Otroški svet mora biti smiseln

Ko ga starši vprašajo, kako naj pomagajo svojemu otroku pri matematiki, jih prosi, naj tega raje ne počnejo in gredo z otrokom na sprehod. Godi Keller je norveški pedagog, ki ga tudi Slovenci dobro poznajo, saj veliko predava o načinu vzgoje v waldorfski šoli, ki ji je posvetil svojo poklicno pot. V Novi Gorici in Ajdovščini je pred dnevi predstavil svojo knjigo S srcem v šoli.

Godi Keller Foto: Leo Caharija
Godi Keller Foto: Leo Caharija

> Zakaj ste se odločili napisati knjigo S srcem v šoli ?

“Želel sem napisati poljudno knjigo o pedagogiki, ki bo nagovorila vsakega bralca, ne glede na njegova prepričanja. Ne delam reklame za waldorfsko šolo, čeprav menim, da je dobro, da alternativne šole prispevajo k razvoju pedagogike in komunicirajo s svetom. Vedeti morate, da je waldorfska šola na Norveškem zelo močna. Kljub temu pa je pred leti doživela napad, ki je bil deloma upravičen. Očitali so nam slabo vodenje, oglasili pa so se tudi nekateri otroci in njihovi starši, ki niso bili zadovoljni s šolo. Tretji očitek pa je bil, da smo nekakšna sekta oziroma verska skupina. Prav na to sem želel odgovoriti v tej knjigi, v kateri pišem tudi o duhu. To je tisti del nas, ki ne pozna strahu in je še posebej pomemben pri vzgoji otrok, ki jim moramo zagotoviti občutek varnosti.”

> Kakšni so odzivi na knjigo v Sloveniji?

“Zelo pozitivni. To je ena redkih knjig o pedagogiki, ki je lahko berljiva. Eno njenih glavnih sporočil je, da so krize, skozi katere gre otrok na prehodu med različnimi obdobji, del življenja. Danes se tega pogosto ne zavedamo dovolj. Ko gre človek skozi življenjsko krizo, ne glede na to, ali ima tri ali 55 let, je malce težaven. Mi pa te ljudi pošiljamo k specialistom, da dobijo diagnozo.”

> Pravite, da v vaši šoli otroke vzgajate v svobodnem duhu in ne v imenu te ali one ideologije. Kako vam to uspeva?

“Otrokom je treba govoriti smiselno. Če bi vas vprašal, kaj se vam zdi nesmiselno, bi mi verjetno odgovorili, da je nesmiselno nekaj, kar ni povezano. Če bi vam zdaj začel govoriti informacije o cenah zelenjave na Kitajskem, to za vas ne bi imelo posebnega pomena. Da je nekaj za vas smiselno, mora biti v povezavi z vašim življenjem. Duhovno delo zame pomeni, da otrokom pomagam ustvarjati smiseln svet, v katerem se počutijo povezani. Ena takih povezav je med tem, kar čutimo, mislimo in delamo. Pomembno je tudi sodelovanje med učitelji in starši. Najvišja stopnja povezave pa je tako imenovana religija ali ponovna povezava. Mladostniki postavljajo globoka eksistencialna vprašanja. Zakaj živim, kaj je moja naloga? Taka vprašanja poslušam kar naprej, in moram jih vzeti resno.”

> Kako odgovarjate na težka otroška vprašanja?

“Otrokom nima smisla na dolgo in široko razlagati. Veliko bolje je, če stvari ponazorimo s primeri v naravi, recimo z živalmi, ki imajo različne značajske lastnosti, ali pa z rastlinami. Trava je simbol ponižnosti, čeprav prehrani večino ljudi in živali. To je v popolnem nasprotju z orhidejo, ki nam ne daje hrane, ampak se le baha v svoji lepoti. V naravi vedno najdemo primere, ki potrdijo otrokovo razmišljanje. Otroku moramo vedno reči 'da', sicer bo imel občutek, da ni dovolj dober.”

> Kako otroku vedno reči 'da'?

“Tako, da poiščemo motive, vzroke. Če otroka vedno kaj boli, mu ne bomo rekli, nimaš prav, to si le domišljaš. Bolje je, da mu pritrdimo v njegovem, nekoliko melanholičnem načinu življenja. Tudi nas včasih kaj boli in nam je hudo. Zato smo lahko solidarni z otrokom.”

> Kaj pa se zgodi, če otroku nasprotujemo?

“To vsi počnemo, in pravzaprav niti ni tako nevarno, dokler je v mejah normale. Ampak danes se srečujemo z ekstremnimi situacijami, ko so otroci tako nemirni, da dobijo diagnozo. So v resnici bolni? Je bolezen, če ne moreš pri miru sedeti na stolu? Če bi otroke šolali za mizarje ali ključavničarje, bi bila to prednost. Danes otrokom vse prepogosto dajemo vtis, da niso dovolj dobri. Ni treba, da postanemo fanatiki, lahko pa malce razmislimo o tem, da otrok potrebuje našo potrditev, da se v življenju lahko spoprime z izzivi.”

> V knjigi pišete o treh obdobjih v otrokovem razvoju, o treh sedemletkah. Lahko pojasnite, za kaj gre?

“Seveda. Najučinkovitejše je učenje pri zelo majhnih otrocih. Zato se v življenju največ naučimo že zelo zgodaj, še preden razvijemo spomin. To torej ni intelektualno učenje. Ko se otrok uči maternega jezika, ne razmišlja o slovničnih pravilih. Jezik se dobesedno vraste v njega. Majhen otrok se uči z dejanji. Tako v možganih ustvarja povezave in jih vedno znova potrjuje. Uči se s ponavljanjem. Zato se prav spomini iz zgodnjega otroštva ohranijo najdlje, celo pri ljudeh z demenco. Če majhnemu otroku kaj dopovedujemo, tako kot bi dopovedovali odraslemu, delamo napako. Ko politiki govorijo o tem, da se morajo otroci naučiti več in bolj zgodaj, govorijo o kognitivnem učenju: več besed, več dejstev, več intelektualne navlake. V waldorfski šoli pa menimo, da so otroci na tak način poučevanja pripravljeni šele, ko se motorično umirijo. Šele takrat se lahko tako ponotranjijo, da so sposobni, recimo, dvajset minut sedeti in mirno poslušati. Ampak tudi takrat je učenje zelo fleksibilno in bolj povezano s čustvi kot s koncepti. Zato smo v prvih letih šole zelo pozorni, da v razredu ustvarimo prijetno vzdušje.”

> Na kaj morajo biti starši pozorni v prvih sedmih letih otrokovega razvoja?

“Da ustvarijo topel in varen dom, poln življenja. Če se otrok ne igra in samo sedi pred računalnikom, je zelo verjetno, da starši počnejo enako. Močno verjamem v to, da je dom lahko za otroka navdihujoče okolje, ampak ne na ta način, da ga silimo v intelektualno učenje. Bogato družinsko življenje otroka najbolj navdihuje.”

> Pedagogi opozarjate tudi, da otrok v zgodnjem obdobju od staršev pričakuje, da prevzamejo pobudo in ne razpravljajo z njim o vsaki stvari. Ali starši pogosto naredijo to napako?

“Da. To je danes problem. Pozabljamo, da so otroci le otroci, in jih vključujemo v vse mogoče reči. Na waldorfsko šolo pridejo na primer starši s sedemletnim otrokom, preživijo nekaj ur v razredu, nato pa otroka vprašajo, če si želi tu hoditi v šolo. To je zanj zelo težka odločitev. Kako naj prevzame odgovornost za kaj takega? Ne more. Neka mati, ki živi sama s petletnim otrokom, mi je zaupala, da se o vsem pogovori z njim. Vprašala me je, če dela narobe. Jaz pa sem jo vprašal, če ima občutek, da je otrok srečen, ko se na ta način pogovarja z njim. Avtoriteta pomeni, da starši vladajo na področjih, ki jih otrok še ne more obvladati. Zato z majhnim otrokom ne razpravljamo, kaj bo jedel. Starši so odgovorni, da mu priskrbijo primerno hrano. Če bi se otrok odločil, da bo jedel le še sladoled, bi mu večina staršev verjetno razložila, da to ne more biti njegova odločitev. Čudovito pri vsem tem je, da se otrok v večini primerov povsem umiri, ko starši nehajo z njim razpravljati.”

> Zakaj starši danes ne želijo več imeti avtoritete?

“Ker se je znanje o otrokovem razvoju pozabilo. Naši stari starši so o tem veliko več vedeli. Bral sem norveške pedagoške knjige iz začetka prejšnjega stoletja, v katerih je bilo jasno zapisano, kdaj je primerno z otrokom razpravljati o stvareh in kdaj je bolje, da mu le povemo zgodbo.”

> Kaj se spremeni pri sedmih letih?

“Ko sem pisal knjigo, sem vprašal približno petdeset ljudi, kdaj menijo, da je najprimerneje, da gre otrok v šolo. Kriteriji so bili različni, vsi vprašani pa so se strinjali, da je dobro, da je otrok zmožen mirno sedeti in poslušati vsaj nekaj časa. Strinjam se s tem. Majhen otrok se uči tako, da se ves čas premika. Če ga prezgodaj posadimo pred ekran, je problem. Svobodna igra je v tem obdobju veliko bolj pomembna. In če se vseskozi prilagajamo otrokovemu razvoju, bi morala biti tudi šola bolj podobna življenju. To je moja glavna kritika današnje šole.”

> Je prezgodnje srečanje s tehnologijo danes velik problem?

“Da. To upočasni razvoj možganov, ker je komunikacija enosmerna. Otrok samo sprejema informacije, ne premika se, le sedi. To je površno učenje. Danes ne bi znali več rešiti zapletene enačbe, ki ste se jo v šoli učili pri matematiki. Večino snovi obvladamo le do izpita, potem pa jih pozabimo. Otrok pa ima bogat notranji svet, ki si ga zapomni za vse življenje. Če mu to odvzamemo, bo v življenju zelo šibak. Seveda pa življenje ni črno-belo, zato moramo tudi tehnološke pripomočke smiselno vključiti v otrokov vsakdan. Seveda je bolje, če pri tem z otrokom sodelujemo in televizije ali računalnika ne uporabljamo namesto varuške. Pri vsaki na prvi pogled problematični stvari lahko starši sodelujejo in jo za otroka naredijo bolj smiselno in življenjsko.”

> Kaj je najbolj pomembno za otrokov razvoj v zgodnjem šolskem obdobju?

“Vzdušje. Ko me starši vprašajo, kako naj pomagajo otroku pri matematiki, jih prosim, naj tega raje ne počnejo. Tisoč stvari lahko delajo doma, ki bodo za otroka bolj koristne. Otrokovo življenje je lahko popolnoma srečno, razen tistih nekaj ur matematike na teden, ki pa morajo biti učiteljeva skrb. Otrok nima problemov pri matematiki, ker bi bil neumen, pač pa, ker je živčen in ne verjame vase. Starši morajo torej spodbujati otrokovo samozavest. Tri ure sproščenega ribarjenja z očetom bo za dečka bolj koristno kot dodatni pouk matematike doma.”

> Kaj se zgodi v puberteti?

“V tem obdobju starši in učitelji pogosto mislijo, da je z otrokom kaj narobe. Sprašujejo se, zakaj jih nima več rad ali kaj podobnega. Odrasli morajo razumeti, da gre otrok skozi neko obdobje. Veliko bolje je, če mu pri tem stojijo ob strani in se mu tudi uprejo, ko je to potrebno. To je, kot bi otrok treniral določene mišice in potrebuje upor. Naš razvoj je pravzaprav borba za svobodo. Naloga staršev je, da otroku zagotovijo varnost, naloga otroka pa je, da se tega osvobodi. Vse razvojne krize so povezane s tem, da otrok reče 'ne' in gre svojo pot. Ni se lahko izvaliti iz varne lupine. Sam imam 64 let in še vedno grem skozi določene faze, ko se borim za svojo svobodo.”

> Kako doživljate svojo vlogo učitelja?

“Ne igram vloge. Sem učitelj. Nekoč sem narkomana vprašal, kako je bilo, ko je prvič vzel heroin. Njegove sicer prazne oči so se zasvetile, in odgovoril mi je, da je slišal glasbo, ki je jaz ne bom nikoli slišal, in videl barve, kot jih jaz ne bom nikoli. Veliko sem razmišljal o teh besedah in spoznal, da se sicer ne želim omamljati, pač pa želim učiti otroke na tak način, da bodo slišali glasbo in videli barve ter se jim bo svet zdel zanimiv. Neki švicarski pedagog je zapisal, da mora biti učenje erotično. Mislil je seveda na atmosfero, ki mora vladati pri vzgoji, in sicer da je svet skrivnosten in vreden našega navdušenja. Človeško bitje je zame še vedno neznansko privlačen misterij. Mislimo, da imamo odgovore na vsa vprašanja, v resnici pa ne vemo skoraj ničesar.”

ALJA TASI


Najbolj brano