Država Slovenija v svetem letu

Mineva četrt stoletja od legendarnega plebiscita, ki ga obeležujemo kot dan samostojnosti in enotnosti in vstopamo v leto, v katerem obeležujemo enako častitljivo obletnico razglasitve svoje države. Razmere, predvsem politične, so v državi takšne, da se tistih časov lahko le nežno spominjamo in se sprijaznimo z realnostjo, da se skoraj ne morejo ponoviti.

Spodobi se, da se vsakega državotvornega dogodka spominjamo z dolžnim spoštovanjem, seveda pa se ni moč izogniti dodajanju “teže” temu ali onemu. To se še posebej kaže, ko obletnice postanejo okrogle, ob bok tem pa postavljamo obdobja 25 let, četrt stoletja.

Tako letos praznujemo četrt stoletja od znamenitega, kar legendarnega plebiscita, ki je ob izteku leta 1990 popeljal Slovenijo v leto osamosvojitve. Po utečeni slovenski maniri bi moral biti praznik priložnost tudi za politična obračunavanja. Ampak rezultati plebiscita za to ne dajejo pravih možnosti. 23. decembra pred 25 leti je na volišča prišlo kar 93,2 odstotka volivcev, od teh je približno 95 odstotkov (88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev) srčno prispevalo svoje glasove za samostojno in neodvisno Slovenijo. Komu torej očitati, da je bil proti? Če že kdo išče izdajalce in s prstom pokaže na, denimo, kasnejše izbrisane in Murgle, se številke že pokrijejo. Zato je, hočeš, nočeš, treba priznati, da smo bili res enotni in na tem je priročno graditi svojo podobo.

Papež Frančišek je v baziliki sv. Petra odprl sveta vrata in začelo se je sveto, imenovano tudi jubilejno leto. To je čas usmiljenja, sprave, odpuščanja. Praviloma ga Vatikan proglasi vsakih 25 let. Ker se ta krščanski jubilej tako lepo pokrije s slovenskim ... Ne, čudežev pa ne pričakujmo.

To tudi vsi počnejo, plebiscit postavljajo za zgled in vizijo. Samostojnost smo dosegli z enotnostjo, je na sredini slovesnosti v Kočevski Reki ob 25. obletnici prvega postroja enote Teritorialne obrambe kot že neštetokrat ponovil predsednik države Borut Pahor. In seveda vse pozval k negovanju zgodovinskega spomina na tedanjo enotnost. A kaj, ko vseh tam ni bilo, pa čeprav mu je pred tem uspelo dve ločeni proslavi tistega dogodka združiti v eno.

Referendum bo že mimo in recimo, da bomo potem dan samostojnosti in enotnosti vendarle preživeli le s toliko politike, kot jo zasluži tako čislan praznik. Ampak potem, kot rečeno, nastopi jubilejno leto dejanske osamosvojitve, v katerem se je zgodila tudi (desetdnevna) vojna. Za nekatere je bila šele to tista preizkušnja, v kateri je ta ali oni pokazal svoj pravi obraz. Če pri izmenjavi “mnenj” na eni strani ostajajo tradicionalne trdnjave SDS, NSi in (verjetno nekoliko manj bojevito) tudi SLS, bo manj priročno na drugo stran postaviti zdajšnjo vodilno silo koalicije. SMC vendarle sestavljajo večinoma mlajši ljudje, ki pred četrt stoletja še niso mogli niti dajati niti jemati. Ampak so pač v navezi s tistimi, ki so bili takrat ali sami ali njihovi predhodniki vplivni protagonisti dogajanja.

Pa pustimo ob strani (ne)primernost nekega praznika za pogrevanje preteklosti. Boj za oblast se bo tako ali tako nadaljeval, kar je normalno in je, ko gre za pozicijo in opozicijo, enako tudi v razmerah z obrnjenimi vlogami. Pomembno si je zagotoviti čim boljše izhodišče. Glede na trenutno stanje je v prednosti zdajšnja opozicija, posebej če iz tega kroga odvzamemo usihajočo ZaAB in preveč levo ZL.

Cerarju se je nakopičilo preveč nevšečnosti, ki motijo tako strokovno kot siceršnjo javnost. Da k nam prihajajo begunci, sicer ni kriv, javno mnenje pa se je glede ukrepanja povsem obrnilo v škodo vladi. Policiste podpira dobršen del države, nekatere ministre devajo pod nakovalo gospodarstvo in stroke. V koaliciji vlada zatišje, a bo morda završalo, ko bo treba izpolniti obljubo upokojencem.

Na drugi strani predvsem SDS, vsaj sodeč po javnomnenjskih raziskavah, pridobiva na moči. Ali bo najmočnejšo opozicijsko silo zavrla zadeva Šircelj? Da bi se to zgodilo, bi se moralo v kratkem času iz vsega izcimiti kaj konkretnega. Na izid nedeljskega referenduma stvar gotovo ne bo vplivala, mnenja volivcev o družini so v pretežni meri že od zdavnaj oblikovana. Sicer pa se je Janša v podobnih situacijah vedno znašel in kot žrtev politične zarote tudi kaj iztržil.

8. decembra je predsednik Borut Pahor preostalemu državnemu vrhu (predsednikom vlade, državnega zbora in državnega sveta) položil na dušo: “Če bi se proti našim željam in pričakovanjem v prihodnosti zgodilo karkoli podobnega kot pred 25 leti, moramo biti v kondiciji, da stopimo skupaj, ugotovimo, kaj je naš državni interes, in ga uveljavimo.” Torej, da se tudi spravimo, bi to pomenilo.

Istega dne je papež Frančišek v baziliki sv. Petra odprl sveta vrata in začelo se je sveto, imenovano tudi jubilejno leto. To je čas usmiljenja, sprave, odpuščanja. Praviloma ga Vatikan proglasi vsakih 25 let. Ker se ta krščanski jubilej tako lepo pokrije s slovenskim ... Ne, čudežev pa ne pričakujmo.

DAVORIN KORON

---