Naš čas terja premislek o etičnosti

Naš čas, prevrnjen, nagnjen k relativiziranju, velikokrat slep in gluh za človečnost, potrebuje premislek o etičnosti. Vilenica letos postavlja v središče razmerje med literaturo in etiko - tej temi bo posvečena tudi četrtkova okrogla miza Srednjeevropske pobude.

Lani so na festivalu Vilenica raziskovali “odzven prostora”, predlani so se posvečali nadnacionalnim literarnim pojavom, ki jih prinašajo migracije, leto prej so v središče postavili avtorje - nomade, letos pa odpirajo vprašanje literature in etike. Tako nadaljujejo s konstruktivnim dialogom o aktualnih literarnih, kulturnih in širših družbenih vprašanjih ter se v skladu s svojim poslanstvom zavzemajo za spodbujanje kulturnega pluralizma, strpnosti in neagresivnosti.

“Je sploh mogoče, da ne zavzamemo stališča do časa, v katerem živimo,” je festivalu na pot zapisala predsednica vileniške žirije, Lidija Dimkovska. Prepričana je, da je Vilenica festival, ki se je vedno postavil na stališče pravičnosti in svobode: “Tako se je začel, tako se bo tudi nadaljeval. Tudi letošnji udeleženci festivala in sama vileniška nagrajenka potrjujejo to s svojimi deli.”

Na okrogli mizi Srednjeevropske pobude, ki jo v četrtek pripravljajo v Lipici, bodo o literaturi in etiki razmišljali letošnja avtorica v središču Suzana Tratnik, francoski pesnik in pisatelj Alexandre Bergamini in docent madžarske književnosti na univerzi ELTE v Budimpešti Gábor Schein. Okroglo mizo bo moderiral Carlos Pascual, prispevki Tratnikove, Bergaminija in Scheina pa so objavljeni v zborniku Srednjeevropske pobude, ki je izšel v sklopu festivala.

Literarni priročnik za preživetje

Quelques roses sauvages (Nekaj divjih rož) je naslov dokumentarnega romana, ki ga je Bergamini izdal lani. Spodbudila ga je fotografija dveh mladeničev, ljubezenskega para, ki je preživel koncentracijsko taborišče. “Raziskava o ostankih zdelanega, zbledelega spomina” je pisatelja najprej pripeljala do taborišča Sachsenhausen v Berlinu, nato pa še v Westerbork, prehodno nizozemsko taborišče.

“Eden od obeh preživelih, Arnold B., ki se je vrnil v Berlin, je bil prestar in ni hotel ali mogel spregovoriti. A. B. je umrl med pisanjem te knjige (A. B., s katerim si deliva isti začetnici). V Amsterdamu sem se sestal z njegovim nečakom judovskim dečkom, ki je ubežal racijam in o svojem preživelem stricu ni vedel veliko, razen zamolkov in tišine. Prebrskal sem razpršene arhive, našel nekaj uničenih dokumentov, hodil po zemlji taborišč. Na koncu sem srečal hčerko vodje taborišča v Westerborku, kamor je bil deportiran A. B., in ji prisluhnil. Pretresljivo srečanje je bilo zaznamovano s sočutjem, pomenilo je premor za bralca, za ostarelo gospo, ki ni mogla več zadrževati solz, in za avtorja, ki ima to izjemno moč, da ponudi svojo naklonjenost, podobno oprostitvi. Tri leta sem se izgubljal v lastnem blodnjaku, da bi razlomil zaledenelo jezero v sebi, gnan s temačno močjo praznine, negoval sem črno luknjo spomina, v kateri se je čas ustavil; bil sem očaran nad številnimi prebliski sedanjosti, osvetljenimi s svetlobo preteklosti. Toda to ni bila svetloba; bilo je tisto, kar je potrjevalo njen obstoj,” izkušnjo ob pisanju romana predstavlja Bergamini in dodaja, da se je med etično izbiro in nezmožnostjo, da bi napisal fikcijo, odločil slediti intimnim in kompleksnim meandrom svojega notranjega blodnjaka.

Tako je po njegovih besedah nastal neke vrste literarni priročnik za preživetje, ob katerem si je zastavljal vprašanje, kako “napisati tekst, ki bi spoštoval razpoke v resničnosti, zaznamovati zareze in vrzeli, v katerih bi se bralec in jaz lahko izgubila in se - morda - našla. Napisati tekst s spoštovanjem do živih in mrtvih. Se ogniti temu, da bi brezna zapolnjeval, kot so zasuvali grobove in jarke, črne luknje vojne in odsotnosti. Si izmišljati, ne da bi potvarjal resnico, brez sprevračanja resničnega ter trpinčenja živih in mrtvih, vse zato, da bi napisal knjigo, pohabljeno, okrnjeno, razdrobljeno, kakor življenje.”

Kakšna je torej vloga pisatelja v družbi? Kaj zmore literatura nasproti Zgodovini, nasproti uradni zgodovini, živemu in popularnemu spominu, ki izginja? Se raziskava, ki jo ženejo osebni interesi, sploh lahko kdaj zaključi? Ta in še mnoga vprašanja so francoskega pisatelja in pesnika pripeljala do misli, da smo vsi nezvesti. Integriteta ne obstaja, je le del naše identitete, pravi Bergamini. “Tako pisatelji kot bralci prehajamo notranje in zunanje meje, ki nas ubijajo, medtem ko nas druge osvobajajo. Pred uničenjem in kaosom obstajajo tri rešitve: se upreti, zbežati ali biti del pokola. Pisati si dovolim, ko opravim svojo državljansko dolžnost,” je še zapisal in dodal, da je v sebi treba najti življenjski prostor. “Treba je najti prostor, v katerem bo mogoče opazovati, kako živijo tisti, ki jih imamo radi, kako končno lahko počivajo oni, ki jih ni več, kjer bo mogoče saditi drevesa in jih gledati, kako cvetijo, ob izviru, ki nikdar ne bo usahnil in bo potešil našo žejo; kjer bomo lahko vsi živeli v miru. Da bi lahko vsi živeli v miru.”

Kar oblast počne z jezikom, počne z državljani

Gábor Schein esej začenja z odlomkom iz govora Paula Celana, nemškega pesnika in prevajalca romunskega rodu. Njegove misli iz leta 1958 se nanašajo na obdobje nacizma: “Sredi vseh izgub je ostala v našem dosegu le ena stvar, živa in blizu nas: jezik. Da, jezik je ostal živ, vsemu navkljub. Vendar je moral prebroditi svoje lastno pomanjkanje odgovora, moral je prebroditi strašno stanje nemosti, moral je prebroditi tisočero temino govorov, ki so prinašali smrt. (…) Prebrodil je vse to in 'oplemeniten' lahko znova stopil v luč sveta.”

Toda za katero vrsto jezika gre, se sprašuje Schein. In med drugim ugotavlja, da vsaka oblast prav v jeziku prezira temelje svojega gospostva: “Kar namreč počne z jezikom, počne tudi z državljani. Tudi v primeru nacizma ne moremo verodostojno izjavljati, da je ustvaril lastni jezik na področju javne uprave ali vzgoje mladine. V nekaj letih se je rodil jezik, v katerem ni bilo mogoče razmišljati in živeti drugače kot zgolj in samo nacistično, tako da so bili na koncu tega procesa ukinjeni tudi antropološki vzorci in zavore, globoko vsajeni v jezik.”

Schein meni, da je današnji svet v primerjavi z obdobjem hladne vojne in obdobjem propada komunističnih sistemov veliko bolj zapleten. Več je konfliktov, več strahov, ki spodbujajo zapiranje vase in vse manj solidarnosti, kar prizadene najbolj nezaščitene in najšibkejše. Politika je danes po njegovi oceni povsem “medializiran prostor, v katerem poteka nepregledna dramatizacija gospodarskopravnega, varnostnopolitičnega in družbenopsihološkega delovanja, ki prinaša veliko nenadnih sprememb, in ravno zato ni bilo mogoče nikoli zanesljivo izdelati njenega modela. V medializiranih družbah na enak način izvemo tako za dogodke iz naše neposredne okolice kot za dogodke na drugi strani Zemlje, saj v obeh primerih veljajo ista dramska pravila in vzorci. Modernemu človeku predstavljajo osebno doživete izkušnje, ki se spotoma, z nagnjenostjo k dramatiziranju, spremenijo v 'spoznanje', zanemarljivo majhen del celotne spoznavne resničnosti.”

In kje je tu prostor za upor? Kaj lahko stori književnost? “Književnost drugače dojema čas. Če ostanemo pri analogijah časa, zanjo čas ni tekmovalna steza pa tudi pot ne, ki bi nas ob gospodarni uporabi moči popeljala od ene znane točke do druge. Ne obljublja, da lahko predvidljivo dospe ali nas privede do kraja, vnaprej označenega kot cilj. Dobra književnost ne počne nič takšnega. Ne sklepa takšnih pogodb niti s pisateljem niti z bralcem. Želi pozornost in dopuščanje, da bi prekinila utilitaristični red časa in prostora. Vodi na kraje, za obstoj katerih nismo vedeli, ali na kraje, na katere smo pozabili.” In to večinoma počne počasi, z obhodi, prehodi in postanki. “Branje dobre književnosti je bilo vedno kontemplativna dejavnost, čutna, razmišljujoča in bo to tudi ostala. Intenzivna je in spokojna. To je nasprotje dolgčasa. Zaradi tega književnost ne zahteva drugega, kot da bralec zaupa v to, kar bere, in uporablja pri tem svojo moč domišljije in intelekt,” še piše Schein in dodaja, da domišljijo razume kot predstavno zmožnost, ki je lahko hkrati osebna in skupna. “Ni težjega dela od razmišljanja, kritike, domišljije, ker ga moramo opraviti na sebi. A tudi ni lepšega in vrednejšega dela od tega ... Povsem svobodni smo, da se učimo iz njih. In tudi književnosti, dobri književnosti je lastna vsa ta svoboda. Poezija in romani vsebujejo zmožnost, da se nam dogajajo na ta način.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---