Skrivnostnost, jezik, glas in domišljija

Estetsko in doživljajsko vznemirljiva gledališka uprizoritev Grenke solze Petre von Kant v režiji francoskega režiserja Arthurha Nauzyciela je minulo sredo doživela še premiero v SNG Nova Gorica. Koprodukcija je nastala v sodelovanju z Mestnim gledališčem Ptuj in, kar zadeva prodorno in drzno gledališko produkcijo, izrazito profiliranim Mini teatrom Ljubljana.

NOVA GORICA > Filmski in gledališki režiser Rainer Werner Fassbinder slovi kot eden najbolj produktivnih ustvarjalcev svojega časa, hkrati pa kot izrazit izzivalec družbenih norm in malomeščanstva. Film Grenke solze Petre von Kant je nastal leta 1972 in bil bolje sprejet kot leto prej nastala gledališka različica njegove igre.

Arthur Nauzyciel je svojstven v tem, da občinstvo globoko spoštuje, ob tem pa ponuja gledališče, v katerem poudarjeno vlogo zasedajo skrivnostnost, jezik, glas in domišljija. Ljudi želi povezati s tistim, kar jim nekaj pomeni, kot se izrazi v intervjuju v gledališkem listu.

Fassbinderjeva predloga je za doseganje teh gledaliških ciljev nadvse ustrezna: uspešna modna oblikovalka Petra von Kant je tako vase zaverovana, da jo nora zaljubljenost v Karin naposled povsem sesuje. Zdaj je namreč ona tista, ki je zasužnjena, potem ko je verjela, da je mogoče imeti vse čustvene vezi pod nadzorom, tako kot modne kolekcije, pod katere se podpisuje.

Skrivnostnost, s katero buri domišljijo, uprizoritev doseže z več elementi, med njimi s sceno, ki jo je oblikoval Riccardo Hernandez (ki sicer dela za Broadway, pa za brata Coen, Stevena Soderbergha …) in ki, kljub črno beli zasnovi zbuja salonsko vzdušje. Hiperdimenzioniran Petrin obraz na platnu v ozadju deluje kot nevsiljiva referenca na uspešno filmsko različico. Scenski minimalizem dopolnjujejo barve vsakokratnih sekvenc (oblikovalec svetlobe je drugi režiserjev stalni sodelavec, Scott Zielinski). Luči namreč sceno osvetlijo vsakič v povsem drugi barvi, na platno pa padajo močno obarvane sence silhuet. Diskretno dopolnjevanje elementov v zapeljivo vizualno in zvočno podobo dopolnjuje še oblikovanje zvoka (Beno Gec).

Prostor pa zares zaživi šele s prihodom izstopajoče naličenih igralk (masko pripravlja Empera), vseh opravljenih v večerno, visoko stilizirano toaleto kostumografa Gasparda Yurkievicha.

Helena Peršuh kot Petra von Kant je najprej poudarjeno vase zagledana, oblastna in posmehljiva, medtem ko s Sidonijo (Medea Novak) polemizirata o ponižnosti in o samo uresničitvi. Medea Novak ji oporeka z vidno zadržanim nasprotovanjem in s sledmi trpljenja, ki ga povzroča zvestoba konformizmu.

Ob prihodu Karin (Arna Hadžialjević) poskuša Petra von Kant ohranjati nadzor, izkazovati svojo civilizacijsko zmožnost za nadrejenost, ta njen načrt pa kmalu propade. Resnično svobodna je v tem odnosu le “prostaška” Karin. Klavrnemu praznovanju Petrinega rojstnega dne se pridružita še hči Gabrijela (Urška Taufer) in babi Valerija (Milena Zupančič, ki v prostor visoke sofisticiranosti vnese nekaj “žlahtnosti” malomeščanstva).

Vloga Marlene pripada Vesni Vončina, celotni dogajalni čas je prisotna na odru brez besed, kot figura, napol zlita v podobo izložbene lutke (s katerimi je sicer Fassbinder napolnil Petrino sobo). Vse igralke nekakšen skrivnosten pol-svet pristajanja na pravila, salonske odmaknjenosti, pa tudi melodramatičnosti in verbalne neposrednosti vzdržujejo z mačje počasnim in spretnim gibanjem, z izrazito gestikulacijo in z neobičajno intonacijo in govorno interpretacijo.

ANJA BAJDA

---