Že petstotič bo Bušca

Bušca, kot pravijo monokomediji Bužec on, bušca jaz, je po mnenju Saše Pavček nastala iz sanj in stiske. In iz nuje. “Hotela je zaživeti svoje odrsko življenje in prinesti gledališče tudi med tiste, ki živijo ob robu, v odmaknjenih vaseh, zaprti sami vase. Hotela je obuditi in osvetliti istrsko podeželje, istrsko dušo pa približati vsem, ki so morda pozabili na strast, morje, burjo, življenje z naravo,” razmišlja igralka, ki bo v lik Lučane, ustvarjene po motivih pripovedi Marjana Tomšiča, danes v Vinakoper v sklopu Primorskega poletnega festivala stopila petstotič.

Saša Pavček  bo drevi odigrala že 500. ponovitev monokomedije Bužec on, bušca jaz, ki  je leta 1998 nastala v 
produkciji  Primorskega poletnega festivala.     Foto: Tone Stojko
Saša Pavček bo drevi odigrala že 500. ponovitev monokomedije Bužec on, bušca jaz, ki je leta 1998 nastala v produkciji Primorskega poletnega festivala.  Foto: Tone Stojko

> Danes boste vnovič Luciana. Kako si s časovno distanco in izkušnjami razlagate uspeh predstave?

“Ljudje prepoznajo iskrenost in energijo, ki sta vloženi v predstavo. To ni le moja energija, marveč vseh, ki so pripomogli k nastanku Bušce. Hkrati je tu tudi energija občinstva, ki vedno daje. Publika išče prvinskost, prepozna zanimivo zgodbo in prava, močna čustva ter iskriv humor. Tudi moč ženske, ki se ne vda in premore samoironijo ni zanemarljiva. Seveda brez vztrajanja in vere, da je mogoče ohraniti predstavo v različnih pogojih, ne bi bilo nič.”

> Predstava temelji na delu Marjana Tomšiča. Koliko je Bušca tudi vaša in od režiserja Borisa Cavazze?

“Delo našega odličnega pisatelja je bilo dobra podlaga, njegovo Bušco lahko preberete v knjigi zgodb z naslovom Bužec on, bušca jaz, priporočam, saj so vse zgodbe vredne branja. Predstava je drugačna, več je komičnega, hitrih obratov, komedijskih situacij in karakterizacij likov. Spremembe so bile spontane, nastale so za mojo pisalno mizo in v procesu vaj. Režiser Boris Cavazza me pri tem ni omejeval, preverjal je le, kaj je odrsko učinkovito. Za odprtost in spodbudo sem mu še danes hvaležna.”

> Se je z leti Luciana spreminjala, je zrelejša, jo vi danes igrate drugače, kot ste jo pred 17 leti? Kakšen izziv je za igralca tak lik, ki ga spremlja tako velik del življenja? Imate Luciane kdaj dovolj?

“Ne, nisem se je naveličala, še vedno jo rada igram, ljudje jo imajo radi, ne glede na to, kje jo igram, tudi po svetu je bila lepo sprejeta, kljub jeziku. Nimam občutka, da jo bistveno drugače igram, namenoma ohranjam enako besedilo in vse ostalo, saj je dokument časa, miselnosti. Hvaležna sem tudi temu, da sem lahko prek Bušce skrbela za svojo igralsko kondicijo. Tako sem ohranjala občutek za neposredni stik s publiko, negovala tako imenovani ljudski teater in upam, da sem pri tem spoštovala mero, ki je nujna, da igralec ne zdrsne v banalost.”

> Imajo tako dolgožive predstave kako skupno značilnost? Nenazadnje so tudi druge predstave, v katerih igrate, kakršna je denimo Jez , ki se nikakor ne izpoje, in si jo ljudje tudi po večkrat in vselej z navdušenjem ogledajo ...

“Zgodba, živi liki, čustva, s katerimi se ljudje poistovetijo ali jih prepoznajo kot pristna. Po drugi strani pa srečna postprodukcija, možnost, da igraš, da delo ne gre z repertoarja. Kar veliko predstav ima enak potencial, pa jih umaknejo. Razlogi so večkrat precej nerazumni.”

> Poleg Bušce je tu še Filumena Marturano , ki jo boste v četrtek igrali petdesetič. Kaj druži ta dva močna ženska lika?

“Strast, boj za ohranitev temeljne ljubezni do življenja, do moža in otrok. Oba lika razumeta življenje kot vir, ki se mora ohraniti vsemu navkljub. Nenazadnje tudi moč ženske intuicije, pogum preproste ženske, njena neuklonljivost, samospoštovanje.”

> Danes so za PPF drugačni časi, kot so bili pred nekaj leti, ko si je lahko privoščil lastne produkcije. Kako ga zdaj doživljate, kakšen je njegov pomen danes?

“Pomen je še vedno velik, ker je nujno, da ima obala poleti živ, ambientalen teater, da ljudem poleg vsega kiča in vsakršne komercialne nesnage daje nekaj, kar ohranja vero v pravo gledališče. Produkcija novih predstav ne bi smela zamreti, tu so nastale vrhunske uprizoritve, obala je bila zavoljo njih bogatejša, imela je duha in svojsko lepoto. Publika ni neumna, zlasti v današnjem duhovno osiromašenem času bi si zaslužila kakovostno vsepoletno gledališko in kulturno ponudbo, saj imajo ljudje malo več časa zase, drug za drugega in s tem tudi za doživljanje umetnosti. Morda bi se jeseni to poznalo kot dobra dota za nov začetek vsega, kar jih čaka.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano