuje Pelikan. Imena so lahko spreminjali tudi retroaktivno, nazadnje pa so šolske oblasti pooblastile kar učitelje, da otrokom ustrezno spremenijo imena po lastni presoji. Rezultat tega je bil, da je imel otrok domače ime in še šolsko ime. “Starši so uporabljali domače, učitelji šolsko ime, sošolci in prijatelji pa odvisno od situacije. Kompromis je pogosto pomenil tudi preživetveno strategijo in s tem še tretjo obliko imena, ki je pokrivala obe strani,” dodaja Pelikan.

Obmejna šola je imela dve nalogi: udejanjanja enačaja med nacionalno in državno pripadnostjo ter fašistično mobilizacijo v smislu vsiljene italijanizacije. Šola je predstavljala didaktično orodje in orožje za ideologizacijo mladine, saj na primer v latinščini ni bil poudarek na filologiji ali literaturi, temveč na izgradnji fašizma. Podobno je bilo pri zgodovini, geografiji ...

Italijanski rasizem je bil sicer daleč od biološkega rasizma nacizma, saj bi prebivalci Apeninskega polotoka v najboljšem primeru ustrezali tako imenovani mediteranski rasi, ki je v ideologiji nacizma tretja rasa po kakovosti za nordijsko in arijsko raso. “Zato je bila iz Mein kampfa, ko so ga prevedli v italijanščino, izbrisana skoraj polovica knjige, vsa poglavja, ki so govorila o rasni teoriji,” je še povedal Pelikan.

Po drugi strani pa je bil italijanski rasizem dovolj artikuliran v odnosu proti Arabcem, Neevropejcem in Slovanom. Kljub temu je bil v propagandnih letakih in učbenikih Italijan narisan kot arijec, prej slovanski rasni tip kot mediteranski. Tretja raven je bila raven ideološkega rasizma, po kateri novi Italijan, ki naj bi ga izoblikoval fašizem, ne bi smel imeti nič skupnega z dosedanjim Italijanom, razen navad in jezika. Tudi fizično bi moral biti drugačen.

Najbolj fašistični od vseh zakonov

Omenjena šolska reforma, ki je bila prva po 60 letih in združitvi Italije, ni bila namenjena zgolj zatiranju manjšinskih jezikov ter unifikaciji šolskega sistema in italijanske kulture. Gradila je na avtoriteti, na centralizmu in na socialnem ekskluzivizmu. Gentile je z njo dvignil obvezno šolanje do 14. leta, a je ob tem izoblikoval posebne šole, na katerih bi se mladi ljudje usposobili za vstop na trg dela oziroma za določen poklic. Podpirala je predvsem klasično izobrazbo in nižjim slojem dovoljevala zgolj osnovno in poklicno šolanje.

Elita je lahko študirala naprej, s tem da je Gentile dajal prednost klasičnemu liceju pred znanstvenim. Klasični licej je odpiral vrata na vse univerze, znanstveni pa je dajal možnost vpisa zgolj na tehniko.

“Za Gentilejevo reformo je sam Mussolini dejal, da je ta reforma najbolj fašistični ukrep od vseh zakonov, ki so jih sprejeli. V novi šoli ni bilo prostora za nobeno drugačnost, tako slovensko, pa tudi nemško ali kakšno drugo manjšino,” je povedal Jože Pirjevec, ki je sicer študiral prav na Scuola normale superiore v Pisi, v tistem obdobju elitni italijanski univerzi. “Tam so se v 70. letih Gentileja spominjali s hvaležnostjo, saj je to šolo organizacijsko razvil, s svojimi političnimi povezavami je poskrbel za finančno podporo in nadaljnji razvoj,” Pirjevec dodaja zanimivo podrobnost.

Giovanni Gentile je bil sicer eden od ideologov fašizma in priznan filozof. Rodil se je leta 1875 na Siciliji, a je dobil štipendijo v Pisi, kjer se je spoprijateljil z vodilnim italijanskim intelektualcem z začetka 20. stoletja Benedettom Crocejem. Oba sta nasprotovala pozitivizmu, ki je prevladoval v italijanski kulturi, in se ogrevala za idealizem.

Gentile je pred prvo svetovno vojno razvil svojo filozofsko smer aktualizma oziroma aktualnega idealizma. Njegova ideja je bila, da je misel, ki se udejanja v človeku, tista, ki pogojuje celotnega človeka.

“Gentile je s svojo politiko, ki je težila k intelektualni, moralni, duhovni prenovi Italije, v bistvu potrdil fašizem, ki je bil z druge strani rezultat stoletne italijanske zaostalosti,” ocenjuje Pirjevec. A velja spomniti, da je prav Gentile vstopil v prvo Mussolinijevo vlado, ko še ni bil član fašistične stranke. Dve leti zatem je na lastno željo odstopil, nato pa postal eden vodilnih fašističnih ideologov. Je tudi soavtor Doktrine fašizma.

“Fašizem je predvsem totalni koncept življenja. Nekdo ne more biti fašist v politiki in ne fašist v svoji družini, v šoli, na delovnem mestu. Tako kot katolik ne more biti katolik samo v cerkvi, temveč tudi v svojem domu, na ulici, v službi. Enako mora ravnati fašist, če gre v parlament ali debatira na ulici, piše časopis ali ga bere, vselej se mora spominjati, da je fašist,” je eden od citatov, ki ga je na omenjenem posvetu ponovil Rok Svetlič, in dodal: “Bistvo fašizma je absolutna prednost nacije kot homogene skupnosti pred posameznikom. Človeka popolnoma podredi neki ideji, posameznika ni več. To pomeni smrt moderne družbe razmišljajočega posameznika, ki mu ni potrebno več misliti, namesto vas misli fašizem, vodja, država.”

Fašizem je podrl ravnotežje med posameznikom in skupnostjo, tako da države ni več pojasnjeval iz posameznika, torej kot Hobbsov družbeni dogovor, temveč je posameznika pojasnjeval iz države oziroma naroda. Vreden si bil toliko, kolikor je vredna pripadnost tvoji skupini, naciji, kulturi, zgodovini.

Končal je pod streli partizanov

Gentile je bil sicer proti cerkvi, a je uvedel verouk v šolah z zanimivim argumentom, da je primeren za otroke, ker naj bi iz takšnih pravljic lažje prešli k filozofiji. V 30. letih se je nekajkrat tudi zapletel v polemiko s fašističnimi veljaki, a je v drugi svetovni vojni odločno podprl Mussolinija. Ko se je slednji zatekel pod okrilje Nemcev v Salojsko republiko, je Gentile trdil, da je treba organizirati vojaške enote, ki se bodo borile skupaj z Nemci. Zato so ga leta 1944 komunistični partizani ustrelili. Kasneje je bila v Italiji velika polemika, ali je osvobodilno gibanje ravnalo prav, ko je ubilo Gentileja.

“Gentile je bil tipičen sin okolja, iz katerega je izhajal, vase zaprte južne Italije, ki ni videla in razumela Evrope,” ocenjuje Pirjevec. Šola je bila v graditvi italijanskega naroda bistven kohezivni dejavnik, saj se na katoliško cerkev, ki je v 19. stoletju nasprotovala italijanski državi, niso mogli zanesti. Njegova reforma pa je imela za primorske Slovence daljnosežne posledice.

“Za spreminjanje ideoloških vzorcev, tako privzgojenih kot vsiljenih, je potrebna najmanj ena generacija. Ko se vsiljena stvar zruši, se spremeni v lastno nasprotje in samo spontane vrednote ostanejo. Poznejša dogajanja na Primorskem v drugi svetovni vojni in ob njenem koncu je potrebno gledati tudi v tej luči,” Pelikan poveže odpor proti omenjeni reformi z odporom primorskih Slovencev v drugi svetovni vojni.

Na drugi vidik pa je opozorila Nadja Terčon: “Istrani in Primorci so bili po drugi svetovni vojni intelektualno obglavljeni, niso imeli učiteljev, politikov, inteligence, ki so prihajali od drugod. Ti pa so se večkrat obnašali kot novi kolonizatorji, zato so marsikateri Primorci, ki so sodelovali v NOB, bežali v Italijo, ker so v svoji domovini veljali za bedake, nepismene. Imeli so občutek manjvrednosti.” In ta zaostanek v razvoju je trajal do zadnjih desetletij 20. stoletja.

DENIS SABADIN

---