“Zmagali so nepismeni”

“Ko Japonci, tako se vsaj o njih lepo govori, izgubijo, prislonijo revolver k lastnemu sencu. Balkanci prislonijo revolver k tujemu,” je med zahvalnim govorom na sobotni sklepni slovesnosti 31. mednarodnega literarnega festivala Vilenica dejala letošnja nagrajenka Dubravka Ugrešić. Pronicljiva, jedka in duhovita pisateljica, esejistka, urednica in prevajalka je leta 1993 zapustila rodno Hrvaško in odtlej živi na Nizozemskem.

Dubravka Ugrešić je v zahvalnem govoru ostro opisala naš hrupni čas protislovij.     Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Dubravka Ugrešić je v zahvalnem govoru ostro opisala naš hrupni čas protislovij.  Foto: ANDRAŽ GOMBAČ

LOKEV > Številne domače obiskovalce in zlasti goste iz tujine je najprej očarala že sama kraška jama, takoj zatem pa še plesalke in glasbeniki pod taktirko režiserke Milojke Širca. Povezovalec, televizijski voditelj in novinar Seku M. Conde, je najprej k besedi povabil ministra za kulturo Toneta Peršaka. “Živimo v času terorja, ne samo enega, temveč mnogih, v času, ko so številne vrednote, pravice in svoboščine postavljene pod vprašaj,” je poudaril minister. Prepričan je, da nam umetnost, zlasti literarna, lahko pomaga ohraniti spomin in poleg digitalne še tradicionalno bralno pismenost, pa seveda radovednost, željo po pustolovščinah, domišljijo, sposobnost za dialog in razumevanje tako sebe kakor drugih. Vsemu naštetemu, je sklenil minister, ustrezata tudi drža in delo letošnje nagrajenke.

V Štanjelu so v soboto opoldne, po tradicionalnem branju udeležencev festivala, podelili vileniški kristal za najboljši prispevek, objavljen v vileniškem zborniku, in interpretacijo. Kristal, ki nagrajencu prinese še gostovanje na irskem literarnem festivalu Cuirt, je letos prejela ukrajinska pesnica in prevajalka iz bosanščine, hrvaščine in srbščine Katerina Kalitko (1982), med drugim tudi lanska prejemnica štipendije Srednjeevropske pobude. Žirijo je prepričala z vrojeno lepim poetičnim glasom in pesmimi, ki nezgrešljivo odzvanjajo tudi univerzalnost ter brezmejno in neustrašno humanost. Po mnenju žirije so vsa literarna dela pokazala izvirnost, umetniško težo ter predanost pripovedi in lirski resnici, v številnih primerih pa so te vrline pospremila prizadevanja za družbeni, politični in etični fokus. Pesmi Katerine Kalitko so žirijo “ponesle skozi niz domiselnih vprašanj, povezanih z zgodovinsko pogojenostjo, človekovo intimo, soočanjem z izgubo, pa tudi vprašanj z metafizičnimi in celo duhovnimi pridihi”.Pesnica, ki jo je nagrada zelo ganila, nam je zaupala, da kristala sploh ni pričakovala: “Še toliko bolj me je ganil, ker sem že drugič na festivalu in tukaj čutim že kar družinsko vzdušje. Poleg tega so moje pesmi precej težke, govorijo o vojni, o izgubljanju, medtem ko mnogi od poezije pričakujejo slikanje lepšega sveta. Vendar ima poezija tudi družbeno vlogo, odziva naj se tudi na dogajanje okrog nas. Če v moji deželi divja vojna, moram o tem pripovedovati, sicer se ne bom spoštovala.” Na Vilenici je spletla številna nova znanstva. “Ne samo to,” dodaja, “tu sem lani in letos spoznala tudi pisatelje, ki jih obožujem že vse življenje, na primer Dubravko Ugrešić in Aleksandra Hemona. Ta festival me je tudi navdihnil in mi omogočil nov pogled na lastno ustvarjanje. Če bo le mogoče, se bom prav rada vrnila.”

Pesniškemu recitalu, ki so ga spletli Robert Schindel iz Avstrije, domačinka Patricija Dodič in Ingmara Balode iz Latvije, je sledil vrhunec festivala - podelitev nagrade.

Letošnja nagrajenka Dubravka Ugrešić (1949) ob vzpenjanju nacionalističnega sovraštva v Jugoslaviji ni mogla molčati, ostro je obračunavala tudi z zlorabljanjem demokracije v domovini, zato se je nadnjo zgrnila huda medijska gonja. Leta 1993 je zapustila Hrvaško in se izselila na zahod - vse odtlej “obstaja v medprostoru” in “živi v nikogaršnji coni”, je v utemeljitvi nagrade poudarila prevajalka ter profesorica južnoslovanske književnosti in prevajanja v slovenščino Đurđa Strsoglavec. Preletela je pisateljičino pot: prvo leposlovno delo Mali plamen je izdala leta 1971, sledilo jih je še nekaj, zaslovela pa je v osemdesetih letih, ko je nanizala kolažirani roman Štefica Cvek v žrelu življenja, medbesedilno zbirko kratkih zgodb Življenje je pravljica in meddiskurzivni roman Forsiranje romana reke. Z njimi je “spletla prozno mrežo, v kateri so na zelo berljiv način razgaljene in tematizirane pripovedne strategije, po katerih na eni strani iz realnih, življenjskih dejstev nastane fikcija, po drugi strani pa iz fikcije včasih nastane fakcija, uresničena metafora”.

V poznejših letih se je veliko bolj posvečala esejistiki, v svojih delih pa pogosto prepleta zasebno in javno, Vzhod in Zahod, politiko in kulturo, visoko in nizko književnost, avtopoetičnost, medbesedilnost in še marsikaj. Oči si ne zatiska pred ničimer, kritična je do poneumljanja, slepega sprejemanja vedenjskih vzorcev, manipuliranja, novodobne “kulture karaok” ...

Vileniško nagrado ji je izročil “prvi med enakimi”, predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina. Lavreatka je v zahvalnem govoru poudarila, da jo je razveselila že izbira angažirane festivalske teme Literatura in etika, seveda pa tudi nagrada, ki ne prinaša samo zaslužene pozornosti in 10.000 evrov, marveč tudi blaži dvom o smislu lastnega početja.

Spominja se, da je na Vilenici že davnega leta 1989 prejela kristal. Odtlej se je marsikaj spremenilo: “Nepismeni so nas premagali. Vendar to ni težava. Težava je, da nas je večina to dovolila.”

Živimo v času, ko nihče ne ve, kaj bi kot politik moral delati, pravi, vendar mnogi veselo hitijo v politiko, v času, ko nam je na voljo več poti do znanja kakor kdaj prej, a ga dobimo manj, v času, ko slavimo demokracijo, a ljudje z demokratično pravico prepogosto izberejo najslabšo možnost ... Pisateljičino sporočilo, ki ga ne smemo preslišati: kriv je vsakdo, ki to dopušča.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano