“Jaz sem zdrav in se mi dobro godi”

Za zgodovino prve svetovne vojne je bilo v Sloveniji v primerjavi z večjim delom Evrope zapisanih razmeroma malo življenjskih zgodb vojakov. Kolikor jih je, so nastale v glavnem po pričevanjih preživelih vojakov, ki jim je usoda namenila vrnitev na domove. Z bojišč so domačim prihajala redka že natisnjena sporočila, fotografije za časopise niso prikazovale vse resnice. So pa bile tudi zgodbe s srečnim koncem.

Fotografija s fronte na Krasu naj bi pričala o dobrem 
razpoloženju med avstroogrskimi vojaki, a resnica je bila 
drugačna.       Foto: Picasa
Fotografija s fronte na Krasu naj bi pričala o dobrem razpoloženju med avstroogrskimi vojaki, a resnica je bila drugačna.  Foto: Picasa

KROMBERK > Ko govorimo o slovenskem deležu v prvi svetovni vojni, se omejujemo v glavnem na boje na soški fronti, toda slovenski fantje so morali na bojišča že leto pred njenim začetkom, je v uvodu tretjega muzejskega večera v Gradu Kromberk opozoril zgodovinar Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Žal pa imamo zabeleženih razmeroma malo življenjskih zgodb slovenskih fantov in mož s teh krvavih bojišč, je dodal. Rokopisni drobci, skupaj s fotografijami iz zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije vendarle dajejo vpogled v izkušnje slovenskih vojakov avstro-ogrske armade. Najbolj doživete so pripovedi iz strelskih jarkov in rovov, nekatere pričajo o ključnih dogodkih na bojiščih, zanimive pa so tudi pripovedi iz zaledja.

Več tesnobe kot navdušenja

Tudi na Slovenskem se je prva svetovna vojna začela že v letu 1914. V Ljubljani so slovenske rekrute postrojili na Metelkovi, o čemer pričajo tudi fotografije Henrika Obereignerja in zapisi Hermana Vidmarja. Prikazujejo navdušenje tako med vojaki kot na ulicah, vijejo se celo slovenske trobojnice. “Toda fotografije glede tega nekako lažejo. Fantje in možje so vendarle s tesnobo v srcih odhajali od doma v negotovost,” pravi Štepec.

Andrej Majnik v pismu z obale Črnega morja domačim v Volčah: “Kje je ona srečna ura, oni blaženi čas? Kdaj pride? Da me ponese preko valov Črnega morja v milo Domovino.”

Podobno vzdušje je vladalo med rekruti v Celju, o čemer je pisal Jakob Zemljič. Oboji so vedeli le to, da odhajajo v boj, na fronto v Galicijo. Svoje izkušnje so si nekateri zapisovali že s poti proti Galiciji. Vlaki so lezli počasi, začelo je zmanjkovati hrane, razpoloženje je bilo vse bolj turobno. Proti cilju so korakali obloženi s 40 kilogrami vojaške opreme, vse jim je bilo tuje in nenavadno.

Ognjeni krst so slovenski fantje v Galiciji doživeli že 20. avgusta 1914. Obstaja pričevanje vojaka, ki je zaskrbljeno potarnal ob pogledu na prvega ranjenega tovariša, že naslednji dan pa se je znašel sredi ruskega ognjenega pekla. Od njegovega polka je ostala za boj sposobnih le dobra desetina vojakov. Takrat je bil s svojim korpusom v Galiciji tudi Svetozar Borojević von Bojna.

Ob Soči huje kot v Galiciji

V Galiciji je bilo peklensko, tako hudo, da je častnik, ki so ga preselili na soško fronto zapisal: “Huje ne more biti.” A je bilo. Prav na soški fronti. Avstroogrska vojska jo je postavljala brez sistema utrdb in jarkov, kot da ne bi imeli upanja, da bi lahko zdržali. Na črti od Alp do Jadrana so se nizale zelo raznolike okoliščine, od gorskih do tistih v dolini in na Krasu. Povsod je bilo veliko trpljenja, pripovedujejo sicer redka pričevanja vojakov, toda zelo posebno je bilo na Krasu, kjer so vojaki trpeli tisto najhujše - pomanjkanje vode. V sili so jo zajemali tudi iz mlakuž, ki so se jih celo divje živali izogibale. Podgane so imeli za dobrodošle higienike, saj so vsaj pospravile tisti gnus iz že tako kalnih vodnih jam, je zabeleženo v zapisu nekega vojaka.

Zato je težko verjeti uradnim fotografijam, ki so prihajale v tedanje časnike. Posnete so bile večinoma v zaledju, kjer so vojakom dopustili redke trenutke počitka in sprostitve. Vojaki tudi v pismih svojim domačim niso mogli sporočati svojih trpečih izkušenj. “Jaz sem zdrav in se mi dobro godi,” se glasi na vojaški dopisnici že natisnjeno “vojakovo” sporočilo s krvave fronte.

Toda prispevek slovenskih fantov in mož na soški fronti priča, da so se ob vsem hudem zavedali, da branijo ne le cesarja, temveč tudi slovensko zemljo. Dragocena jim je bila vsaka ped, ki je postala še posebej njihova. Vsak svojo domovino, čeprav je bila daleč zadaj, so branili tudi Madžar, Hrvat, Čeh, Slovak ... Madžarski rezervni nadporočnik Jambor Lajos je sv. Mihaelu posvetil pesem, v kateri pa ne tarna nad svojim trpljenjem, temveč objokuje slovo od hriba, ki ga je po težkih bojih moral na ukaz svojega poveljstva prepustiti sovragu.

Tudi zgodbe s srečnim koncem

Iz madžarščine prevedena pesem Jamborja Lajosa Slovo od Vrha sv. Mihaela je objavljena v deseti, jubilejni številki revije Na fronti, ki jo izdaja Društvo soška fronta. Revija prinaša tudi zgodbe s srečnim koncem in ena takšnih je tista o Andreju Majniku iz Volč, ki jo pripoveduje njegova hčerka Vladislava Prezelj. Z bojišča v Galiciji njegovi domači niso dobivali pisem. Da je živ, so izvedeli šele potem, ko so ga zajeli Rusi in ga vtaknili v ujetništvo.

Andrej Majnik, rojen leta 1893 v Volčah, je bil ob začetku vojne vpoklican v 5. domobranski pehotni polk Pola, s katerim je 14 dni z vlakom potoval v Galicijo. Skupaj s preostalima dvema, pretežno slovenskima polkoma (ljubljanskim 27. in celovškim 4.), je njegov polk 20. avgusta doživel tisti ognjeni krst v Galiciji. V protiofenzivi se je Andrej Majnik znašel v Karpatih, kjer je v izredno mrzli zimi dobil hude ozebline. Pozdravili so ga na plažah Črnega morja in ko se je lahko postavil na noge, je moral nazaj na fronto. Tam je doživljal vse gorje vojne, tudi smrt tovariša z Modrejc. Staj je tik za njim, ko ga je v glavo zadela ruska krogla. “Prvič te je groza, ko se ti pa zgodi petič, narediš, kar je treba in greš naprej,” je veliko kasneje zaupal hčerki. Na fronti se je bojeval sedem mesecev, marca 1915 pa so ga med eno najhujših bitk zajeli Rusi.

Šele kot ruski ujetnik se je lahko oglasil domačim. 4. aprila 1915 je na avstroogrski vojaški dopisnici svojim v Volčah zapisal, da je “na tiho nedeljo postal ujetnik ruske vojske.” Toda pošta v Volčah je bila zaradi fronte zaprta in dopisnica je romala v Ljubljano “na reševanje zadeve”. Šele 11. decembra 1917 je pripotovala na pošto Sveta Lucija (danes Most na Soči), ki je začela ponovno delovati, od tam pa so jo poslali na Šentviško Goro, kjer je bila družina Majnikovih v begunstvu.

Toda medtem je bil stik že vzpostavljen in sicer prek Županstva Volče, ki je uradovalo v begunstvu v Cerknem in je Majnikovo pošto napotilo na Šentviško Goro. Že na naslednji dopisnici je domačim lahko sporočil: “Naznanim Vam, da sem po dolgih mesecih sedaj v teku enega meseca od Vas dobil 5 kart.” Njegova naslednja pisanja so bila sicer nekoliko cenzurirana, ampak iz ujetništva je lahko sporočal, da se mu godi kar dobro. Zaradi vojne je povsod primanjkovalo delovne sile in Andrejeve veščine so bile dobrodošle pri vsakem “delodajalcu”. V njem pa se je začelo oglašati domotožje in z obale Črnega morja, kjer je delal v cementarni, je zapisal: “Kje je ona srečna ura, oni blaženi čas? Kdaj pride? Da me ponese preko valov Črnega morja v milo Domovino.”

Še dolga pot do doma

Andrej se je naučil ruščine in pisanja cirilice, postal celo tolmač, a zaradi prijateljevanja s hčerko direktorja cementarne je za nekaj časa pristal v zaporu. Kasneje mu je bilo dodeljeno težko delo v gozdu, daleč od poštnih uradov. Potem je prišla revolucija in Andreja so vključili v boljševiško rdečo policijo, ki je nadzirala železniške postaje, ceste in javne objekte. Z revolucijo pa se je vojna na vzhodni fronti končala in ujetniki so se lahko napotili proti svojim domovom. 9. avgusta 1918 je Andrej iz Bolgarije v Volče (medtem so se Majnikovi vrnili v domačo vas) poslal dopisnico avstroogrske vojske z že natisnjenim besedilom: “Jaz sem zdrav in se mi dobro godi.” Sledilo je njegovo sporočilo iz Arada v Romuniji: “V domovino se vračajoči. Vas kar najsrčneje pozdravlja Vaš Andreas. Na skorajšnje svidenje!!!” In potem še eno, tokrat iz avstrijskega Ennsa: “Pričakujoč po dolgih štirih letih skorajšnjega snidenja.”

Toda pot se je še malce zavlekla. Vojne še ni bilo povsem konec, iz povratnikov iz ruskega ujetništva je avstroogrska vojska sestavila nadomestni gorski strelski polk in ga poslala na reko Piavo.

Pa je le prišel tisti srečni dan vrnitve. Doma se je Andrej Majnik znašel pred razdejano domačijo. Vas Volče sredi frontne črte je bila porušena in požgana. A življenje je teklo naprej. Andrej je dočakal 82 let.

DAVORIN KORON


Najbolj brano