V brezizhodni situaciji uživa

O sebi pravi, da je mislec, razmišljevalec, ki si je za svoje poslanstvo zadal, da bo razmišljanja naučil čim širši krog ljudi. “Kako doseči srečo? Tako da se za to odločimo,” preprosto pove Edward de Bono. Govori strnjeno, premišljeno in učinkovito, a vedno s kančkom humorja. “Iščem mlado damo za poroko,” pove že na začetku srečanja. A njegovo življenjsko delo je vse prej kot šala, njegove metode pa prisotne po vsem svetu in na skorajda vseh področjih.

Edward de Bono je 19. maja maja praznoval svoj 82. rojstni dan. Možgani, ki jih redno uri, še vedno delujejo z isto hitrostjo kot pred desetletji, nekoliko slabše le sliši zaradi dolgih ur, ki jih je preživel na letalu. Če bi sešteli vse kilometre, ki jih je na potovanjih v različne dele sveta preživel na letalu, bi že prišel na Luno in nazaj. Dvakrat.

Srečanje z de Bonom je v koprski Rotundi vodila Nastja Mulej, edina licencirana trenerka po de Bonovih metodah v Sloveniji. “V njegove metode sem iskreno zaljubljena, ko sem ga prvič slišala predavati leta 2003. Že prej sem sicer brala njegove knjige, vendar jih nisem prav razumela. Kar naenkrat pa so vse stvari dobile smisel in ugotovila sem, da to res rabimo. Zato sem si za poslanstvo zadala, da bom te ideje širila,” je pojasnila Mulejeva: “Ukvarjam se z vprašanjem, kako se uspešno soočati z izzivi ter učinkovito voditi ljudi in dogodke. Poučujem ustvarjalnost, predvsem pa se učim, kako v svoje življenje vplesti več enostavnosti. Velikokrat se sicer šalim, da je on Shakespeare, jaz pa le Shakespearova igralka.”

85 knjig v 46 jezikih

De Bono je vodilna svetovna avtoriteta na področju kreativnega mišljenja. S pomočjo svojih metod uči posameznike, podjetja in vlade generirati ideje, ustvarjalno in domiselno razmišljati ter uporabljati možgane na drugačen način, kot smo se jih učili uporabljati stoletja in mogoče celo tisočletja.

Med bolj znane primere sodi primer iz Južne Afrike, kjer je s skupino delavcev v tovarni jekla v enem popoldnevu proizvedel 21.000 idej.

Debonovci, tako sami sebe poimenujejo njegovi sledilci, po vsem svetu širijo glas o njegovih dognanjih in metodah, ena od njih je tudi Nastja Mulej.

De Bono je napisal 85 knjig, ki so prevedene v 46 jezikov, med njimi jih je šest prevedenih v slovenski jezik: Enostavnost v razmišljanju, Naučite svojega otroka razmišljati, Tečaj mišljenja, Lateralno razmišljanje, Šest klobukov razmišljanja in Priročnik za pozitivno revolucijo.

Število njegovih bralcev se je v teh letih povzpelo na osem milijonov, njegove metode pa uporabljajo po vsem svetu, od ameriških sodišč do ruskih ustanov, ki se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami.

Pozitivna revolucija v Sloveniji

Priročnik za pozitivno revolucijo bo znova preveden in v kratkem izdan. “Prvi prevod knjige iz leta 2005 ni bil dober,” pojasni Nastja Mulej, ki je prevzela prevajalsko taktirko: “Želimo si, da bi bili v vseh knjigah uporabljeni enaki izrazi in bi lahko slovenski bralci uživali v njegovih delih.”

Priročnik za pozitivno revolucijo je Edward de Bono napisal leta 1991 kot odgovor na spremembe v Braziliji. “A verjemite mi, da metode, zapisane v njej, Slovenija tudi leta 2015 še kako potrebuje,” je prepričana Mulejeva.

“Predstavljajte si sistem, kjer vsi, ki imajo oblast, vso svojo inteligenco uporabljajo zato, da ščitijo svojo pozicijo. Predstavljajte si sistem, kjer inteligentni ljudje svojo inteligenco uporabljajo zato, da kritizirajo in grajajo druge. Predstavljate si, da vsi drugi menijo, da so dovolj inteligentni, da so pasivni,” pripovedovanje o bistvu prihajajočega priročnika prične Mulejeva: “Imajo svoje življenje in verjamejo, da je občasno sodelovanje na volitvah dovolj velik prispevek lokalni skupnosti in svetu.”

Priročnik spodbuja in podaja orodja za iskanje pozitivnih rešitev. Iz pasivnosti v aktivnost, iz negativnosti v pozitivnost, iz neučinkovitosti v učinkovitost. “Norost je vedno delati isto in pričakovati drugačne rezultate, zato je treba nekaj spremeniti,” se posmeje Nastja Mulej.

Iztegnjena dlan za boljši jutri

Kako pa naj to spremembo dosežemo? Nastja v zrak dvigne iztegnjeno roko, znak pozitivne revolucije: “Palec predstavlja učinkovitost, kazalec konstruktivnost, sredinec spoštovanje, prstanec samoizpopolnjevanje, mezinec pa prispevek družbi.”

Učinkovitost pomeni, da si zastavite cilj in se proti njemu premikate. “Tu so pomembni majhni koraki. Diplome ne moreš napisati čez noč, lahko pa napišeš eno stran na dan. Posledično pričneš vse bolj zaupati v svoje sposobnosti,” pojasni Mulejeva in doda: “Tudi disciplina je stvar treninga. Zakaj se splača? Ker ni lepšega občutka za človeka od tega, da nekaj doseže.”

Kazalec kaže pot naprej in spodbuja dogajanje. “Ni dovolj, da je človek le pozitiven, temveč mora tudi storiti korak naprej,” pravi Mulejeva in že nadaljuje s sredincem, ki predstavlja spoštovanje: “Najpomembnejše od vsega pri pozitivni revoluciji. Spoštovanje človekovih pravic, vrednot in seveda humanost.”

Korak za korakom v boljši jutri

Prstanec, simbol samoizpopolnjevanja, spodbuja, da se vsak dan izboljšujemo. “Cilj je, da smo vsak dan boljši, kot smo bili včeraj. Ne moreš biti danes grešnik, jutri svetnik. Lahko pa si danes za eno minuto svetnik, jutri za dve in tako naprej,” je poslušalce spodbudila govornica.

Samoizpopolnjevanje pomeni tudi nadzor nad čustvi. “Če povem iz svoje izkušnje. Nekoč sem de Bonu potožila, da imam občutek, da nimam nobenega svojega mnenja več. Ko postaneš debonovec, nisi več vročekrven. Odgovoril mi je, da je to končni cilj - brez čustev sovraštva in mržnje hoditi po svoji poti. Razburjenje nič ne pomaga, saj ne pripomore h končni rešitvi. Debonovec se tudi zaveda, da vedno obstaja rešitev,” pojasni Mulejeva.

Že smo pri zadnjem prstu, mezincu, ki ponazarja prispevek k boljšemu svetu: “Tudi najmanjši prispevek je veliko vreden. Poberemo smeti, ki jih nismo odvrgli? Smo točni? Torej prispevamo k boljšemu svetu. Lahko sebi, lokalnemu okolju ali pa še širše. Po svojih najboljših močeh, vsak dan po malo.”

Enostavne rešitve so najboljše

Vrnimo se na začetek, natančneje na Malto leta 1933, ko se je de Bono rodil. Njegova mama novinarka in oče zdravnik sta hitro ugotovila, da sin ni običajen deček. Blestel je pri prav vseh predmetih v šoli in kar trikrat preskočil razred.

Že pri petnajstih je maturiral in pričel študirati medicino. Kasneje je delal kot kardiolog. Šolanje je nadaljeval na Oxfordu, kjer je dobil častno diplomo iz psihologije in fiziologije, kasneje pa še doktorat iz medicine. Ima tudi doktorat Univerze v Cambridgu. Služboval je na univerzah v Oxfordu, Londonu, Cambridgu in Harvardu.

“Veliko let sem delal v zdravstvu. Med drugim sem odkril tudi zdravilo za zelo neprijetno bolezen. Srečal sem se s pacienti, ki so celo življenje preživeli v postelji, saj so omedleli takoj, ko se se postavili na noge. Nič ni pomagalo, ne operacije ne zdravila,” pripoveduje de Bono. “Ledvice so bile zelo občutljive. Razmišljal sem, kako bi jim lahko pomagal. Ugotovil sem, da njihove ledvice ne dobijo dovolj krvi. Rešitev je bila preprosta, vzglavje postelje sem jim dvignil za 10 centimetrov in bolniki so ozdraveli.”

Kot zdravnik se je ukvarjal s samoregulativnimi procesi, ki potekajo v telesu. Tu je prišel na idejo, da je tudi um samoregulativen proces, kar pomeni, da deluje rutinsko.

Plod teh razmišljanj je bila leta 1961 izdana knjiga Mehanizmi uma (Mechanism of mind). Ostalo je zgodovina.

Zakaj grški filozofi nimajo prav

Edward de Bono rad pove šalo, tudi v Kopru jo je delil s poslušalci: “Devetdesetletnik umre in gre v pekel. Razgleduje se naokoli in opazi svojega prijatelja, prav tako devetdesetletnika. V naročju mu sedi prelepa mlada blondinka. 'Si prepričan, da je to pekel? Vse kaže, da uživaš,' ga vpraša. Prijatelj mu odgovori: 'Ne, ne. To je pekel. Jaz sem njena kazen.'”

To je le eden od zgovornih primerov, s katerimi ponazarja delovanje človeških možganov. Ti najprej uberejo pot, ki jo poznajo, po ustaljenih vzorcih. Šele na koncu vidijo, da obstaja tudi druga pot, ki se potem zdi popolnoma logična.

Posebnost de Bonovih metod je, da učijo, kako izstopiti iz ustaljenih vzorcev razmišljanja. Tistih vzorcev, ki so jih v zahodni civilizaciji postavili starogrški misleci Platon, Sokrat in Aristotel. Vzorci, kjer je gonilo argumentiranje in kritično razmišljanje.

To je dobro, a vsekakor ne dovolj, poudarja de Bono: “Zato sem pred nekaj leti izumil novo besedo ebne, ki je okrajšava izraza izvrstno, a ne dovolj (excellent but not enough).”

Nič bolje ni bilo v srednjem veku, ko je Cerkev dokazovala, da ima prav in da se heretiki motijo. S tem pa niso naredili nič za razvoj ustvarjalnega mišljenja. “V teh letih smo naredili zelo malo za razvoj razmišljanja. Znamo analizirati, a to ni dovolj. Več pozornosti moramo namenjati razmišljanju samemu,” meni.

Šest klobukov, šest razmišljanj

De Bono je nov, kreativni, način iskanja rešitev strnil v njegovi morda najbolj znani metodi šestih klobukov. Beli klobuk se ukvarja z dejanskimi podatki in številkami, rdeči podaja čustveni vidik, rumeni je optimističen, črni išče slabosti v idejah, zeleni ustvarja nove ideje, modri pa nadzira in organizira proces mišljenja. Sestanki so zato veliko krajši in učinkovitejši.

Metoda šestih klobukov se od tradicionalnih metod razlikuje po tem, da se ne trudi razvozlati težave naenkrat, temveč omogoča razmišljanje v le eni smeri naenkrat.

“Metoda šestih klobukov je zdaj razširjena po vsem svetu. Uporabljajo jo porotniki v nekaterih ameriških zveznih državah. Priljubljena je tudi v veliko podjetjih, saj skrajša čas sestankov,” pojasni de Bono.

Z možgani do enostavnih rešitev

Vrednost de Bonovih idej so najprej prepoznala podjetja. V 70. letih je delal za Shell Oil. 80 let so črpali nafto tako, da so vrtali navpično. Vprašal jih je, zakaj ne vrtajo navpično, dokler ne pridejo do nafte, potem pa nadaljujejo horizontalno. Odgovorili so mu, da to ni mogoče, saj vrtina ne more narediti ovinka. “Seveda lahko, če uporabite hidravlično glavo,” jim je odgovoril. Rezultat? Danes skoraj vsi črpajo nafto na ta način, ki je šestkrat bolj učinkovit kot prejšnji.

Nanj so se za pomoč s težavami glede onesnaževanja, ki ga povzročajo tovarne ob reki, obrnili tudi ekologi. “Rekel sem jim, naj pomaknejo tovarne niže, tako da bodo deležne svojega lastnega onesnaženja. Iz tega se je razvila zelo preprosta ideja, ki je zdaj uzakonjena v 15 državah: če zgradiš tovarno ob reki, moraš vodo za proizvodnjo zajemati niže od točke, kjer v reko spuščaš odplake,” je poslušalcem pojasnil de Bono.

Učenje razmišljanja v šolah

Kasneje so njegove metode prevzeli v šolstvu. De Bono je metodo CoRT za šole sicer razvil že leta 1972.

CoRT je kratica za Cognitive Research Trust (Sklad za raziskave o razmišljanju), to je de Bonova dobrodelna organizacija in tudi drugo ime za neposredno poučevanje razmišljanja v šolah. CoRT je program, ki učence uči vseh spretnosti učinkovite uporabe lastne pameti za vsako šolsko, osebno ali družbeno situacijo ter jim pomaga, da veščino razmišljanja vadijo.

Rezultati metode CoRT so zgovorni, šolarji svoj uspeh izboljšajo za 30 do 100 odstotkov. A ni uporabna le v šolah. V zaporih, kjer so metodo uporabili, se je število povratnikov zmanjšalo za eno četrtino.

“CoRT bi lahko primerjali s kompasom, ki ga uporabljajo pomorščaki, da vedo, kjer je sever in kje je jug. Brez tega bi bili izgubljeni. Podobno tudi metoda CoRT daje usmeritve, ki jih lahko uporabimo v vsaki situaciji,” pojasni de Bono.

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je metoda preplavila ves svet, zdaj jo poučujejo v 44 državah po vsem svetu: v Venezueli dve uri na teden, v Avstraliji se je poslužuje 60 odstotkov šol, v Kanadi 40 odstotkov šol, uporablja jo tudi več kot 100 šol v Singapurju, na Kitajskem pa so predmet vpeljali v 680.000 šol. UNESCO in WHO sta na podlagi de Bonovega programa razvila radijski program, ki uči razmišljanja otroke v oddaljenih nigerijskih vaseh, de Bono pa je v Indiji prek televizijskega prenosa izobraževal milijon učiteljev.

Nediscipliniranost zahteva več truda

V času gospodarske krize je zanimanje za njegovo delo še naraslo. Kar ni čudno, ugotavlja de Bono: “V času kriz ljudje potrebujejo nove poti in morajo več razmišljati. Poslovni sektor na primer kaže največ zanimanja za razmišljanje, saj razmišljajo o rezultatih. Politike pa vsaj navzven to ne zanima.”

Edward de Bono je prepričan, da se lahko vsak nauči njegove tehnike kreativnega razmišljanja: “Vsak se lahko nauči. Res pa je, da vsi ne bodo enako uspešni. Vsak se je lahko nauči matematike, a ne bodo vsi dosegali istih rezultatov.”

V kratkem pogovoru nam je de Bono zaupal, da je prvi korak k spremembam odpoved sodbam in predsodkom. “Omejujejo nas. Sprašujemo se, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je in kaj ni primerno. Zato je prvi korak odločitev za gibanje, ko se vprašamo, kaj lahko naredimo,” pojasni de Bono, ki je znan po svoji izredni disciplini. Kako jo dosega? “To je enostavno, nediscipliniranost zahteva več truda. Lenoba je vir nediscipline,” preprosto odgovori.

Še nasvet za konec. Veste, kaj naredi de Bono, ko se znajde v brezizhodni situaciji: “Preprosto uživam.”

PETRA MEZINEC

---