Surova resničnost vojne

Zbirko negativov in fotografij treh ljubiteljskih fotografov, čeških vojakov v prvi svetovni vojni, so na Češkem našli nedolgo tega. Izbrskali so jo z vztrajnim iskanjem in tudi po srečnem naključju. Unikatna razstava Vojni fotografi ob stoletnici vojne gostuje naokoli. Do 24. maja bo na ogled v Tolminskem muzeju.

Odpri galerijo

TOLMIN > “Zelo je dragocena vsaka najdba fotografij, ki prinašajo dodatni vpogled v opustošene pokrajine in življenje vojakov na frontah prve svetovne vojne. Razstava Vojni fotografi je plod velikega zanimanja Čehov za odkrivanje fotografij vsakdanjega življenja na fronti,” je o dragocenosti zbirke na odprtju razstave v Tolminu dejala veleposlanica Češke republike v Sloveniji Vera Zemanová.

Vrhunec humanistične fotografije

“Gustav Brož, Jenda Rajman in Jan Myšička niso bili profesionalni fotografi, a ravno v tem je čar posnetkov, saj so bili prav amaterji tisti, ki so iz neposredne bližine prikazali surovost in resničnost življenja v času vojne,” razmišlja Zemanová. Njihove zbirke spadajo med vrhunce humanistične fotografije in se približujejo velikim vojnim fotografijam, ki so zaradi točnih in lahkih kamer lahko nastajale šele čez 25 let.

Kar nekaj fotografij prikazuje grozote vojne na soški fronti, tudi v vojaški bolnišnici v Podmelcu. Večji del se nanaša na fronto v Rusiji, med drugim z motivi civilnega prebivalstva.

Fotografije kažejo, kako so vojaki cepili civilno prebivalstvo, doječo mater, pri čemer opazimo, da so bile ženske in otroci bosi. Zanimive so obleke. Kažejo vojake, ki so se razvedrili s harmoniko, oficirja z množico fotografij svojih dragih nad posteljo, zaplenjene topove ...

Edinstvene zbirke

V srečnih okoliščinah je kustos razstave Jaroslav Kučera postopoma pridobil več sto steklenih in filmskih negativov Broža in Myšičke, Rajmanov vnuk Pavel Hančar pa mu je priskrbel na desetine malih fotografij v formatu razglednice. Kot poudarjajo poznavalci, gre za odkritje svetovnega pomena, saj je v zgodovini fotografije poznanih le malo konkretnih imen amaterskih fotografov prve svetovne vojne, kaj šele, da bi razpolagali z njihovimi zbirkami fotografij. Zato so zbirke čeških vojakov-fotografov povsem edinstvene.

Broževo ime so identificirali na podlagi več posnetkov in njegovih podrobnih zapisov ob vsakem dogodku. Na začetku vojne se je boril na italijanski fronti, nato so ga poslali na rusko. Prav tam je posnel večino svojih odličnih fotografij. Sredi leta 1916 je prebegnil v Rusijo. Posnetki V naši kuhinji, Skok psa reševalca, Poljska dimnica in številni drugi so že postali del zakladnice češke in svetovne fotografije.

Več sto skrbno zbranih, popisanih negativov in kopij Myšičke je na podstrešju svoje hiše hranil učitelj Josef Bohunovský. Dobil jih je od fotografove hčerke. Myšička se je bojeval v madžarskem Egerju in na italijanski fronti, kjer je bil dvakrat ranjen.

Operacija glave

Za Slovence najbolj zanimiv je Rajman. V času vojne je deloval v vojaški bolnišnici v Podmelcu oziroma v Klavžah, kjer je lahko od blizu opazoval pohabljene vojake, ki so jih prinašali s prve linije. Fotografiral je vojaka z listkom na palcu, na katerem piše 50.000 ranjenec … Edinstvene so fotografije operacije glave, kolone reševalnih vozil, ranjenih vojakov v zasilni bolnišnici, ki so jo uredili v zasedenem mizarskem podjetju.

“S to razstavo se spominjamo nepotrebne vojne, ki je trajala predolgo. Še vedno smo priča spopadom, ki ne prinašajo rešitve. Edina pot je sodelovanje. Prav Češka in Slovenija lahko s svojo zgodovinsko izkušnjo pripomoreta k ohranjanju ravnotežja,” je prepričana veleposlanica.

Tolminski muzej je s češkim veleposlaništvom prvo razstavo pripravil že pred osmimi leti. Kot pravi direktorica Damjana Fortunat Černilogar, so s češkimi raziskovalci spletli že prav prijateljske vezi: “Na soški fronti je umrlo več deset tisoč čeških vojakov. V spomin nanje imamo v Posočju obeležja, mnogi so pokopani na vojaškem pokopališču na Ločah, v Modrejcah. Pustili so tudi trajne sledi kot kiparji, slikarji.”

NEVA BLAZETIČ

---