Poklic: kantavtor

Dobrih in odličnih kantavtorjev je pri nas veliko, od Iztoka Mlakarja na skrajnem zahodu do Tadeja Vesenjaka na vzhodu, že desetletja pridno izdajajo plošče, še mnogo dlje v živo razveseljujejo in razsvetljujejo ljudstvo, pa vendar jim je šele nedavno uspelo svoj posel vriniti med druge poklice. Se jim bo poslej pisalo - in prepevalo - kaj bolje?

Zaslužni za vpis kantavtorstva med poklice so se o tem pred dnevi pogovarjali v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, na prvem večeru niza Zmenek z glasbo in besedo. Povezoval ga je Matej Krajnc, pisatelj, pesnik, prevajalec, publicist ... in po poklicu kantavtor, tako kakor Ksenija Jus, ki je prva med Slovenci v rubriko poklic zapisala: kantavtor.

“Sprožili smo postopek in kantavtorstvo je končno prišlo v seznam poklicev,” zadovoljno pravi eden naših največjih in najtrdoživejših kantavtorjev Jani Kovačič, po poklicu sicer profesor filozofije, zaposlen na bežigrajski gimnaziji. “Ni nam šlo za sámo definicijo poklica, ampak v tej državi in v EU nasploh je pač tako, da moraš biti pravna oseba, če hočeš kandidirati za denar. Mi kot privatniki tega nismo mogli početi. Doslej smo se lahko potegovali samo za honorar in podobno, nismo pa na primer mogli prijaviti projekta.”

Res je, prikima Ksenija Jus, ki kot skladateljica ne more zbirati za ljubi kruhek prepotrebnih “pik”, kot pesnica prav tako ne, kot kantavtorica pa lahko sodeluje pri birokratskem točkovanju - z albumi, nastopi, nagradami ...

“Tekmovanje med umetniki je nesmisel, velika bedarija,” se namrdne Kovačič. “Ampak so nas prisilili v to, saj razni sponzorji, tipi, ki dajejo denar, ne razumejo drugega kot dirke. Birokracija pa skuša prek kriterijev, ki so zmeraj zastareli, doseči nekakšno objektivnost. Eden takih kriterijev je tudi uradni status. Seveda, jasno je, da so vsa ta pravila ustvarili, ker želijo človeka čimbolj zaustaviti. Zaradi njih se potem ukvarjaš z vsem mogočim, samo z izboljševanjem svojega jezika, izraza, nastopa ne.”

In tako ima večina med njimi redno službo, kantavtorstvo pa jim je prostočasni konjiček. Mnogi so se že zdavnaj znašli na razpotju: odločiti so se morali bodisi za družino - in so zatorej zakorakali v komercialo ali pa kot umetniki docela usahnili - bodisi za bohemsko, “umetniško” življenje, za životarjenje v skromnih, nemalokrat naravnost mizernih razmerah.

Tomaž Pengov, pionir jugoslovanskega kantavtorstva, je marsikdaj kot mesečnik taval po Ljubljani, se spominjajo njegovi kolegi. “Bil je eden naših osrednjih kantavtorjev v sedemdesetih in osemdesetih letih, pa se je od nas poslovil, ne da bi se mu kdorkoli v imenu te skupnosti prej zahvalil za njegovo delo,” je ogorčena Ksenija Jus. “A prav on je vsem nam in celo tistim, ki šele prihajajo, pomagal, da smo uradno lahko postali kantavtorji in kantavtorice. Zdaj je od nas odvisno, kaj bomo iz tega naredili.”

Kantavtor potrebuje zlasti poslušalce, poudarjajo. In pa seveda kraj, kjer jih lahko v živo nagovori, se je iz občinstva oglasila Jerica Mrzel, prepričana, da imajo ljudje radi poezijo, še toliko bolj uglasbeno, zato bi se morali ustvarjalci bolje organizirati, urediti klub, v katerem bi lahko dostojno nastopali.

“Sodobni kantavtorji in kantavtorica ne pogrešamo samo bližine poslušalcev,” je še opozorila Ksenija Jus, “temveč vseh orodij, ki jih imamo v družbi na voljo. Med temi sta zelo pomembna nacionalni radio in televizija, ki sta zadolžena za ohranjanje in negovanje te dediščine.”

Ugotavlja, da danes več medijske pozornosti požanjejo tisti, ki prepevajo o treh prstih tekile in podobnem, na koncertih pa vpijejo: “Kje so roke???”

Kako bogato zgodovino ima kantavtorstvo in kako dragoceno je, bo kmalu dokazala tudi knjiga, ki se že razrašča, je Kovačič pomahal s šopom papirjev. V uvodu, ki ga je že napisal, se ukvarja tudi s samim poimenovanjem: je kantavtor primeren izraz? V Angliji takšnemu ustvarjalcu pravijo singer-songwriter, torej pevec in pisec skladb, v Ameriki se je uveljavil folk singer, ljudski pevec, Rusi in Poljaki poznajo barde, v nordijskih deželah skalde, v Nemčiji Liedermacherje, na Balkanu guslarje, Tomaž Pengov se je imenoval samospevec ... “Izraz kantavtor prihaja iz Italije,” pravi Kovačič, “a so se naši slovarofili zedinili, naj ostane v uporabi kar ta, saj se je že prijel.”

Svetovna zgodovina pozna kar veliko tovrstnih ustvarjalcev, od kralja Salomona in cesarja Nerona prek trubadurjev do renesančnega Johna Dowlanda in drugih, pri nas pa se je ohranilo komaj kaj spomina na domače godce. Nekaj vemo denimo o Juriju Vodovniku (1791-1858), ljudskem pesniku, pevcu in igralcu s Štajerskega. “Običajno so bili to igrci, kar pomeni, da so delali vse,” pravi Kovačič. “Bili so ljudski godci, pripovedovali so vice, zabavali svate na porokah ... Svoje pesmi so najbrž prirejali na znane melodije. Poznejša ko je bila ura in bolj ko so bili ljudje pijani, bolj so bila besedila kvantaška.”

V bogato zgodovino našega kantavtorstva kajpada sodi tudi mednarodni festival Kantfest, ki ga že trinajst let poganja Peter Andrej, zaposlen v Centru za mlade Ruše. Z lanskim gostovanjem v Beogradu so slovenski kantavtorji srbske kolege tako navdušili, da so ime Kantfest kar prevzeli za svoj prvi festival. “Lepo, da imamo v tako velikem mestu mlajšega brata,” se nasmiha Peter Andrej, že sit poslušanja, da je dandanes vsega preveč, zatorej ne moremo pričakovati, da bo vsakdo za svoje ustvarjanje prejemal pozornost in plačilo. “Preveč je besed, preveč je muzike, preveč je teatrov, preveč je igralcev, preveč je televizij, preveč je radijskih postaj ...” jedko našteva. “Vse je treba ukiniti! Treba je početi nič, si reči: danes ne bom pel, tiho bom, ne bom govoril, ne bom hodil naokrog, delal bom nič in tako prispeval k izpraznitvi prostora, da ga bo spet lahko kdo zasedel.”

Poleg tega so tu še vestni uradnik, ki glasbenike preganjajo zavoljo avtorskih pravic z za lase privlečenim pojasnilom, da to počnejo v njihovo korist. “Ne moremo se slepiti, umetnik je danes žal nič kaj spoštovan delček produkcijskega procesa,” pravi Kovačič, ki dobro pomni, kako so koncertna prizorišča pred kakim desetletjem hudo prizadele tudi spremembe zakonodaje: “Novi zakon je društvom prepovedal vsako profitabilno dejavnost. Društva niso smela več služiti s šankom in podobnim. S tem so se končale gasilske veselice. Dokumentirano je, da so v Vipavskem Križu plese prirejali vse od 11. stoletja. Odkar imamo samostojno Slovenijo, pa jih ni več. Bravo naši! Okupatorji nas niso mogli poraziti, fašisti in drugi so se zaman trudili, nam pa je uspelo potolči sebe!”

Ko je Pengov leta 1973 izdal ploščo Odpotovanja, ni bilo na tržišču skoraj ničesar, zato je bilo njegov glas lepo slišati, pravi Peter Andrej. In se sprašuje: “Kaj bi se zgodilo, če bi se Pengov pojavil danes, sredi tega vrveža? Saj ga ne bi slišali ...”

In vendar njegovi kolegi nočejo vreči kitare v koruzo. Še brenkajo, še prepevajo z nežnimi metaforami prepredene in družbenokritično priostrene pesmi. V materinščini, ne v globalni angleščini! “Jezik je naš najmočnejši povezovalni element. Ne morem se identificirati z državo, v kateri živim, medtem ko se z jezikom, ki ga govorim že od rojstva, zlahka,” pravi Ksenija Jus, zadovoljna, da kantavtorji v naši deželi zdaj tudi uradno obstajajo.

“So nas pa za deset, petnajst let premagali lajnarji,” resno prikima Jani Kovačič. “Ja, že toliko pred nami se jim je uspelo vpisati v razvid poklicev.”

“Pa vseeno izginjajo,” skomigne Ksenija. ANDRAŽ GOMBAČ

---