Otrokom ljubezen in disciplino

“Ali ljubezen lahko negativno vpliva na otroka? Ne, otroka lahko pokvari pomanjkanje discipline,” meni dr. Zoran Milivojević, priznani psihoterapevt, avtor številnih uspešnic in strokovnjak na področju raziskovanja čustev. Na predavanju v Novi Gorici je govoril o slabostih tradicionalnega in permisivnega modela vzgoje in kot alternativo predstavil postpermisivni model.

“Naloga starša je, da otroka nauči živeti v družbi. Otrok mora sprejeti pravila in postati samostojen. Cilj staršev je samostojnost in socializacija otroka,” pravi psihoterapevt Zoran Milivojević in dodaja, da otrok za normalen razvoj potrebuje tako ljubezen kot disciplino. Njegovo ponedeljkovo predavanje v telovadnici Podružnične osnovne šole Ledine z naslovom Sodobna vzgoja med ljubeznijo in disciplino je bilo prvo v nizu predavanj, ki jih novogoriški Mladinski center organizira v novembru, mesecu preprečevanja odvisnosti.

O ljubezni, ki se jo da izraziti z lepo besedo, dotikom, uslugo, darom ali poklonjenim časom, je Milivojević povedal, da je pomembna, ker omogoči otroku sprejemanje samega sebe oziroma pozitivno samopodobo. Tisti, ki so bili ljubljeni, razvijejo tudi samospoštovanje in samoiniciativnost. Pomembna pa je tudi disciplina. Postavljanje meja. S postavljanjem meja se otrok nauči odreči nekaterim prijetnostim. To je mogoče doseči z “ne smeš” oziroma z “moraš”.

Dve ali tri po riti

Pospravljanje igrač je običajno prvo delo, ki ga nekdo opravlja v življenju, je omenil Milivojević in dodal, da otroci ne marajo pospravljati igrač. Pospravljati pa jih začnejo, ker se temu ne morejo izogniti in ko ugotovijo, da bo zanje to manj neprijetno, kot če bo mama zaradi tega slabe volje.

“Ko otrok dojame, da, hočeš nočeš, mora, se rodi delovna navada. Ko so delovne navade tu, delo ni več neprijetno. Kasneje, ko postane človek strokovnjak na svojem področju, svoje delo celo vzljubi,” je razložil predavatelj. Dodal je, da če “ne smeš” in “moraš” ne zaležeta, nastopi tretji disciplinski ukrep, in sicer kazen. Ta poleg “ne smeš tega” oziroma “moraš to” lahko pomeni tudi dve ali tri po riti. Milivojević zagovarja takšno telesno kaznovanje otrok, a le v treh situacijah, ki to dovoljujejo.

Prvič, ko je otrok premajhen, da bi razumel, da je zanj nekaj nevarno, a mora to dojeti, ker starš ne more ves čas bedeti nad njim (ob tem je poudaril, da se mlajših od enega leta ne sme telesno kaznovati, ker je to po definiciji maltretiranje).

Drugič, ko je otrok nasilen do drugih otrok, živali ali odraslih (da s tem ponotranji načelo “ne delaj drugim tega, kar nočeš, da drugi naredijo tebi”). In tretjič, ko otrok ne sprejema drugih kazni.

“To bi lahko naredil še bolje”

V nadaljevanju je predstavil tri konceptualne modele vzgoje. Začel je s tradicionalnim. Za tega je značilno, da starši otrokom ne izkazujejo ljubezni, po drugi strani pa od njih veliko zahtevajo. Pri tem modelu je prisotne veliko discipline. “Tradicionalni model zelo odgovarja kapitalizmu, ker proizvaja produktivne ljudi. Pri tem načinu vzgoje otrok ne ve, ali ga imajo starši radi ali ne. Starši, ki tako vzgajajo, so ugotovili, da so otroci zelo vodljivi, če jim ne kažejo ljubezni,” je pojasnil.

“Samo najboljše je dovolj dobro ... To bi lahko naredil še bolje ...” so običajne izjave staršev, ki s tem sporočajo, da nek dosežek ni dovolj, da bi si otrok s tem pridobil njihovo ljubezen. Pohvala bi v tem primeru pomenila konec otrokovih naporov. Ko otrok ni prisoten, se z njim hvalijo, sicer pa zahtevajo od njega več in več.

Ljudje, ki v otroštvu niso bili ljubljeni, se soočajo z občutki manjvrednosti in podobnimi težavami. Pri njih so pogoste depresije. Tudi samomori. Po drugi strani pa se tako vzgojeni ljudje trudijo, da bi pokazali svojo vrednost. Ta model vzgoje lahko privede do zelo uspešnih ljudi. Pogosto pa jim uspeh nič ne pomeni, saj v sebi še vedno občutijo praznino. Posledica tradicionalnega modela vzgoje so preveč socializirane osebe, ki so dobre za druge, ne pa tudi zase.

Permisivna vzgoja ni dobra za otroka

“Ljudje, vzgojeni po tradicionalnem modelu vzgoje, so začeli hoditi k psihoterapevtom. Ti so začeli pisati knjige o tem, kako pomembno je otrokom izkazovati ljubezen in tako se je rodil permisivni (popustljivi) model vzgoje,” je preskok z enega na drug model pojasnil Milivojević. Dodal je, da gre v tem primeru za popustljive starše, ki popuščajo zato, ker so se naučili, da so dobri starši, če je otrok srečen. V tem modelu starši otroku nudijo vso ljubezen, manjka pa discipline. Ker hočejo srečnega otroka, mu izpolnijo vse želje. Otrok sebe ne loči od svoje želje. Odvisen postane od izpolnjevanja želja.

“Če se mu neke želje ne izpolni, začne tuliti, brcati, bežati in podobno. Starš se zaradi tega počuti krivega in popusti,” je povedal predavatelj in pristavil, da starša krivda motivira, da spremeni obnašanje. Tak starš se izogiba konfliktom z otrokom.

Če so se pri tradicionalnem modelu vzgoje otroci bali, da jih starši ne bi zavrnili, gre pri permisivnem modelu za obratno situacijo, ko se starši bojijo, da otroci do njih ne bi razvili odklonilnega odnosa. Milivojević je v nadaljevanju pojasnil, da se je, ko so permisivno vzgojene generacije odrasle, izkazalo, da je tak način vzgoje katastrofa, saj so se ti ljudje izkazali za popolnoma nepripravljene za življenje.

“Taki ljudje ljubezen dojemajo tako, da se mora vse vrteti okrog njih. Posledice take vzgoje so nestabilne zveze, ljudje, ki nočejo odrasti in niso motivirani za daljše delo. Gre za hedoniste, ki imajo o sebi zelo visoko mnenje, rezultatov v realnem življenju pa ne dosegajo. V končni fazi se tudi ti počutijo ničvredne, saj nikjer ne funkcionirajo dobro in ostanejo vezani na starše. Gre za patološke narcise. Taki ljudje so lahko tudi najbolj nasilni, če ne dobijo tega, kar hočejo,” je permisivno vzgojene okarakteriziral predavatelj. Dodal je še, da se pri permisivnem modelu starši ves čas čudijo otroku, kako je dober, pa tudi, da ga je prevzelo veliko tistih, ki so jih vzgajali tradicionalno.

“Ti so za razliko od potrošniško usmerjenih permisivno vzgojenih produktivni. Zaslužijo, dobijo otroka in se odločijo, da ne bodo ponavljali napak svojih staršev, da bodo nudili otroku ljubezen. In kaj dobimo? Iz ene napake gredo v drugo. Iz popolne nesvobode v popolno svobodo, ki vodi tudi v tragične situacije,” je še povedal in sklenil, da je težava tudi v tem, ker tisti, vzgojeni po tradicionalnem modelu, vzgajajo “permisivne” otroke, permisivno vzgojeni pa sebi enake.

Zagovorniki permisivnega modela so vzgojo enačili z izkazovanjem ljubezni, njegov produkt pa so premalo socializirani otroci.

Vzgajanje z avtoriteto

V pedagoški teoriji se je pojavil tudi tretji vzgojni model, tako imenovani postpermisivni, ki temelji na vzgajanju z avtoriteto.

“Ta teorija gradi na tem, da biti podrejen ni nekaj negativnega, ker to pomeni nek red. Starš je nadrejen otroku in otrok se mora staršu podrediti,” je pojasnil Milivojević. Cilj takšne vzgoje je dovolj socializiran, a še vedno tudi dovolj naraven otrok.

Postpermisivni model povezuje ljubezen in disciplino s ciljem, ki je priprava otrok za samostojno življenje v družbi. Ker živimo v družbi, se mora otrok naučiti, kaj je prav in česa ne sme delati.

Pa vendar se danes pogosto srečujemo s sindromom razvajenega otroka, s tako imenovanimi otroki močne volje oziroma hiperaktivnimi otroki. Če je lahko psihoterapija pri ljudeh, ki so jih vzgajali po tradicionalnemu modelu, učinkovita, pa pri permisivno vzgajanih ne dosega takih uspehov, ker niso dobri ne zase ne za druge, prepričani pa so, da jih nihče ne razume.

“Težave z vzgojo so danes povezane tudi s tem, da ni dovolj očetov. Ti so se povlekli nekoliko nazaj, matere pa so v ospredju. Ker otroke tudi v vrtcu in šoli vzgajajo predvsem ženske, pa tudi zato, ker je v hrani vse več pesticidov, ki stimulirajo ženske hormone, postajajo moški vse bolj ...” ni zaključil stavka, a pojasnil, da je včasih veljalo, da daje mama ljubezen, oče pa disciplino, kar pa je danes pogosto tudi obrnjeno.

“Danes je lahko mama ženski tata, tata pa moška mama,” je razložil te nove razmere v odnosih.

NACE NOVAK

---