Peer Gynt v tvojem ogledalu

Ibsenova dramska klasika Peer Gynt, ki so jo v režiji Eduarda Milerja na odru Slovenskega stalnega gledališča Trst v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim premierno uprizorili v petek, bolj kakor Peera v središče postavlja gledalčev odnos do junakovih dilem.

V ljubljansko-tržaškem Peeru Gyntu nastopajo (z leve) Vladimir Jurc, Jure Kopušar, Matej Puc, Iva Krajnc, Nina 
Rakovec, Domen Valič in Primož Pirnat. Foto: Sebastian Cavazza
V ljubljansko-tržaškem Peeru Gyntu nastopajo (z leve) Vladimir Jurc, Jure Kopušar, Matej Puc, Iva Krajnc, Nina Rakovec, Domen Valič in Primož Pirnat. Foto: Sebastian Cavazza

TRST > Norveški dramatik je s Peerom Gyntom v dramsko snovanje uvedel ključne spremembe formalne in vsebinske narave. V Ibsenovi besedilih se prične krhati tradicionalna dramska forma in porajati se začne nova subjektivnost, ki je aktualna še danes.

Režiser Eduard Miler in dramaturginja Žanina Mirčevska sta v uprizarjanje Peerove dileme med možnostjo in njeno uresničitvijo vpeljala dve potezi, ki sta za uprizoritev ključni. Prva je distanca do moralne obsodbe človeka brez očitnih vrlin in tudi do njegovega ključnega “greha” - egoizma. Druga poteza sledi prvi in išče pozitivne vrednosti sebičnosti; najde jih tudi v odpuščanju.

Peera Gynta uprizoritev razgalja prav skozi odsotnost moraliziranja. Režija je oblikovala sofisticiran uprizoritveni princip, ki išče univerzalne razsežnosti “gyntovstva”. Miler ne išče in ne poudarja očitnih analogij s politikantstvom in s prisvajanjem, ob tem pa se uprizoritvena matrica ne zanaša na domačnost Peerovega značaja v vseh njegovih lastnostih.

Vizualna in zvočna podoba tržaško-ljubljanske produkcije je hladna (luči oblikuje Andrej Hajdinjak), hlad tako obdaja tudi scenografijo, v kateri mehkobo snega prekinja metalno sivo ozadje (scenograf je Branko Hojnik). Peerov svet ni svet živih barv in mehke svetlobe, srčnosti in radosti. Barvni toni kostumov dopolnjujejo scensko in svetlobno kompozicijo (delo kostumografinje Jelene Proković). Glasbeni poudarki (opremljevalec je Eduard Miler) so minimalistični, premišljeni in učinkoviti.

Peer postane kot slehernik v Milerjevi režijski viziji izrazit v detajlih. Tu uprizoritev proizvaja presečišča, na teh mestih začne fikcija skakati v besedo realnosti. To so tudi mesta, na katerih so oblikovani možni odgovori na domačnost izrazitega egoizma in razpada vrednot.

Uprizoritev prinaša vsaj tri vrhunske igralske nastope: Mateja Puca kot Peera, Ive Kranjc kot Aase in Solveig ter Primoža Pirnata kot Vijuga, Aaslaka, Potnika in Gumbarja.

Tako režijsko kot igralsko je mojstrsko izpeljana uvodna in zaključna sekvenca Peerove domišljijske pripovedi o lovu na srnjaka. Matej Puc jo odigra iskrivo, z otroško nedolžnostjo, v kateri je moč zaslediti namig na družbeno okolje, ki megalomane, večje ali manjše Gynte, sploh proizvaja.

Iva Kranjc je prepričljiva v surovosti, s katero Aase zateguje stavke in ki je žensko, razočarano zaradi moža, ki je pognal premoženje, pahnilo v iskanje domišljijskega zatočišča. Solveig je, na drugi strani, ljubezen in milino zamrznila v potrpljenju ob čakanju ljubega Peera. Obe nasprotji sta igralsko čisti, dopolnjujoči druga drugo: na eni strani raztaljena vera in skrb, na drugi neomajna zvestoba. Primož Pirnat kot Vijug izrazi pridigarsko vzvišenost, Aaslak je v njegovi igralski interpretaciji sprevržen v živalskost, kot hudičev odposlanec Gumbar z rdečo zajemalko pa je prisrčen iskalec povprečnežev na svojem seznamu za onostranstvo.

Eduard Miler je organiziral uprizoritev, ki vznemirja, draži, zastavlja vprašanja, bolj kot o Peeru o odnosu nas samih do tistega, kar Peer simbolizira. Do zvestobe sebi, upanja, minljivosti, vizije in njene uresničitve. Do meje, ki nam je morda ni potrebno prestopiti za to, da bi se soočili s seboj.

ANJA BAJDA


Najbolj brano