Brez Osima bi imeli velike težave

Takratna Jugoslavija in Italija sta 10. novembra 1975 podpisali Osimske sporazume in s tem zaprli večino vprašanj, ki so po Pariški mirovni pogodbi ostala odprta. Dve leti zatem sta državi dokončno začrtali državno mejo in kasneje izpeljali vrsto pomembnih projektov. S samostojno Slovenijo se je krepilo čezmejno sodelovanje, to sta sosedi še pospešili z vstopom Slovenije v EU leta 2004, decembra 2007 pa sta z vključitvijo Slovenije v schengensko območje mejo tako rekoč odpravili. Na poti do tega je pomemben prispevek pridal Videmski sporazum pred 60 leti.

“Osimski sporazumi so zadnje dejanje in hkrati sestavni del dolgo trajajočega in zelo kompleksnega problema določanja državnih meja na tistem ozemlju, kjer se stikata Apeninski in Balkanski polotok, dve močni sestavini zemljepisne in in stoletja razvijajoče se družbenopolitične podobe Evrope,” je v zborniku Osimo in Goriška, ki je izšel pred petimi leti, zapisal zgodovinar dr. Branko Marušič. Reka Soča je pomenila naravno ločnico med polotokoma, zato je imela velik strateški pomen, boji zanjo so se vrstili vse od antike, ponavljale so se želje in zahteve, da bi postala ne le naravna, temveč tudi politična meja, nadaljuje Marušič in se prehodi skozi burno zgodovini dogajanja ob Soči do kriznih razmer po drugi svetovni vojni in dejstva, da so osimski sporazumi odpravili do takrat odprte obmejne probleme.

“Sporazumi so vzbudili v Evropi veliko zanimanje, saj je v očeh evropske javnosti jugoslovansko-italijanska meja veljala za del železne zavese med Vzhodom in Zahodom,” v omenjeni knjižici in piše Jože Šušmelj, ki je bil kot politik in diplomat dolga leta blizu dogodkom okoli meje.

V do takrat malo znanem kraju Osimo pri Anconi sta v zasebni vili sporazume podpisala zunanja ministra takratne Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in Republike Italije Miloš Minić in Mariano Rumor. Prvi dokument je opredeljeval natančen potek celotne meddržavne meje, drugi pospeševanje gospodarskega sodelovanja, tretji (zaključni akt) pa začetek veljavnosti obeh sporazumov. Sporazumi so začeli veljati 3. aprila 1977 po ratifikaciji v obeh parlamentih. 2 maja 1977 sta obe državi obvestili Varnostni svet OZN o doseženem sporazumu in šele s tem je bilo zaključeno vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja.

Varnostni svet ZN končno zaprl primer

Tisto, kar ni bilo doseženo s Pariško mirovno pogodbo leta 1947, so prek Londonskega memoranduma in Videmskega sporazuma naposled prinesli Osimski sporazumi. Meja med državama je bila z “osimom” dokončno začrtana.

Pariško mirovno pogodbo je 10. februarja 1947 z Italijo kot s poraženko v vojni podpisalo 21 držav protifašistične koalicije, med temi Jugoslavija. Slednji je pripadel večji del ozemlja, ki ga je Italija dobila leta 1915 s tajnim Londonskim sporazumom s prestopom k silam antante. Toda tako imenovani francoski kompromis v Parizu je bil začasna rešitev, predvideni so bili še premiki meje do pol kilometra. Dokončno naj bi mejo začrtala meddržavna komisija, kar kasneje ni bilo v celoti izpeljano.

Do odločitve o Trstu pa ni prišlo in ustanovljeno je bilo Svobodno tržaško ozemlje (STO) s cono A pod angloameriško vojaško upravo in s cono B z jugoslovansko upravo. Londonski memorandum leta 1954 je cono A dodelil Italiji, cono B pa Jugoslaviji. Italija nove razmejitve ni priznala kot dokončne. A je avgusta leta 1955 prišlo do podpisa Videmskega sporazuma, s katerim je največ pridobilo obmejno prebivalstvo od Trbiža oziroma Rateč do Novigrada. Ljudje s stalnim bivališčem v tako imenovanem obmejnem pasu so postali upravičeni do prepustnic, s katerimi so lahko prečkali državno mejo na 52 mejnih prehodih. V manj kot letu dni po podpisu je bilo na jugoslovanski strani izdanih skoraj 116.000 na italijanski pa 146.000 tako želenih knjižic.

Medtem je vprašanje STO in imenovanje njegovega guvernerja ostalo na dnevnem redu Varnostnega sveta OZN vse do uveljavitve Osimskih sporazumov.

Rešitev je bila v interesu obeh strani, tudi Zahoda. Območje je namreč ostalo občutljiva točka tudi po razhodu Jugoslavije s Sovjetsko zvezo leta 1948. Zveza Nato ga je še sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja obravnavala kot potencialno žarišče medblokovskega konflikta.

Novogoriški projekt že pred 50 leti

Občina Nova Gorica je že leta 1965 (predsednik občinske skupščine je bil Joško Štrukelj) pripravila študijo z naslovom Problematika jugoslovansko-italijanskih odnosov na območju občine Nova Gorica, v svojem delu navaja Jože Šušmelj. Zunanjemu ministrstvu so jo poslali ob obisku predsednika italijanske vlade Alda Mora v Beogradu. V njej je občina predstavila predloge za nekatere projekte, ki so jih kasneje vključili v Osimske sporazume: za cesto v Brda po italijanskem ozemlju, za elektrarno na Soči v Solkanu in za mednarodni mejni prehod Vrtojba. Gradivo je bilo vključeno v dokumente za Titov obisk v Rimu leta 1970, do katerega pa zaradi zaostritve odnosov med državama ni prišlo. Napetost je sprožila Morova izjava (takrat je bil zunanji minister), da se Italija nikoli ni odrekla suverenosti nad cono B.

Medtem je Italija postavljala pogoje, ki so bili za Jugoslavijo nesprejemljivi (popravki meje po Pariški mirovni pogodbi in po Londonskem memorandumu, vračanje optantov v Istro ...), predlagala je tudi ustanovitev skupne gospodarske cone na območju Kopra, a pod italijansko zakonodajo in gradnjo skupnega letališča v slovenski Istri. Slovenija je pogrešala zlasti zaščito svoje manjšine v Italiji.

Nekaj napredka je prispeval Titov obisk v Rimu leta 1971, do resnejših pogajanj pa je prišlo šele tri leta kasneje. Ta so potekala ne na diplomatski, temveč na gospodarski ravni, v ozadju pa je bilo vendarle vprašanje meje. Jugoslavija je zahtevala priznanje državne meje po Londonskem memorandumu, Italija pa je Jugoslaviji v coni B še vedno priznavala le civilno upravo in ne dokončne suverenosti. Poleg tega je zahtevala nazaj delčke “ukradenega” ozemlja na Kolovratu, Kambreškem, Sabotinu, v Brdih in še kje (jugoslovanska vojska je ob razmejevanju tudi s sodelovanjem domačinov premikala mejne količke). Najtežje pa je bilo vprašanje manjšin.

Najtrše je bilo vprašanje manjšine

Pogovori na gradu Strmol so se v strogi tajnosti s presledki vrstili od junija 1974 do julija naslednje leto. Na dnevnem redu so bile tudi “novogoriške” točke: hitra cesta Razdrto-Vrtojba, cesta v Goriška brda, mejni prehod Vrtojba in maloobmejni na koncu Erjavčeve ulice, prekategorizacija enega od prehodov na območju Brd v mednarodnega, postavitev skupne brezcarinske industrijske cone v Vrtojbi in manjše korekcije državne meje.

Najtrše poglavje je bila zaščita slovenske manjšine v Italiji. Italija odpiranju tega vprašanja celo nasprotovala, nazadnje pa malce popustila. Naša stran se je sklicevala na Pariško pogodbo in Londonski memorandum ter zahtevala razširitev slednjega na Goriško in Videmsko pokrajino. Italija je uspela v svojem vztrajanju, da ne prevzame mednarodne odgovornosti in da manjšinska zadeva ostane notranje vprašanje države. Kasneje, ob ratifikaciji Osimskih sporazumov, je rimski parlament sprejel izjavo, da bo pripravil globalni zaščitni zakon za manjšino v vseh treh pokrajinah. Šele četrt stoletja kasneje - februarja 2001 - je italijanski parlament sprejel Zakon o zaščiti slovenske jezikovne manjšine v Furlaniji Julijski krajini.

Pogodba kot dokument Osimskih sporazumov določa potek državne meje, tudi na morju v Tržaškem zalivu. Skupaj s prilogo poudarja miroljubno sodelovanje, enakopravnost obeh držav, nedotakljivost meja in skrb za varstvo državljanov, pripadnikov obeh manjšin na osnovi notranjih zakonodaj. Oba dokumenta omogočata tudi preseljevanje iz ene države v drugo. Predvidevata še poseben sporazum o socialnem zavarovanju in pokojninah ter sporazum o odškodnini tako imenovanim ezulom za po vojni odvzeto premoženje.

Noben Janez pod Italijo

Mešana meddržavna komisija je začela na novo obeleževati državno mejo poleti leta 1976. Na 223 kilometrov dolgi črti od tromeje v Peči do Debelega rtiča ob morju je bilo treba postaviti 3502 mejna kamna. Na Goriškem je bilo nekaj večjih ali manjših popravkov na Kolovratu, pri Golem Brdu, Mirnem Bregu, Jurkovem, Jenkovem, Plešivem, Ceglem, Vipolžah, Humu, na Sabotinu, pri Solkanu, Novi Gorici, Pristavi, Rožni Dolini, Vrtojbi, na mirenskem pokopališču, Rupi in Japnišču. Jugoslavija je namreč zasedla kar 362 hektarjev zemljišč, ki ji po Pariški mirovni pogodbi niso pripadala, Italija pa si je neupravičeno privzela “le” 32 hektarjev. Obveljala je Titova, da “noben Janez ne sme priti pod Italijo in noben Giovanni pod Jugoslavijo.” S premiki meje torej niso posegli v naseljena območja. Vasica Breg pri Golem Brdu v Goriških Brdih, ki so jo Italijani šteli za svojo in so njenim prebivalcem celo pošiljali vabila na volitve, je ostala v Jugoslaviji.

Italija je uveljavila svoj strateški cilj, da meja poteka po grebenih Sabotina in Kolovrata, to je namreč pogojevala z gradnjo ceste po svojem ozemlju v Goriška brda. Generalu Stanetu Potočarju je uspelo prepričati Tita, da v sodobnem času vrhovi Sabotina in Kolovrata niso strateško usodni. Napis Tito na Sabotinu je bilo potem treba premakniti, na Kolovratu pa je Italija zgradila nadomestno cesto med Kambreškim in Ligom po njegovem vzhodnem pobočju.

V Mirnu je meja leta 1947 razdelila tamkajšnje pokopališče na dvoje, z Osimskimi sporazumi pa je končno v celoti pripadlo jugoslovanski oziroma slovenski strani. Prav zanimivo zgodbo je doživljala meja med Solkanom in Erjavčevo ulico v Novi Gorici. Ob razmejevanju po Pariški mirovni konferenci je angleški oficir velel količke ob železniški postaji postaviti tako, da je njegov šotor ostal na italijanskem ozemlju. Tako je potem tudi ostalo. Ograjo z bodečo žico proti Solkanu so zamenjali z navadno, vrtno. Pri tem pa ni šlo brez težav. JLA je vztrajala, naj bodeča žica ostane kot branik pred verjetnimi prebežniki iz takratnega vzhodnega bloka in iz Azije. Vojska je po prepričevanju na novogoriški občini vendarle popustila. Na koncu Erjavčeve ceste so postavili maloobmejni prehod. Ograja se je ponovno znašla v središču pozornosti v času osamosvajanja Slovenije, ko se je takratni sekretar neofašističnega Nacionalnega zavezništva Gianfranco Fini s somišljeniki s krampom spravil nad ograjo in zahteval, da jo premaknejo na rapalsko mejo.

V Goriška brda čez Italijo

Za Brice je neprecenljivega pomena nova cesta - briška, osimska cesta, za nekatere sabotinska. Naša stran je zgradila poldrugi kilometer prometnice na soški strani, 4,4 kilometra na briški do Huma in nov solkanski most, Italija pa 1,6 kilometra po svojem ozemlju. V Italiji je gradila vojska, cesta je bila pravzaprav vojaški objekt, z obeh strani zavarovan z ograjo z bodečo žico. Cesto so odprli leta 1985. Pot med Solkanom in Gonjačami se je skrajšala s 17 kilometrov slabe ceste čez Vrhovlje na deset kilometrov udobne vožnje. Goriškim brdom so se odprle nove možnosti razvoja in rezultati so se pokazali v kratkem času. Betonski cestni most čez Sočo, ki ga je gradilo ajdovsko Primorje, se je lepo ujel z edinstvenim železniškim iz kamna in dopolnil podobo Solkana. Po vstopu Slovenije v EU so bodečo žico na ograji odstranili.

Največji zalogaj iz Osimskih sporazumov - hitro cesto Razdrto-Vrtojba - je Slovenija zmogla do konca uresničiti šele poleti leta 2009, ko je dogradila še odsek čez Rebrnice. Tiste ceste, ki jo je predvidel že republiški zakon o modernizacije ceste Šentilj-Nova Gorica iz leta 1969, ki ni bil nikoli preklican!

Hitreje je šlo pri gradnji novega mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba-Štandrež. Prve zamisli zanj segajo v zgodnja šestdeseta leta prejšnjega stoletja, realnost pa je postal z osimskimi sporazumi. Pripravljalna dela so na naši strani začeli septembra 1978, kompleks pa so slovesno odprli tri leta kasneje.

Po osamosvojitvi in mednarodnem priznanju Slovenije (Italija jo je priznala januarja 1992) je morala Slovenija poskrbeti za nasledstvo pomembnih meddržavnih sporazumov z Italijo med predvojno Kraljevino Jugoslavijo in povojno FLRJ ozira kasnejšo SFRJ. To ni bila lahko naloga, saj je italijanska desnica videla priložnost za nova izsiljevanja. V razmeroma kratkem času je slovenski diplomaciji uspelo doseči, da je Italija priznala Sloveniji nasledstvo pri 50 sporazumih.

Prevzeli smo tudi Rimski sporazum, ki obravnava vračilo premoženja istrskim optantom. Istrski optanti so v odnosih med državama vedno igrali določeno vlogo. Po drugi svetovni vojni sta se državi najprej dogovorili, da bo odškodnine italijanskim beguncem plačala Italija in sicer kot nadomestilo Jugoslaviji za vojno odškodnino. V skladu z osimskimi sporazumi sta potem Jugoslavija in Italija to vprašanje opredelili leta 1983 v Rimskem sporazumu.

Po osamosvojitvi Slovenije so Italijani začeli na novo odpirati to temo. Pritiski in zahteve so se stopnjevali ob vključevanju naše države v EU. Peterletova vlada je sklenila najprej oglejski sporazum s seznamom nepremičnin, ki bi jih prepustila Italijanom. Zaradi burnega odziva slovenske javnosti je bilo treba poiskati drugačno rešitev in prišlo je do španskega kompromisa, po katerem je Slovenija s spremembo ustave tujcem omogočila nakup nepremičnin na svojem ozemlju.

Slovenija se je s Hrvaško dogovorila, da obe državi prevzameta obveznosti bivše Jugoslavije in poplačata skupaj 110 milijonov dolarjev dolga iz rimske pogodbe. Slovenski delež je 70-odstoten in država ga je poplačala do začetka leta 2002. Neuradni podatki govorijo, da gre (skupaj z obrestmi) za skoraj sto milijonov dolarjev. Italija denarja doslej ni prevzela, pri čemer se sklicuje na to, da Hrvaška svojega deleža še ni poravnala. Razdelitev denarja je sicer notranja zadeva Italije. Menda zdaj v Renzijevi vladi razmišljajo, da bi denar končno dvignili.

Osimski sporazumi so pomenili prvo neposredno izpolnitev helsinške konference 1. avgusta leta 1975, ki je sprejela Listino o varnosti in sodelovanju v Evropi. V njej je tudi določilo o nedotakljivosti meja in o ozemeljski celovitosti držav ter o mirnem reševanju sporov. V odnosu do Italije ne le da so utrdili nedotakljivost zahodne meje, otoplili so ozračje ob njej in okrepili prepričevanje javnosti o najbolj odprti meji v Evropi. Glede na meje na Zahodu je bil to sicer pretiran slavospev, tudi slabše poznavalce razmer pa so sporazumi prepričali, da meja med SFRJ in Italijo ni železna zavesa. Ta se je razprla že veliko prej, posebej z Londonskim memorandumom in z Videmskim sporazumom.

DAVORIN KORON

---