Utrujeni so šele doma

“Takrat nimaš časa za nič drugega, preprosto greš in opraviš svoje delo,” je gasilsko delovanje ob nesrečah preprosto opisal postojnski gasilec Janez Oražem-Hans. Kot jim priznavajo vsi, so bili skupaj z zdravstvenimi reševalci in policisti pravi junaki nedeljskega reševanja več kot 200 poškodovanih in zdravih ljudi z zasnežene avtoceste. “Z reševalci, operaterji regijskega centra in policisti se osebno poznamo … Včasih gremo skupaj na pijačo, na rekreacijo, piknik. In potem se v akciji samo pogledamo in točno vemo, kdo bo kaj počel,” je pojasnil vodja nedeljskega gasilskega reševanja Andrej Tratnik.

Odpri galerijo

POSTOJNA > “Imamo srečo, da lahko delamo s tako dobrimi ekipami. Zato smo tudi uspešni,” je sodelovanje med reševalnimi službami, policisti in ostalimi opisal vodja nedeljskega reševanja v doslej največji prometni nesreči pri nas, 34-letni postojnski gasilec Andrej Tratnik. Poudaril je, da se vsi med seboj poznajo, hodijo skupaj na pijače, rekreacije in piknike ter zato dihajo kot eden.

“Saj imamo tudi usposabljanja, kjer nas urijo prav v reševanju ob množičnih nesrečah. Pripravljamo se na take scenarije, obvladamo vse postopke in vemo, kako organizirati delo. V resnici pa je vsaka nesreča edinstvena in posebna,” je dodal 44-letni gasilec Janez Oražem – Hans.

V nedeljo so na nesrečo odhiteli v pičli eni minuti. Postojnski gasilci so se namreč nekaj minut prej zbrali, da bi odhiteli na neko drugo nesrečo, potem ko so njihovo intervencijo preklicali, pa je prišel klic z avtoceste. “Ko smo prišli na kraj, sploh nismo videli, da je na kupu več kot 50 vozil. Pogledali smo v vsak avto, ocenili, kako hudo so ljudje v njem poškodovani, jim namenili besedo ali dve in v nekaj minutah pregledali celotno območje. Tako, čez palec, sem ocenil, da gre za 20 do 30 vozil in prav toliko poškodovanih, med njimi deset huje, štiri ukleščene in najmanj enega mrtvega,” je prve občutke ob prihodu na kraj opisal Tratnik.

Skupaj z reševalcema Gregorjem Vidrihom in Mirom Bjondom je nato sklenil, da bodo opravili osnovno triažo (pregled in površna ocena poškodb), operaterju v regijskem centru pa so sporočili, da potrebujejo najmanj deset reševalnih ekip. Reševalci so nato s posebnimi barvnimi kartoni označili vsako vozilo in barvnimi zapestnicami potnike v njih.

Zaleže topla beseda

“Na strani, kjer sem bil jaz, so kar kričali in klicali na pomoč,” se spominja 28-letni Blaž Lopatič. Večina gasilcev se je nato trudila z reševanjem ukleščenega voznika v črnem tuaregu, da je sopotnik umrl, je bilo tako ali tako jasno že vsem. “Najprej pa smo rešili moškega, ki je iz avta stopil nepoškodovan in hotel pomagati, pa so ga ukleščili drugi avti, ki so trčili od zadaj,” je dodal Tratnik.

Udeleženci nesreče so bili po njihovih besedah zelo mirni. Nepoškodovane ali lažje poškodovane so pustili kar v avtomobilih ali jih spravili na avtobus, nato pa kmalu prepeljali na Darsovo bazo v Postojno. “Z njimi smo govorili in jih pomirili. Če bi mimo njih hodili kar brez besed, bi bili negotovi in bolj nervozni,” je dodal Lopatič. Skoraj istočasno s postojnskimi so na prizorišče prihiteli tudi prvi cerkniški gasilci, reševalci in drugi. Za postojnske gasilce je bilo nedeljsko reševanje šesta akcija v zadnjih 24 urah. “Pred tem skoraj šest dni nismo imeli nič. Pravijo, da ko sem jaz dežuren, se gotovo kaj zgodi,” je dejal Tratnik.

Neodgovorni firbci

V postojnski gasilski dom je že v nedeljo zvečer prišla v pomoč psihologinja. “Ne, nihče se ni šel pogovarjat z njo. Pa ne, da ne bi hoteli, ampak navajeni smo, da vse predebatiramo med sabo. Gremo na špricer, po svoje analiziramo, udarimo kakšen črni humor in je,” je povedal Lopatič. “Drugače tega tempa ne zdržiš. Intervencije so vedno bolj zahtevne. Najslabše je, da se zapreš vase. Najtežje pa je, kadar rešujemo poznane ljudi, še slabše pa kakšne svojce ali prijatelje,” je dodal Tratnik.

“Dokler nas drži adrenalin, ne čutimo utrujenosti. Ko pa popusti, padeš dol. Sedem ur smo stali v mrazu na avtocesti, ko smo prišli na toplo, pa so nam glave kar lezle dol,” je sklenil Oražem in skupaj s kolegi ugotavljal, da je bila velika sreča, da ni počilo še na drugi strani avtoceste. “Ker so vozniki firbcali, se skoraj ustavljali, slikali, snemali. Nekajkrat je šlo za las,” so povedali in pohvalili svoje kolege zdravstvene reševalce in operaterje na regijskem centru v Postojni.

Slišal je le pokanje

Prvi policist, ki je bil tudi sam vpleten v nesrečo, je bil vodja izmene koprske prometne policije David Malečkar iz Hrvatinov. “Že na polovici uvoza na avtocesto sem videl prvo trčenje. Pripeljal sem do vozil, prižgal modre luči in začel obveščati OKC. Ampak luči je bilo videti morda le nekaj metrov,” je povedal. In potem se je začelo. Avto za avtom, slišal je samo pokanje, tope udarce. “Potem sem videl tovornjak in sem si rekel, to bo pa hudo. Nato še avtobus in tako naprej. Prve udeležence sem klical na varno čez ograjo,” je dejal.

Medtem sta bila v bližini k sreči njegova kolega, ki sta zapeljala proti Ljubljani, obrnila na obračališču za pluge in začela ustavljati promet iz ljubljanske smeri. “Jaz nisem mogel nazaj. Onadva sta odigrala ključno vlogo, drugače bi bila katastrofa še večja,” je ocenil. Kolegom na OKC je povedal, da bo zadeva velika in naj skušajo aktivirati čim več reševalcev, civilno zaščito, vse.

Malečkar se je tudi sam znašel v nevarnosti, ko je proti njemu drsel voznik z beemvejem. “Prijel sem se za ograjo in skočil čez njo v sneg. Samo oplazil me je, ampak vsi so mislili, da me je zbil. Pristopili so do mene in me niso pustili vstati, ker so mislili, da sem ranjen. Voznik se mi je opravičil, ampak jaz sem ga videl, kako je obračal volan, pa ni mogel storiti nič.”

Poveljnik postojnskih gasilcev, 31-letni Mitja Šantelj, pravi, da bi v Postojni potrebovali prikolico z opremo za reševanje v množičnih nesrečah. Takih prikolic je v Sloveniji sedem, imajo jo v Kopru in Ljubljani, vmes pa ne. V prikolicah je ves potrebni material za približno 40 ranjencev, od nosil, sanitetnega materiala do šotorov za ranjene. “Ko reševalci namreč odpeljejo z rešilnim vozilom, ostanemo na prizorišču nesreče brez vsega. Pogosto nimamo niti s čim prenesti ponesrečenca.”

Na napačnem kraju ob napačnem času

Malečkar je povedal, da je med prvimi udeleženci zavladala panika. Drug drugega so vlekli iz avtomobilov, ker so se bali novih naletov. “Reševanje pa je šlo hitro, tekoče, čeprav se komu ni zdelo tako. Eno dekle je ležalo 20 minut v snegu z zlomljeno nogo, ampak zdravnik jo je pogledal, rekel, da bo preživela in naj počaka. In tako je tudi bilo.” Malečkar je slišal tudi udarec švicarskega tuarega v prikolico tovornjaka in stekel do avta. “Rekel sem, upam, da ni nikogar na sopotnikovem sedežu. Pa je žal bil.” Vozil je oče, zadaj je sedela mati, na sopotnikovem sedežu pa njun 25-letni sin, vsi dvojni državljani Švice in Bosne. Iz rodnega kraja so se vračali v Švico.

“Takoj mi je bilo jasno, da bo to velika katastrofa. Hudo je, ko narediš vse, kar lahko, pa veš, da to ne bo dovolj. Preprosto nimaš kaj narediti. Problem, je, ker nič ne vidiš. Tudi če uspeš ustaviti, ne veš, kaj bo za tabo. Vsak, ki se je tisti trenutek znašel na tistem kraju, je tako ali drugače nastradal. Nedotaknjena sta ostala le dva avtomobila, moj in ene gospe,” je povedal Malečkar.

Za 13 policistov na kraju pa se je po odvozu udeležencev pravo delo šele začelo. Popisali so vse in v več kot 500 fotografijah posneli vse najmanjše podrobnosti. Zdaj jih čaka nekaj mesecev trdega dela, preden bodo lahko tudi na papirju zaključili največjo prometno nesrečo pri nas.

DANIJEL CEK

---