Dediščina drugače

Eno je vojno častiti, povsem nekaj drugega pa ohranjati spomin nanjo kot opomin na zlo, ki se ne sme ponoviti. Unesco je zato pri obeleževanju vojn zelo zadržan. Na njegovem seznamu spomenikov sta kot vojna objekta dobila mesto le Auschwitz in Hirošima in pri tem naj bi ostalo. Pred poldrugim desetletjem se jima je ob bok želela postaviti partizanska bolnica Franja, a kot spomenik humanosti, z omenjanjem vojne kolikor je to pač potrebno za verodostojni kontekst.

Priložnost zdaj preverjajo tudi ljudje, ki se tako ali drugače posvečajo prvi svetovni vojni. Gre za to, da bi svetu predstavili prizorišča in predvsem sporočila kalvarije na ozemljih nekdaj sprtih narodov, ki danes snujejo skupno sporočilo miru.

Kaj na to porečejo v Unescu, ki mu vojne samo rušijo spomenike in uničujejo dediščino, danes barbarsko brez primere iz preteklosti? Je karkoli, kar kaže na njihovo uničevalnost, vredno povezovati s človekovo dediščino? Neposredno ne, se strinjajo snovalci pobude Poti miru. Pojmu dediščina prve svetovne vojne se celo izogibajo. Ne gre za to, da bi luči usmerjali na vojno, orožje, objekte in predmete, češ, kako lepo skrbimo zanje, pravijo. Današnje poznavanje takratne materialne in zgodovinske realnosti se je oblikovala v transnacionalno zavest, ki naj bo kot poziv k miru dragocena dediščina tiste nesrečne vojne, je moč razumeti pobudo Poti miru.

Takoj po vojni se svet do tega spoznanja ni znal dokopati in prišlo je do druge svetove morije. Šele pred četrt stoletja smo tudi Slovenci začeli spoznavati tokove dogodkov, ki bi, če bi se stvari zasukale drugače, dokončno zatrli sne o naši državnosti. Šola o tem se je oblikovala v Kobaridu z muzejem in s Potjo miru. Po njuni zaslugi se ljudje iz vse Evrope s prizorišč soške fronte vračajo domov s spoštovanjem tako do svojih dedov in pradedov kot tudi do tistih, ki bili na na drugi strani frontne črte. To je gotovo glavni argument v prid možnosti, da pridejo na zemljevid svetovne dediščine.

---

---