Izgubljaš svojca, ki ostaja ob tebi

“Svojci obolelih za demenco se soočajo z izgubo ljubljene osebe, ki pa je fizično še zelo prisotna,” pravi Nina Šorak, režiserka predstave Kje sem ostala, s katero bo KUD Transformator nocoj ob 20. uri gostoval na že razprodanem malem odru SNG Nova Gorica.

NOVA GORICA > Predstava, ki iz različnih zornih kotov osvetljuje problem demence, je nastala tudi s pomočjo sredstev, zbranih na spletni platformi za množično financiranje Kickstarter.

> Kaj je botrovalo odločitvi, da sredstva za predstavo zbirate tudi na platformi za množično financiranje Kickstarter? Je bil eden od ciljev tudi popularizacija gledališča?

“Predstavo smo najprej prijavili na letni razpis ministrstva za kulturo in nekaj denarja tudi dobili, kar nas je spodbudilo k temu, da smo verjeli v tematiko in nadaljevali delo. Ko pa smo se poglobili v realizacijo idej, smo kmalu ugotovili, da zgolj podpora ministrstva ne zadošča. Tako se je porodila ideja o Kickstarterju, ki je prinesla s sabo ogromno dodatnega dela, a se nam je na srečo obrestovala. V osnovi je bil torej cilj uporabe platforme za množično financiranje pridobiti minimalna dodatna sredstva za izpeljavo uprizoritvenih idej. Nam je pa ta korak prinesel medijsko podporo, kakršne je deležna redkokatera predstava neinstitucionalnega gledališča. Za to sem neizmerno vesela, ker je le tako lahko vest o predstavi prišla do ljudi, ki se jih tematika tiče, to pa je bila naša velika želja.”

> Vaša osebna izkušnja z obolelimi je pripomogla k temu, da v predstavi pri svojcih iščete poti za razumevanje demence. Kako so se ob ogledu predstave odzvali svojci obolelih?

“Tako jaz kakor Urša Adamič, dramaturginja predstave, imava babici z demenco. In to je bil glavni vir inspiracije za samo predstavo. Poleg tega, da sva želeli prikazati faze obolelega, torej izgubljanje možganskih povezav pri posamezniku, sva po drugi strani v predstavi želeli izpostaviti tudi svojca oziroma skrbnika in njegovo težko pot soočanja z boleznijo. V predstavi gre za odnos mame Jule in sina Petra. Njun odnos je ljubeč in ravno zato je prihod bolezni za Petra toliko težji. Svojci obolelih za demenco se soočajo z izgubo ljubljene osebe, ki pa je fizično še zelo prisotna. Soočajo se z občutki kot so sram, strah, krivda in jeza. Tisti, ki so si predstavo ogledali, so bili povečini pretreseni, hkrati pa so skozi pogovor lahko izrazili svojo bolečino. Velikokrat se namreč s svojimi problemi počutijo osamljene.”

> Ste ob raziskavi odkrili kaj presenetljivega? Je javna razprava o demenci v Sloveniji z visokim številom bolnikov zadovoljivo prisotna?

“Glede tematike je zelo aktivno društvo Spominčica, ki se trudi tako strokovno kot praktično nuditi pomoč obolelim z demenco in njihovim svojcem oziroma skrbnikom. Najbolj pa me je fasciniralo dejstvo, da se obolelim nikoli ne poškoduje emotivni center v možganih, kar pomeni, da so čustveno odzivni do zadnje faze bolezni. Čustva so tako srčika naših osebnosti.”

> Kako ste povezali demenco in gledališče?

“Poleg odkrivanja psihologije likov, ki ju igrata Marinka Štern in Iztok Drabik Jug, smo se prek scenografije in videa lotili tudi raziskave notranjega sveta obolelega z demenco. Tu smo odkrivali njihov jezik in pogled, predvsem skozi go-pro kamero, ki jo ima Jula na glavi v času predstave. Pila Rusjan, ki je videastka v naši predstavi, v živo spremlja in modificira neposredni prenos Julinega pogleda. Na podoben način se v samo uprizoritev vključuje tudi scenografija Aleksandra Vujovića. Je premična in skozi predstavo gradi različne kompozicije, ki so del Julinega dojemanja prostora.”

> Vas je odziv podpornikov s spletne platforme Kickstarter spodbudil k temu, da bo v bodoče tovrstna oblika financiranja redno spremljala vaše projekte?

“Odziv podpornikov me je razveselil in mi pokazal, da so ljudje pripravljeni priskočiti na pomoč, če jim ponudiš možnost. Trenutno se bom intenzivneje posvetila postprodukciji predstave, ker si vsi želimo priti do čim več ljudi, ki so v podobno težkih okoliščinah kot naš Peter.”

ANJA BAJDA

---