Zapoznela Minuta za Roberta Škrlja

Danes imamo vsega na pretek: od vsestranskega napredka, ki nam izboljšuje življenje, prek tesnobnih vprašanj, od kod in kam drvi človeštvo v divjem tehničnem razvoju, do odgovorov, da gremo v prihodnost, ki je svetla - temna je preteklost! Vsega je v izobilju, tako da mi služimo obilici, ne ona nam. Vse nas prehiteva. Komajda dosežemo en cilj, že hitimo k drugemu. To je dobro. In še ne končano ene vojne, že zabredemo v novo, hujšo. To ni dobro.

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar 

V takih časih pospešenega hitenja v izobilje, ki pa ni pravično razdeljeno med ljudi, bi kdo pričakoval, da bo tudi jezik, ki ga pišemo, deležen tako velikega napredka. Z drugimi besedami: da se bo tudi knjižni jezik razvijal hitreje, tako da bo sposoben smiselno opisati vse, kar se dogaja v kipečem loncu zapletenega dogajanja v družbi. Zgodovina nas uči, da je vsaka tehnična iznajdba vplivala ne samo na družbo in njeno ureditev, ampak tudi na razvoj jezika.

Pomislimo samo, kaj vse je povzročila Gutenbergova iznajdba tiska s premakljivimi črkami. Pred njegovo novostjo so v les ali kamen vdolbli posamezno stran besedila in ga tiskali, s premakljivimi črkami so zdaj lahko sestavili strani cele knjige in jih natisnili v več izvodih za številne bralce. Poprej, na primer v srednjem veku, smo imeli le pripovedovane ali zapete pesmi v našem jeziku. Ohranile so se kot ljudsko blago, ne da bi vedeli, kdo jih je napisal ali kdo jih je polepšal z melodijo.

Le nekaj malega nam je ostalo na roko zapisanega iz tistih časov: Brižinski spomeniki, Stiški in Celovški rokopis, a ne dosti več. Če bi Prešeren živel v času, ko Evropejci še nismo imeli tiska, bi se od njegovih pesmi najbrž ohranile samo tiste, ki bi bile uglasbene in bi prešle med ljudsko blago, ob teh pa še kakšna pripovedna, ki bi jo ljudje v različicah ponavljali kot ljudsko epsko pesem. Vse drugo bi odšlo v pozabo, z Zdravljico vred, če je ne bi nihče uglasbil in prepeval.

Spoštovane bralke in dragi bralci, o tem in podobnih jezikovnih vprašanjih sva se večkrat pogovarjala s pokojnim Robertom Škrljem, dolgoletnim urednikom 7. vala in pobudnikom za rojstvo in nadaljnjo rast jezikovne rubrike Minuta, dve za boljši jezik. Nekoč mi je zastavil tole vprašanje:

“Jože, kako da knjižni jezik zelo počasi spremlja spremembe v življenju? Govor ljudi se hitro spreminja, knjižni jezik pa počasi. Njegova pravila so trdna in se prilagaja življenju samo tako, da ga preslikava v besede. V zvezi s tem omenjaš sedanji naštevalni slog, ki je prevladal namesto prejšnjega, vzročno-posledičnega, povezovalnega. Kaj je pravzaprav naštevalni slog v pisanju in govorjenju? Je to isto kot samostalniški slog v nasprotju z glagolskim? O tem si mi večkrat kaj povedal, ko si mi naročal, kaj naj rečem mlademu novinarju, piscu članka, ki si ga lektoriral. Nikoli pa nisi o tem še nič zapisal v Minuti. Na primer o tem, kakšen je naštevalni slog.”

Ni mi takoj uspelo v Minuti izpolniti Robertove dobre želje, ampak sva se tiste dni pred tremi leti samo pogovarjala o njegovem zanimivem vprašanju. Izpolnjujem mu jo šele danes, leto dni, odkar smo se od njega poslovili na pokopališču v Sv. Antonu nad Koprom.

Z naštevalnim slogom, ki predvsem kopiči dogodke in podatke, se knjižni jezik odziva na dogajanja v današnjem, kot pravimo, modernem času. Jezik je namreč zmerom takšen, kakor je življenje. Kakršen je človek, tak je tudi jezik. Danes je dogajanj in dogodkov toliko, da jih nihče ne bi obvladal kot Krpan Brdavsa, jih razvrstil v pravi red, povezal in odkril med njimi smisel, cilj, namen, ki bi veljali za vse ljudi. Zato opazovalcu in opisovalcu, najpogosteje novinarju, ki jih želi prikazati, ne preostane drugega, kakor da jih niza, drugega vrh drugega kopiči in našteva, brez vidnega vrednotenja in trdnih medsebojnih povezav. Za vrednotenje dogodkov je potrebna zgodba, povezava. Za vsak dober spis je najprej pomembna zgodba.

Šele zgodba med dogodke vnese smisel, vzroke, red, namene, težnje, cilje in posledice. Brez dobre zgodbe ni pravega romana, filma, članka, ni ničesar, so samo nanizani dogodki.

Kako pomembna je povezovalna zgodba za razsuto množico dogodkov v dandanašnjem času, sklepamo lahko po nagnjenju bralcev, poslušalcev in gledalk k senzacijam, “tragedijam”, škandalom, strankarskim špetirom in prepirom. V škandalih so na prvem mestu zgodbe, ne osamljeni dogodki. Zgodbice, ki izdajo radovednim, kdo s katero in katera s kom; in tudi kdo obenem z njim in z njo, a katera istočasno z in z njo in z njim.

Gotovo ste se kdaj vprašali, ljubeznivi bralci, zakaj nam zavarovalnice ponujajo zavarovanje, ki ga označujejo kot doživljenjsko. Pridevnik doživljenjski je namreč izpeljan iz veze “do življenja”, torej do trenutka, ko se kdo rodi.
Odgovor na vprašanje je preprost. Nemško zavarovalniško besedo “lebenslang” so zavarovalci poslovenili s pridevnikom doživljenjski. Ta nemška beseda pa v resnici pomeni: kot življenje dolg, do konca življenja, do smrti.
Ker beseda smrt ni priljubljena, se ji izognejo tako, da jo zamenjajo z življenjem. Tako je pač: če samo ugibamo, kako je najbolj prav, se običajno odločimo narobe.

Da se raztreseni dogodki strnejo v zgodbo, je potrebno marsikaj - na prvem mestu etično vrednotenje dogodkov. Nujno mora pisec izpostaviti, kateri od dogodkov se je zgodil prej oziroma kasneje, in na to pokazati s časovnimi prislovi ali vezniki: poprej, najprej, potem, zatem, nakar itd. Obenem mora temeljne dogodke med seboj pravilno razvrstiti skladno s tem, kateri je katerega povzročil in kateri je posledica poprejšnjega. To doseže z vezniki in prislovi: ker, zato, zaradi itd. Na tretjem mestu so nameni in cilji, ki so jasni, če pisec uporabi namenilniške izraze, kakor so: da bi, z namenom, želeč doseči, s ciljem itd. In na koncu so ugovori dogodkom, na katere kažejo izrazi, kot so: toda, ampak, vendar, kljub temu, nazadnje itd.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

“To bi zmogel le novinar, ki je res svoboden. Takih v naših časih ni,” mi je na te besede odkimaval Robert.

Tako sva se pogovarjala s pokojnim urednikom 7. vala. Preberite to Minuto v njegov spomin, spoštovane bralke in dragi bralci. Njegova je zasluga, da po 8. marcu 2012 Minuta sploh nastaja in izhaja. Takrat so jo z dejanji proti meni nekateri poskušali zavreti.

Robert Škrlj me je takrat prepričal, da se Minuta mora nadaljevati zaradi vas, njenih bralcev. Recite: Hvala Robertu!


Najbolj brano