Je bil zagrizen fašist ali pa so ga v to vlogo potisnili?

Maks Fabiani je bil član fašistične stranke od 15. maja leta 1921, o čemer nesporno pričajo dokumenti. A vrstijo se zelo različna mnenja o tem, kako pomembna je bila njegova fašistična vloga. Jože Škerk zatrjuje, da je bil slavni arhitekt izrazito protislovensko usmerjen, v Fabianijevi vasi, Kobdilju, pa njegovo vlogo 150 let po rojstvu vidijo povsem drugače.

Fotografija Fabianija v fašistični uniformi, ki jo je Škerk objavil v katalogu ob razstavi.
Fotografija Fabianija v fašistični uniformi, ki jo je Škerk objavil v katalogu ob razstavi.  

“Fabianijevo povojno obdobje je v popolnem nasprotju s tem, kar je pisal v svojih spisih o etičnosti in moralnih načelih. Je kontradiktorna oseba, ki se je velikokrat lagala in si prilaščala zasluge za dela, ki jih ni opravila,” je kritičen do Fabianijeve osebnosti 92-letni Jože Škerk, ki ga obiščemo v Trnovci, tik ob državni meji Slovenije in Italije. Pravniško delo je opravljal šest desetletij, poleg tega pa je bil aktivno udeležen v politiki na tem narodnostno mešanem območju. Na svoji domačiji že vrsto let pripravlja številne razstave; zadnjo je namenil prav delu Maksa Fabianija.

Dokumente je iskal v arhivih v Gorici, Trstu in Posočju.

Črna uniforma in fašistična knjižica

Ko govori o Fabianijevem črnem obdobju, govori o obdobju po prvi svetovni vojni. “Ne vemo, kaj se mu je takrat zgodilo, da se je tako spremenil,” se sprašuje Škerk, a nekaj je po njegovem gotovo: ”Fabiani je bil ne le v fašistični stranki, ampak zelo zagrizen fašist.”

Po vojni se je izjemno trudil, da bi se priljubil novi oblasti in postal državni uradnik: “Vztrajal je, da bi v Gorici zgradili kostnico, posvečeno 3. armadi. Potem je naredil načrt za spomenik isti armadi, ki naj bi stal na dobrem delu glavnega trga v Gorici. Na Sveti Gori je zgradil opazovalno teraso, leta 1943 je zgradil spomenik italijanskemu generalu Pellizzariju. S tem je dokazoval italijanstvo in protislovensko usmerjenost,” je prepričan Škerk. “Takoj je prekinil stike s Slovenci in nikoli več ni imel stikov z njimi.”

V stranko se je včlanil že 15. maja 1921, slabo leto po tem, ko so požgali Narodni dom v Trstu, ki je bil njegovo delo. Kar je za Škerka znova dokaz Fabianijevega gorečega nasprotovanja slovenstvu.

Bil je tudi član oborožene veje fašistične stranke in celo vodja enote fašistične milice. “Poveljeval je petnajstim miličnikom, ki so bili oboroženi s puškami in mitraljezom. Ne vemo, v katerih akcijah je sodeloval, a dejstvo je, da je bil član.”

V goriški Trgovski dom je zahajal v fašistični uniformi: “V domu, ki ga je sam zgradil za Slovence. To ga ni nič motilo, kvečjemu nasprotno.”

V Štanjelu gradi fašistično hišo

Kraška doba je po Škerkovem mnenju dodaten dokaz Fabianijeve “absolutne negativne vloge in nesprejemljivega delovanja za Slovence”.

Za župana so ga imenovali leta 1935. “Istočasno so mu podelili odlikovanje vitez italijanske kraljevine, ki je bilo namenjeno zvestim podpornikom režima. To priznanje mu je prijalo in se je tudi tako podpisoval. Po prihodu Italijanov je uradno postal Massimo. O tem priča tudi dokument, s katerim je prevzel župansko mesto v Štanjelu,” nadaljuje Škerk.

O njegovem visokem položaju priča tudi to, da ga je Benito Mussolini sprejel kar trikrat.

Takoj ko je prišel v Štanjel, je naredil vse, da bi pospešil učenje italijanskega jezika, delovanje fašistične mladine, pritiskal je na ljudi, naj se včlanijo v stranko, našteva Škerk. “Poleg tega je dal zgraditi stavbo Casa del fascio (Fašistična hiša) v Štanjelu. Njegov je bil tudi načrt,” pove sogovornik. A zgodba se še zaplete, ker je bila, tako trdi Škerk, stavba zgrajena s prisilnim delom: “Če domačini niso prišli, so jih obiskali fašisti in jih pretepli.”

Fabiani naj bi Štanjel rešil prvega požiga, saj, tako pravi anekdota, ki jo Štanjelci radi povejo, je vojakom povedal, da je bil Hitler njegov učenec na Dunaju. A Škerk pravi, da to ni res: “Za to ni nobenih dokazov. To je le še ena od stvari, s katerimi se je rad hvalil.”

Fabianijevo zgodovino je veliko avtorjev potvarjalo in se ji izogibalo, je prepričan Škerk. Zakaj? “Slovenski avtorji so sledili italijanskim piscem. Niso je ocenjevali politično, ampak iz perspektive arhitektov. Mi moramo njegovo delo ocenjevati kot Slovenci, ne kot arhitekti,” je prepričan Škerk.

Domačini ga imajo v čislih

Da je bil Fabiani pripadnik fašistične stranke in tudi odkrit pripadnik režima, ni mogoče zanikati. A malo manj jasne ostajajo obtožbe na račun, da je bila njegova vloga izrazito protislovenska, domačini ga namreč 70 let po koncu 2. svetovne vojne dojemajo kot izrazito pozitivno osebnost.

Zato odidemo v Fabianijevo rojstno vas, kjer je preživel medvojno obdobje. Na njegovi domačiji najdemo arhitektko Blanko Malgaj, ki je kraški dvorec kupila pred petimi leti, zdaj pa ga pospešeno obnavlja.

“Ko smo prišli sem,” pravi, “me je presenetilo, kako pozitiven odnos imajo domačini do dediščine Fabianijevih. Če bi bil res zagrizen fašist in protislovensko usmerjen, najbrž ne bi bilo tako. Prav tako so bili tu med drugo svetovno vojno partizani, nenazadnje je bil njegov sin zaprt zaradi protifašističnih dejanj. Najbrž bi, če bi komurkoli naredil kaj slabega, v tistih časih sami obračunali z njim.”

Leta 1986 je takratna občina Sežana posest in objekte na njej zaščitila najprej kot kulturni spomenik memorialne dediščine doma znane osebnosti. Šele na drugem in tretjem mestu zaščito utemeljuje na podlagi stavbne in vrtne dediščine. “Če bi bil Maks Fabiani sporen, sem prepričana, da te domačije ne bi zaščitili kot dom znane osebnosti. Tedanja oblast bi zaščitila le vrtno in stavbno arhitekturo,” pravi lastnica domačije.

Duh časa je vplival

Poudarja, da je arhitekta treba dojemati v duhu časa in države, v kateri je bil rojen: “A je res pomembno, katere narodnosti je bil Maks Fabiani in kako je sebe dojemal? V monarhiji multikulturnost ni bila težava in v tem svetu je on živel. Bil je svetovljan.”

A dojemati ga je treba tudi kot človeka, ki se mu je pri 53 letih, kar je bila pred stotimi leti že visoka starost, zrušil svet, ki ga je poznal in v katerem je cvetel. “Izgubil je primarno domovino, v kateri je bil uspešen. Vzeli so mu vsa imenovanja. Grozilo mu je, da bo izgubil posestvo. Prepričana sem, da se trije izredno uspešni bratje ne bi vrnili domov v Kobdilj, če bi bilo vse v redu,” novo, še neodgovorjeno vprašanje Fabianijevega življenja odpre Blanka Malgaj.

Maks Fabiani bi lahko odšel bodisi na Dunaj bodisi v Ljubljano, kjer so mu ponujali dobra delovna mesta. A ostal je tu, na Krasu. Tudi odgovora na to, zakaj se ni odločil za službovanje v tujini, najbrž ne bomo nikoli izvedeli.

“Osebno sem prepričana, da se je moral podrediti sistemu, da je sploh lahko delal. Potem ko je izgubil vse nazive, je bil v dovolj hudi stiski, da se je za to odločil. Njegove odločitve ne morem niti obsojati niti hvaliti,” pravi arhitektka in spomni na precej bližnjo zgodovino, ko so morali biti tudi vsi ljudje na pomembnejših položajih včlanjeni v določeno stranko. Ne le arhitekti, ampak tudi podjetniki in pravniki.

Kraški človek je drugačen

Pa dopustimo ob tej priložnosti spregovoriti tudi samemu Maksu Fabianju, rojenemu pred 150 leti.

“Kraški človek je drugačen od germanskega Slovenca iz Ljubljane, od madžarskega Hrvata in od turškega Srba čez Uno. Je bolj razgledan, je telesno in duhovno spretnejši, molčeč in trmast,” je zabeležil Maks Fabiani, najbrž okrog leta 1930.

Zapis najdemo v podrobni monografiji Marka PozzettaMaks Fabiani - Vizije prostora. Nemške in italijanske družine morajo v nekaj letih spregovoriti v lokalnem dialektu, je nadaljeval: “Vendar je to dvorezna propaganda. Število je gotovo pomembno, toda pomembna je tudi homogenost.”

Kraševce je imel rad, a je videl tudi njihove slabe strani, predvsem pa je dvomil o njihovi sposobnosti povezovanja: “Pretekla in polpretekla zgodovina dokazujeta, da samo število ne vzdrži surove preizkušnje. Glave so trde in obtežene s politiko. Kar ne pomeni, da Kraševec ni discipliniran in vzoren vojak. Je neverjetno sposoben trdo delati, včasih pa je fizično in mentalno malomaren, skoraj vzhodnjaški. Ne zna se organizirati in ne zna štediti. Pravi Kraševec zmeraj stoka. Vse gre slabo. Pravi, da so bili pretekli časi boljši, da ničesar ne zasluži, tudi ko je maslo po 600 lir za kg. Vse predvidi z gotovostjo. Pesimizem in optimizem sta se na Krasu dobro poročila.”

Zgornji odlomek nakazuje Fabianijevo navezanost na Kras. Gotovo pa prej kakor do Kraševcev in Slovencev sovražno nastrojenega človeka razkriva kritičnega opazovalca in mogoče celo oportunista.

Rojen na Krasu je bil drugačen od ostalih Kraševcev svoje generacije. Izhajal je iz ene bogatejših družin, v kateri so komunicirali v treh jezikih, živel je razpet med Trst in Dunaj. V njegovih skoraj stotih letih življenja pa je Kras zamenjal tri lastnike, eno monarhijo in dva enorežimska sistema.

Kar seveda niti zdaleč ne opravičuje članstva v fašistični stranki in izrazite podpore fašističnemu sistemu, a nam to vedenje nalaga, da razmišljamo o zgodovinskih osebnostih celostno. Dokumentov, pričevanj in dokazov tistega časa imamo na srečo dovolj. Mogoče bodo takrat glave Kraševcev končno nekoliko lažje.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano