Živci na preizkušnji

V petek, 16. oktobra, je bila v Gledališču Koper premierno uprizorjena črna komedija ameriškega avtorja Adama Szymkowicza Živci v priredbi Katje Pegan in Zale Sajko.

Lara Jankovič kot Susan in Jure Ivanušič (Elliot) v črni  
komediji Živci.  Foto: Jaka Varmuž
Lara Jankovič kot Susan in Jure Ivanušič (Elliot) v črni komediji Živci.  Foto: Jaka Varmuž

KOPER > Živci so napisani za ameriški trg, na katerem so produkti uprizoritvenih umetnosti precej različni od tega, kar smo vajeni konzumirati na slovenskih odrih. Ameriški “komadi” morajo biti zlasti tržno uspešni, saj ustvarjalci na druge vire financiranja težko upajo, to pa posledično pomeni, da morajo besedila implicirati dovolj zanimivo in za občinstvo privlačno režijsko in dramaturško posredovanje.

Živahen njujorški bar v koprski postavitvi postane zanikrn kabaret, Susan, ki doživlja svoj prvi zmenek preko spleta, pa se iz amaterske pevke ob spremljavi glasbe iz džuboksa prelevi v kabaretsko pevko in plesalko.

Tovrstna prilagoditev besedila je vprašljiva, saj režija z njo pristane na znane, že iztrošene forme. Preverjene oblike so učinkovite, v kolikor jim vsebina zares pristaja, sicer ne. In v kolikor so drzne različice uprizoritev dobro sprejete na zahtevnih ameriških tleh, potem bi morale malce bolj drzne režijske rešitve učinkovati tudi v našem prostoru.

Režiserka Katja Pegan se je vseeno zatekla k že znanim režijskim prijemom, k formi muzikala, ob tem pa komične učinke skoraj v celoti prepustila igralski interpretaciji.

Songi niso moteči “per se”, saj jih Lara Jankovič v vlogi Susan pevsko in gibalno povsem korektno izvaja. Moteče je, da v izvedbo songov ni vpeljana identiteta lika, torej krhkega, nesamozavestnega, psihično neuravnovešenega dekleta. V kolikor tako bitje zmore nastopati povsem samozavestno, v kolikor njeni nastopi ne odražajo pomanjkljivosti, ki so, kar je iz dialoga z Elliotom razvidno, povsem očitne, postane njen motiv vprašljiv.

Igra prikrivanja in razkrivanja osebnih slabosti, vse v želji po “biti ljubljen” med Susan in Elliotom tako izgublja verjetnost. Pri vlogi Elliota (Jure Ivanušič) je klavirsko izvajanje svetla točka oziroma vloge čudaka s psihopatskimi nagnjenji ne moti in ne razbija integritete lika. Bolj moteč je v tem primeru izrazit štajerski naglas igralca.

V igralski izvedbi Lare Jankovič in Jureta Ivanušiča je velik potencial, ki je tu in tam uresničen, spet drugod pa režijsko ni izpeljan tako, da bi bili vlogi v celoti navdušujoči. Prva “napaka” postavitve je v realistični in kabarejski scenografiji, ki je nedomiselna. Tudi mizanscena je okorna, prostor je slabo izkoriščen. V prvi polovici predstave spremljamo skoraj v celoti uporabljen le desni del odra, ki naj bi markiral garderobo v kabaretu, kjer Susan dela. Vendar prostor intimnosti ni dovolj ločen od zunanjosti, s tem pa so izbrisane tudi specifike prostorov srečevanja. Scenografi (Jaka Ivanc, Katja Pegan, Franc Kramperšek) imajo pri koprski uprizoritvi precej zaslug za njen neizkoriščen scenični potencial.

Scenografija in režija bi morala igralcema nuditi več opore, kot jima jo za gradnjo ustreznega tempa in ritma predstave in za to, da bi igralca izvajala ustrezne poudarke in preobrate v interpretaciji, da bi dosegala različne stopnje intenzivnosti, s tem gostila in rahljala dramaturgijo. Prav tako uprizoritvi manjka režijskih rešitev, ki bi podpirale komičnost in bi izhajale iz pretiravanj v pripovedovanju obeh likov. Namesto tega pa Živci zaidejo v melodramatičnost in v, navsezadnje, ne prav posrečeno predstavo.

ANJA BAJDA


Najbolj brano