Nič novega, ograja spre sosede

Prej ali slej se sleherna skupnost znajde v položaju, ko morajo njeni člani, kako lepo se sliši, stopiti skupaj. Slovenija je z begunsko krizo na točki, ko si vsaj nagajati ne bi smeli. In ker si trnovo usodo delimo s sosedi, bi pričakovali sosedsko solidarnost, razumevanje, pomoč. Pri prvem je ograja politiko pretežno uravnotežila, a razdvojila javnost, pri drugem pa se začenja nova fronta s Hrvaško.

 Foto: STA
Foto: STA

Ko ob pozivanju k enotnosti naroda trkamo na vest politikov in državljanov nasploh, se najraje zatečemo k preverjenemu vzorcu izpred četrt stoletja, ko smo krenili na pot samostojnosti. Od takrat razmere sicer niso bile več tako dramatične in usodne, zadreg pa je bilo dovolj in marsikatero bi lažje prebrodili z enotnejšo voljo. To velja tudi za kalvarijo, ki jo Slovenija doživlja z begunci. Še posebej, ker je, hočeš nočeš, posegla v sosedske odnose.

Začelo se je na Madžarskem, ko je država enostransko omejila begunski val z ograjo na meji. Saj danes enako počne Slovenija, moramo priznati, ampak dejstvo je, da je soseda velik del bremena preložila na Slovenijo brez prave obrazložitve in opozorila. Zadeve z vzhodno sosedo so se potem umirile, dobro voljo je želela izkazati tudi z napotitvijo skupine svojih policistov v pomoč slovenskim. Ampak včeraj je začela zapiranje meje še krepiti in vprašanje je, kaj bo za nas to pomenilo.

Z Avstrijo Slovenija nima problemov, sporočila z obeh strani kažejo, da skušajo usklajevati težave dogovorno in po najboljših močeh. V Italijo se begunski val verjetno ne bo usmeril, nenazadnje prebežniki z vzhoda dobro vedo, da ima ta država že dovolj težav s pritokom iz Afrike in da ne more biti njihova obljubljena dežela.

Hrvaška pa ... Hrvaška v odnosu do Slovenije dela po svoje, vzvišeno in samozavestno, ne glede na posledice v sosedstvu. Bruselj jo je medtem nekoliko discipliniral, a so se stvari tako rekoč čez noč nerazumno zaostrile. Seveda je država dolžna braniti vsako ped svojega ozemlja, ampak ali je bilo res treba napetost stopnjevati do te mere, da sta se morala slovenski predsednik in njegova hrvaška kolegica včeraj o tem resno pogovoriti. Sploh če drži, da je Slovenija sosedo o svojih posegih z bodečo žico primerno obvestila. Sicer pa je premier Miro Cerar kolegu Zoranu Milanoviću včeraj zagotovil, da ograjo postavljamo izključno na naši strani meje. Hrvaška bi lahko, preden je zagnala vik in krik, to skrbno preverila.

Poznavalci hrvaške politike so domnevali, da se bodo stvari po parlamentarnih volitvah umirile in da bodo tamkajšnji politiki ubrali spravljivejše tone. Toda rezultati so takšni, da ne zagotavljajo pravega zmagovalca, ponovne volitve niso izključene in volilna kampanja se zato nadaljuje.

Oblasti, ki vodi politiko v danih razmerah, res ne gre hvaliti. Ampak priznati ji je treba, da imamo štalo, kakršne ni bilo pričakovati. Veliko je ljudi, ki ne glede na vse, ponujajo pomoč. Morda bomo do koga krivični, če podvomimo, da takšnih ni veliko med podpisniki odprtega pisma predsedniku republike Pahorju po njegovem nagovoru poslancem DZ, v katerem je moč razumeti podporo varovanju meje z ograjo. Očitki državnemu poglavarju so, milo rečeno, hudi.

Kritike opozicije so v razmerah, ko so v državi težave, pričakovane in razumljive. Ograja pa je poglede koalicije in opozicije (z izjemo ZL) nekako poenotila. S pripombo opozicije, da ograja prihaja prepozno in da vlada vsako težavo pričaka nepripravljena.

Policisti so za 18. november napovedali stavko. Do takrat begunski val zanesljivo ne bo pojenjal in ali si sploh lahko predstavljamo varovanje meje in delo z begunci brez policistov! Ali je torej odgovorno in moralno, da se stavke lotevajo v tako kritičnih okoliščinah? Na to naj odgovori vlada, ki v nedogled odlaša soočenje s klavrnim položajem policistov in policije nasploh. V obeh policijskih sindikatih so o obliki stavke še skrivnostni. Glede na njihovo držo v podobnih primerih lahko upamo, da bodo znali poskrbeti za našo varnost tudi med stavko.

Radio Študent je v sredo na ustavno sodišče vložil pritožbo na sklep DZ o zavrnitvi razpisa referenduma o dopolnitvi zakona o obrambi, ki daje vojski na meji dodatna pooblastila. Ne glede na to, kaj se bo iz tega izcimilo, smo lahko brez skrbi. Fantje v vojaških uniformah delajo in izdatno pomagajo policistom in tudi nesrečnežem na postanku v pričakovano varnejše, boljše življenje.

Mediji? Seveda nas postavljajo v vlogo nepogrešljivega dejavnika v dogajanju, a na sredini okrogli mizi, ki jo je na to temo pripravil Mirovni inštitut, je bilo o delu novinarjev povedanega več grdega kot lepega. Da zanemarjamo humanitarni vidik dogajanja, da slepo prenašamo sporočila oblasti, je bil oster slovenski bloger. Kaj na to porečejo kolegi, ki nam ne glede na čas, vreme in druge okoliščine zdaj od tu, zdaj od tam, udobno zleknjenim v naših domovih, pošiljajo slike in besede?

DAVORIN KORON


Najbolj brano