Solze sreče tudi v Izoli

Veliko nasmehov, veliko solz sreče in čestitk se je danes zvrstilo v nabito polnem osrednjem klubskem prostoru Jadralnega kluba Burja. Nikogar ni bilo, ki ne bi že od starta regate bil prepričan, da Vasiliju Žbogarju ne more uiti srebrna olimpijska kolajna. Veselje na koncu je bilo nepopisno, še večje pa bo v ponedeljek, ko se bo Vasko vrnil domov.

Odpri galerijo

IZOLA > Dobre pol ure pred napovedanim začetkom regate za kolajne sta bila prostor v JK Burja in hodnik nabito polna, razpoloženje pa se je dvigalo iz minute v minuto. Vsakič, ko se je na ekranu pojavila Vasilijeva jadrnica se je začelo skandiranje imena slovenskega jadralnega šampiona. Če je bil oče Stanislav med gledanjem neposrednega prenosa sklepnega dejanja v razredu finn v prvi vrsti gledalcev, v naročju pa mu je sedel vnuk Talin, je bila Vasilijeva mama Dragica raje v ozadju. Bolj kot se je Vasilij bližal cilju, več je bilo aplavzov in skandiranja, ki se je ob prihodu v cilj v razgretem in nabito polnem prostoru razleglo v ekstazo navdušenja, čestitk in objemov. Ni šlo niti brez prižiganja bakle v čast izolskemu ponosu. V Neymarjev dres oblečen najmlajši Žbogar, Talin, je ploskal kot navit in posnemal navijače z: “Bravo Vasko!”

“Za nami so zelo dolgi dnevi. Vedeli smo, kaj zmore Vasilij in kaj njegovi tekmeci, ki so skupaj z njim trenirali v Valencii. Kaj sem najprej pomislila? Uspelo nam je!”, je za PN s kakšno simpatično dalmatinsko primesjo v sicer lepi slovenščini povedala Maja, življenjska sopotnica najboljšega slovenskega jadralca vseh časov. Na terasi se je nazdravljalo in donelo Kdor ne skače ni Sloven'c, Stanislav Žbogar pa je bil zaželen gost številnih medijev. Tokrat so bile v Marini ekipe vseh treh nacionalnih TV postaj.

Žbogarju starejšemu je bilo žal, ker je Splitčan Ivan Kljaković Gašpić, ki je bil Vaskov najhujši tekmec za srebrno kolajno, na koncu ostal brez odličja. “V regati za medalje je Vasilij ubral pričakovano taktiko: izbral si je najbolj nevarnega in bil je vseskozi zraven Kljakovića, včasih malo pred njim in malo za njim. Za jadranje in taktiko bi mu dal čisto desetico. Giles Scott je premočan. Lahko bi tvegal in se spustil v odprt dvoboj z njim za zlato in morda bi mu ga celo uspelo premagati. Toda kdor se je odločil za napad, je izpadel iz boja za medalje. Vasilij je ravnal modro. Odlično je odjadral prvi dan, ostale dni pa je jadral izredno taktično. V plovih bi lahko bil večkrat drugi ali tretji, a ni želel tvegati. Naredil je tako, kot nam je napovedoval in kot smo se dogovorili,” se je razgovoril oče Stanislav, ki pred koncem regate ni mogel skriti tudi nekaj solz sreče. “Presrečen sem. Vem koliko garanja je vložil, še enkrat več kot tekmeci. V vsej njegovi karieri mi je bilo to zadnjo regato čustveno najtežje spremljati. On je najbolj trpel, ker je bil najstarejši. Njegovi treningi so dvakrat daljši od tekmecev in tudi počitek je dvakrat daljši. Štiri leta je garal za to medaljo, še nikoli kot doslej.”

Dragica Žbogar je bila ob zadnjem dejanju zelo ponosna na sina: “Vse regate so bile stresne, ta je bila še bolj čustvena, ker vemo, kaj je v jadranje vložil. Zelo si je želel to medaljo za zaključek uspešne športne poti. Nisem bila prepričana, da mu bo uspelo, čeprav so me vsi bodrili, da mu medalja ne more pobegniti.”

Srebrni Vasilij Žbogar se bo v domovino vrnil v ponedeljek. Predvideno je, da bo v nedeljo zvečer pristal v Benetkah in tam prespal, v ponedeljek pa mu v domači Izoli pripravljajo veliko fešto. Seveda posebno presenečenje napovedujejo tudi Ribari.

ROK MAVER

---